DOGODKI NA GLASBENIH ŠOLAH
“Če se Slovenci ne bi počutili majhne, bi naša glasba še bolj prodrla v svet”
Članek je objavila-a: Vanja Gregorič
15.11.2019
Primorske novice
Tekst: Vesna Humar
Foto: Tomaž Primožič-FPA
Sezona Intervjujev na odru Gledališča Koper se je začela z mojstrom univerzalnega jezika: glasbe. In človekom, ki svojim delom, biografijo in osebnostjo objema Primorsko. Rojen v Bovcu, “hribovsko” praktičen in delaven, mediteransko očarljiv in zgovoren Ambrož Čopi je eden najbolj prepoznavnih obrazov in ustvarjalnih glasov primorske in slovenske glasbene resničnosti.
Kakšno je bilo vaše bovško otroštvo?
“Mislim, da je bilo ravno to otroštvo odločilno, da sem postal takšen, kot sem. Bilo je okolje prisrčnih ljudi, ki so si med seboj radi pomagali, in mi je dalo občutek varnosti. A gore, ki obkrožajo Bovec, v človeku vzbudijo tudi željo, da bi imel buldožer in jih premaknil. Za umetnika je zelo pomembno, da hoče in zna premikati meje ter hkrati biti iskren do sebe in do tistega, kar počne.”
Kako se je zgodilo, da je mali Ambrož šel v glasbeno šolo?
“V Bovcu ni bilo veliko glasbene ponudbe. Obstajal je sicer pevski zbor, pri katerem je moj oče včasih prepeval. Zgodilo pa se je čisto spontano, v našem sadovnjaku. Oče naju je z bratom vprašal, ali bi šla v glasbeno šolo, in oba sva pritrdila. Po prvem letu je moj učitelj Pavle Kalan hudo zbolel in oddelek v Bovcu so zaprli. Edini od otrok, ki so takrat obiskovali oddelek, sem imel toliko navdušenja in želje, da sem glasbeno izobraževanje nadaljeval V Tolminu. Bilo je kar težko: avtobusi so bili slabi, cesta ovinkasta in moj želodec občutljiv. Na srečo se je zame kmalu odprlo mesto na glasbeni šoli v Kobaridu. Učiteljica Tatjana Cimprič je v meni tako močno utrdila ljubezen do glasbe, da sem se nekoč, ko sem zamudil avtobus, iz Bovca v Kobarid opravil kar peš. In sem tudi naredil nekaj kilometrov, preden so me opazili in mi ponudili prevoz.”
Lahko bi raznašal Primorske novice
Ambrož Čopi se je rodil leta 1973 v Bovcu. Po srednji glasbeni šoli v Ljubljani je vpisal študij kompozicije in klavirja na Akademiji za glasbo. Leta 1996 je diplomiral iz kompozicije v razredu Daneta Škerla, podiplomski študij pa je zaključil v razredu Uroša Rojka. Prva znanja iz vokalne glasbe je kot asistent dirigenta Stojana Kureta pridobival pri APZ Tone Tomšič v Ljubljani in kot pevec Komornega zbora Ave, petje pa je izpopolnjeval na Glasbeni šoli Vič-Rudnik v Ljubljani. Njegove skladbe so bile že v času študija nagrajene na različnih skladateljskih natečajih. Predstavljene so na več avtorskih zgoščenkah. Za svoje dosežke je Čopi prejel naziv Mladi glasbenik leta 1995, dve leti pozneje pa študentsko Prešernovo nagrado ter dve zlati plaketi. Dobil je tudi nagrado Prešernovega sklada. Od leta 1999 poučuje na Umetniški gimnaziji v Kopru ter vodi zbor Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana in Akademski pevski zbor Univerze na Primorskem. K vrhunskim uspehom je popeljal še mnoge druge amaterske in profesionalne sestave. Če ne bi bil glasbenik, bi bil morda lahko strojnik, pravi, ali pa slikar. Med štirimi možnostmi, torej učenjem, dirigiranjem, komponiranjem in organizacijo koncertov in tekmovanj, se je odločil za vse in še nekatere zraven. Na naslednje še čaka in zagotovo pridejo. Čopi je človek, ki dela za ljudi in z ljudmi ter mu ni žal ur in kilometrov. Ko je na odru Gledališča Koper povedal, da je ob koncu akademije vodil zbore v Ljubljani, Bovcu, Novi Gorici in Kopru ter je bil nenehno na Primorskem, je padla šala: ne le strojnik, glasbenik in likovni umetnik - lahko bi bil tudi raznašalec Primorskih novic. Prav mimogrede.
Najstniška leta tudi niso prinesla dvomov ali upada navdušenja?
“Zelo zgodaj se je v meni vzbudila želja po pedagoškem poklicu. Ko sem bil v petem razredu, sem si želel, da bi učil glasbo v osnovni šoli. V sedmem razredu sem začel zapisovati svojo glasbo in jo pošiljal Pavletu Kalanu, ki si je medtem opomogel in ponovno postal bolj mentor na področju kompozicije. Tako je iz želje, da bi bil glasbeni pedagog, zrasla želja da bi postal skladatelj. Ko sem začel razmišljati o vpisu v srednjo šolo, sta bili še vedno dve možnosti: ali konservatorij in nato akademija za glasbo ali strojništvo. Oče je bil namreč strojnik. Vesel sem, da je obveljala prva možnost.”
Glasba je vir zdravja
Pravijo da je glasbena šola odločilna za otrokov čustveni in intelektualni razvoj. Bi se strinjali s tem?
“Absolutno. Ni pomembno le glasbeno izobraževanje kot tako. Še posebej v tem času se mi zdita bistvena skupinski pouk in skupinsko ustvarjanje. Orkester, zbor ali komorna skupina da otrokom priložnost, da se naučijo medsebojnega spoštovanja, poslušanja, prilagajanja. In tudi sprejemanja različnosti drug drugega. Vse to je zelo pomembno za kakršenkoli ustvarjalni proces, ki se ga bo otrok lotil v odraslosti.”
Slovenija ima sistem javnega glasbenega šolstva, ki je za marsikatero, tudi večjo in bogatejšo državo še vedno le neuresničljiva želja. Je to ena od tistih vrednot ki bi jih morali ohraniti?
“Seveda, a menim, da bi se moralo glasbeno šolstvo lotiti tudi sprememb. Predvsem obrata v smer ustvarjalnosti. Želim si, da bi bilo manj učenja po notah in več vzpodbujanja k lastnemu ustvarjanju. Na splošno pa smo res lahko hvaležni, da imamo takšno javno glasbeno šolstvo. Sistem izobrazbe namreč ne omogoča le tistim, ki bodo dejansko šli v glasbene vode, ampak vzgaja tudi poslušalce, ljubitelje glasbe in mnoge ljudi, ki udejanjajo svojo umetniško žilico v zborih in pihalnih orkestrih. To super glasbeno šolstvo nam dejansko zavida marsikdo.”
Je glasba samo za nadarjene ljudi? Ali je tako kot pri športu in rekreaciji? Torej, da je glasba lahko tudi samo del zdravega, uravnoteženega načina življenja?
“Glasba vsekakor je vir zdravja. In odličen način, da sproščamo stres, ki smo mu v sodobnem tempu življenja izpostavljeni vsak dan. Glasba je tudi ena tistih dejavnosti, ki združuje in povezuje ljudi, ki nas dela človeške.”
Omenili ste ustvarjalnost. To je beseda, ki jo dandanes velikokrat slišimo in poudarjamo kot vrednoto. Vendar, ali res verjamemo v ustvarjalnost ali o njej samo govorimo? Smo pripravljeni znotraj urejenih sistemov odpirati polja svobode, ki jih ustvarjalnost potrebuje?
“Ko sem smučal na Kaninu, sem bil eden tistih, ki smo zelo neradi vozili po progi. K sreči sem se izognil vsem breznom. Podobno je v ustvarjalnosti, ko govorimo o svobodi. Svoboda je lahko nekaj zelo groznega. Tudi ko človek ima svobodo, mora imeti začrtano smer. Učenci me velikokrat vprašajo, ali se nekaj da narediti in zakaj se česa ne sme. Odgovorim jim, da se sme vse, ampak vsaka stvar je smiselna v svojem kontekstu. Tudi ko si svoboden, moraš znati to svobodo uporabiti in usmeriti.”
Rekli ste, da v razred, v šolo, ne odhajate s težo ali trpljenjem, ampak da vam je poklic hkrati tudi veselje ...
“Res sem eden tistih srečnih ljudi, ki ne vedo, kdaj se konča služba in se začne hobi. Največji dar je, da človek lahko dela to, v kar verjame, za kar ima veselje in talent. Pot me je v pedagoške vode peljala že zelo zgodaj. Ko sem bil star 16 let, sem ponovno ustanovil oddelek glasbene šole v Bovcu. Ob zaključku akademije za glasbo sem raziskoval svoje možnosti in razmišljal o tem, kaj si želim početi. Skoraj bi sprejel mesto producenta v orkestru RTV Slovenije, a sem uvidel, da bi bilo to delo zame premalo ustvarjalno. Kasneje so me vabili v filharmonijo za umetniškega vodjo, a sem ponudbe zavrnil in začel učiti na srednji šoli. In to delo me še danes osrečuje. Mladim vedno svetujem, naj ne iščejo službe, temveč naj si jo ustvarijo sami. Naj si uredijo življenje tako, da bodo res lahko delali tisto, kar si želijo. Če bi samo pisal glasbo, bi bilo to zame premalo. Samo dirigiranje in učenje prav tako. Vse to in organizacija koncertov so smiselna zaokrožena celota.”
Učitelj ali dinozaver?
Veliko učiteljev, pa tudi drugih odraslih ljudi, vzdihuje o tem, kakšna da je ta mladina. Velikokrat govorimo o tem, da so današnje generacije nepozorne, da samo strmijo v svoje mobilne telefone, da jih nič ne zanima. So to predsodki?
“Že stari Grki so govorili o tem, da so bile prejšnje generacije v redu, ta, trenutna, pa je res nemogoča. Če uspeš mladim prisluhniti, te marsičesa naučijo. V razredu se, po pravici povedano, najpogosteje več naučim kot učenci od mene. Mladi človeku dajo priložnost, da se razvije. Kdor je gluh in slep in ostaja pri svojem, hitro postane tisti dinozaver, ki ga nihče več noče poslušati. Če pa je učitelj odprt in do učencev išče nove poti, pa se zgodi najlepše: da se po mnogih letih vrnejo in rečejo, da si bil sicer strog in so se jim zaradi tebe kdaj tresla kolena, a so od tvojih ur tudi veliko odnesli. Izobraževalni sistem je trenutno usmerjen v to, da otroci dobijo ogromno informacij. Veliko je tudi stresa in napetosti. Zato se mi zdi pomembno, da jim odpiramo možnosti in jih vzpodbujamo k ustvarjalnosti in povezovanju.”
Ali mora biti učitelj za to, da otrokom odpre te ustvarjalne koridorje, pogumen?
“Najlaže je slediti pripravi, ki si jo napisal 20 ali 30 let nazaj, in pričakovati, da bodo otroci tiho, da bodo pridni in da bodo dobili čim boljše ocene, tako da ne bo treba ponavljati testa.”
Kdaj vam je Bovec postal premajhen in kakšen je bil pravzaprav ta preskok v prestolnico, v Ljubljano? Je bilo na začetku mesto preveliko?
“Sprva sem imel kar veliko domotožja. A vedno sem se vračal. Vsak konec tedna, kasneje, ko so se mi nabrale obveznosti v oddelku glasbene šole, tudi ob sredah. Bovec me še vedno navdihuje. Usedem se na balkon, ko drugi še spijo ali že spijo, in komponiram. Kraj ima poseben mir in navdih. In težko bi rekel, da mi je bil Bovec kadarkoli premajhen. Ampak ustvarjalnost seveda človeka pelje tudi drugam. V Kopru sem zdaj že 20 let in se že malo čutim tudi Koprčana, čeprav sem po duši še vedno severnjak in 'hribov'c'. Človek v življenju potrebuje premike, da ne otopi, da ne postane samemu sebi neznosno dolgočasen.”
S kakšnimi občutki se človek kot profesor vrača na šolo, kjer je sam pridobival znanje?
“To je vedno nekaj posebnega. Obdobje, ko sem zaključeval akademijo, je bilo zame zelo uspešno. Dobil sem kar nekaj nagrad. Imel sem celo možnost, da bi s podporo štipendije šel v tujino. Ampak takrat so me povabili, da pridem učit na svojo nekdanjo srednjo glasbeno šolo, in to se mi je zdela izjemna čast. Da me profesorji, ki sem jih cenil, vabijo, da bi delal z njimi.”
Koliko zborov ste pravzaprav vodili v svoji karieri? In koliko nagrad ste dobili? Dvanajst doma in petnajst v tujini?
“Pravzaprav bolj 16 zlatih plaket pri nas in zdaj že, da, 27 pomembnih nagrad v tujini. Zanimivo je, da nikoli nisem hotel pisati za zbore. Ko mi je na akademiji profesor Dane Škerl naročil glasbo za zbor, ker je bilo to pač obvezni del programa, sem se šel jokat k svoji profesorici klavirja in se pritoževati nad tem, da mi je profesor naložil to nalogo. Rekel sem, da nimam do zborov nobene afinitete. Napisal sem tri skladbe, ena je dobila posebno nagrado za noviteto. V treh letih je nato nastal opus, ki so ga posneli na mojo prvo zgoščenko. Bolj zbor mene kot jaz zbor je našel tudi v Bovcu. Moja želja je bila mlade in stare navdušiti za glasbo. Prvi načrt je bil organizirati koncerte, ampak videl sem, da nekateri na te dogodke preprosto ne prihajajo. Zato sem se odločil vzpodbuditi zbor. Ženskega, glede na to, da je moški že obstajal. Približno v istem obdobju sem začel kot asistent sodelovati z Akademskim pevskim zborom Tone Tomšič in dirigentom Stojanom Kuretom, ki sem mu res hvaležen za vsa znanja, ki sem jih pridobil. To je bila zame druga akademija. Življenje me je peljalo tudi v Novo Gorico. V četrtem letniku akademije sem imel hudo prometno nesrečo. Bil sem v bolnišnici in to je bil po dolgem času prvi mesec počitnic. Tik pred tem sem prevzel APZ Vinko Vodopivec. Ko jih zdaj sprašujejo, kateri dirigent je zbor vodil najmanj časa, odgovarjajo da Marko Munih, ki je dirigiral en mesec. Vedno pozabijo name, ki sem jih vodil eno samo vajo. Drugi dan sem namreč doživel hudo nesrečo. Ko so me povabili, da bi prišel vodit Komorni zbor Nova Gorica, ki je bil takrat v ustanavljanju, sem privolil tudi zaradi tistega težkega, a lepega mesca v šempetrski bolnišnici. Istega leta sem, tudi po spletu okoliščin, začel z zborom Obala. V tistem času sem naredil kar veliko kilometrov, vsak teden popolno primorsko transverzalo.”
Pravijo, da so dirigenti posebni ljudje. Se lahko naučiš postati dirigent ali se moraš tudi malo roditi?
“Kot za katerokoli drugo stvar velja, da je deset odstotkov talenta in 90 odstotkov dela. Če imaš talent in ne delaš, se seveda ne zgodi nič. Če zelo trdo delaš in nimaš talenta, pa ne moreš ustvariti presežkov.”
V povezavi z dirigenti velikokrat slišimo besedo karizma: kaj pravzaprav je to?
“Karizma je nekaj, kar ljudi prepriča, da ti sledijo. Zame je bil, denimo, neverjetno karizmatičen Lojze Lebič. Ko sem ga srečal na ulici, me je vleklo k njemu, hkrati pa nisem vedel, ali si ga upam pogledati. Mešanica občudovanja in strahospoštovanja, je nekaj, kar čutimo do ljudi z resnično avtoriteto. Ljudi, ki niso vzvišeni in obremenjeni z lastno podobo. Umetnik velikokrat dela zase in izhaja iz sebe, dirigent pa mora povezovati. To zahteva drugačno energijo.”
Dober koncert, še boljši “žur”
Ali lahko vsaka skupina dobronamernih ljudi, ki so pripravljeni delati, dobro poje?
“Pravijo, da imajo vsi otroci posluh, ko se rodijo, a se pri nekaterih ta sposobnost kasneje izgubi. Tudi vsi odrasli imajo potencial. Če je vodja dober, če zna prepričati in če so ljudje pripravljeni delati, je mogoče doseči marsikaj.”
Verjetno se na gostovanjih nabere veliko takšnih in drugačnih zgodb? Primorske si brez zborovskega petja skoraj ne moremo predstavljati. To ni samo kulturni, ampak tudi družabni fenomen. Je tudi ta, socialna dimenzija zbora pomembna?
“Vedno rečem: če je koncert dober, je 'žur' po koncertu še boljši. Če bi dejavnost gradili samo na kakovosti in presežkih v umetniškem smislu, ne bi obstala tako dolgo in ne bi bila tako razširjena. Če ni vezi, ki se spletejo med pevci, pevski zbor ne more obstajati. Glas je inštrument, ki ga nosimo v sebi, in zbor se, res, ustvarja na turnejah, na gostovanjih. Takrat ljudje zaživijo drug z drugim.”
Vas je glasba že zapeljala na vse celine sveta?
“Če se Slovenci ne bi počutili tako majhne, bi naša glasbo še pogosteje prodrla v svet. Ko sem doživel tako imenovano krizo štiridesetih let, torej čas, ko se mnogo ljudi nekoliko zamisli nad prehojeno potjo in se vpraša, kako naprej, sem začel ponovno razmišljati o tujini. Prej sem se nekako izogibal potem čez mejo, a ko sem se odprl svetu, sem začel iz enega projekta vstopati v naslednjega.”
Kmalu vas čaka pot v Tajvan …
“Res je. Ta del sveta mi je zelo pri srcu. Tu sem začel verjeti, da se želje uresničujejo, če le usmerimo pozitivne misli v vesolje. Ko sem na prireditvah po vsem svetu videl Ferdinanda Tinga, tega resnega in močnega človeka, sem upal, da mi ga bo kdo predstavil. Zgodilo se je. In povabil me je v Tajvan na izobraževanje. Ko sem gledal njihovo dvorano, sem bil popolnoma očaran. Razmišljal sem o tem, kako čudovito bi bilo, če bi lahko tu nastopil z zborom. Ob koncu predavanj me je gospod Ting dejansko vprašal, če bi lahko prišel na gostovanje z zborom konzervatorija. Ob koncu gostovanja so bili žalostni in pevci, s katerimi sem se spoprijateljil, so govorili, kako lepo bi bilo, če bi me povabili za gostujočega dirigenta. In tudi to se je zgodilo. Čez tri mesece sem dobil klic s ponudbo, da bi dirigiral njihovemu profesionalnemu komornemu zboru. Koncert bo 2. decembra letos. To pa ni konec zgodbe. Predlagali so mi, naj pošljem program. Poklical sem skladatelje, odločil sem se za nekatera temeljna sodobna dela in naročil nove kompozicije mladim skladateljem. Program jim je bil všeč. In tako bomo v Tajvanu z izjemnim komornim zborom v dvorani za 2000 ljudi izvedli koncert, na katerem so izključno dela slovenskih avtorjev, napisana v zadnjih petih letih.”
To je bil torej eden od tistih trenutkov, ko se Slovenec ni bal svoje majhnosti …
“To je bil eden tistih trenutkov, ko je človek ponosen na to, kar je.”
Kdaj pride tisti trenutek, ko ustvarjalni človek reče “hočem biti skladatelj” oziroma “sem skladatelj”?
“Želja biti skladatelj je v meni tako rekoč vse življenje. Skladatelj pa najbrž res postaneš takrat, ko ti to vlogo priznavajo drugi. Pomembna je širina obzorja. Veliko znanja sem dobil na akademiji, ampak kar umetnika resnično določi, so njegove poti. In ljudje, ki jih sreča na križpotjih.”
Sanje in resničnost
Od kod k vam pride glasba? Se skladatelj usede z željo ali potrebo, da bi pisal? Z motivom v glavi? S slutnjo melodije ali vzdušja?
“Romantična podoba skladatelja, ki ga nenadoma doleti navdih, ni čisto realistična. Navdih je samo majhen delček, iz katerega je treba graditi. Redke so skladbe, ki kar stečejo: večinoma je potrebnega veliko trdega dela. Imel sem izjemno priložnost, da se zazrem v sebe, ko sem hodil k Pavletu Merkuju. Vsak teden, ko sem prišel, me je pričakal z novo skladbo. Občudoval sem navdih in živahnost tega gospoda v častitljivih letih. Ter njegovo hudomušnost. Merku mi je zaigral del nove skladbe, ki je bil posebej težek, se obrnil k meni, mi pomežiknil in rekel: 'Kaj me briga'. V tistem trenutku mi je ta 'kaj me briga' odprl nov svet. Prišel sem domov in sem si rekel: 'Kaj te briga, Ambrož'. Tisti trenutek sem se nehal ubadati z vprašanji, kaj bo nastalo, ali sem začel na pravem tonu, ali bom kot skladatelj sodoben, ali bom izviren in drugačen, me bodo prepoznali in razumeli. Vsa ta vprašanja so popolnoma nesmiselna. Dejansko si lahko drugačen le takrat, ko si samo svoj. Človek, ki panično slediti novostim, je mogoče nekaj časa moderen. Nekdo je nekoč rekel: nikoli nisem moderen, ampak nikoli tudi nisem iz mode. V tistem času sem napisal dve skladbi, vsako noč eno.”
Kako ste našli sakralno glasbo?
“Človek vedno išče to, česar ni. Zelo dobra ruska dirigentka mi je nekoč povedala, da pri njih mlade pevce najprej učijo sakralne glasbe, zato da jim odprejo druge dimenzije. Nato pa jih učijo ljudske glasbe, da jim dajo korenine. Ob osamosvojitvi smo imeli Slovenci zelo malo koncertne sakralne glasbe. V 20 letih se je ta opus povečal, saj so se za zvrst navdušili tudi drugi skladatelji. Še pred kratkim sva bila edina ustvarjalca na tem področju Damijan Močnik in jaz. Ta glasba je zelo primerna za v svet. Poje se namreč v univerzalnih jezikih: angleškem in latinskem. Tudi slovenski jezik sicer sam po sebi ni ovira. V mojem ciklusu Angeli po poezijah Toneta Pavčka je ena od pesmi tudi Angel za bolne. Govori o tako imenovanih rdečih noskih in o tem, kako delajo vragolije, da bolne otroke spravljajo v dobro voljo. Skladbo sem napisal za mešani zbor in ko jo je slišala kolegica z univerze v Iowi, me je prosila, naj jo priredim za njihov ženski zbor. Tu pa je moja slovenska majhnost prišla do izraza in takoj sem začel iskati prevajalca za besedilo. Ko sem se hotel z njo pogovoriti o prevodu, me je ustavila in rekla, da bodo pesem peli v slovenščini. Američani? V slovenščini? Pesem so dejansko v izvirnem jeziku izvedli na njihovi pomembni in množični pevski prireditvi z več kot 22.000 udeleženci. Če je skladba dobra, jezik ne pomeni več ovire. Tudi na Japonskem in Filipinih so zbori izvajali slovenske ljudske pesmi v moji priredbi.”
Od kod veselje nad organizacijo glasbenih dogodkov?
“Res delam najrazličnejše stvari, a vse, kar počnem, je povezano z ljudmi. Ko pišem glasbo, je ne pišem zase, ampak zato, da del sebe podarim ljudem. Ko dirigiraš ali učiš, to seveda predpostavlja tesne odnose z drugimi ljudmi. Vedno, ko sem razmišljal o organizaciji dogodkov, je bilo moje glavno vodilo vprašanje, kaj v nekem kraju manjka. V Bovcu je, denimo, čudovita cerkev Device Marije v Polju. Tam ni bilo orgel. Takrat smo z zborom sklenili, da bi bilo dobro kupiti električne orgle, ki niso bile poceni. Hodili smo od hiše do hiše in nabirali denar: lahko si predstavljate, da smo se morali kdaj pa kdaj tudi obrniti in teči. Človek mora pogledati v kraj. Ugotoviti, česa ni in kaj s svojimi veščinami in znanji lahko prispeva k razvoju okolja. Če kultura v Kopru raste, bo večji tudi interes za našo dejavnost.”
In, ali raste? Kultura v Kopru namreč.
“Prav gotovo imamo veliko potenciala. Koper sem vedno videl kot priložnost. Če bi vsi v okolju tako razmišljali in bi vsak nekaj naredil, bi se lahko zelo hitro ogromno spremenilo. Velikokrat slišimo, da ni denarja in pogosto ga res ni, ampak denar tudi ni vse. In matematika je včasih drugačna od preprostega seštevanja ali množenja. Če uspeš pravilno povezati ljudi, lahko izpelješ tudi izjemne projekte, ki ne stanejo čisto nič ali zelo malo.”
Kako je biti glasbeni ustvarjalec v Sloveniji v tem trenutku? Govorili smo o majhnosti, o strahu, o potencialu in svobodi. Kaj prevlada?
“Z majhnostjo nimam nobenih težav. Slovenci imamo vse. Vedno ponavljamo, koliko uspehov imamo. Ampak res je uspešnih ljudi ogromno na vseh področjih: športnikov, umetnikov, znanstvenikov. Če bi malo manj pisali in govorili o tem, kaj vse je narobe in katere zdrahe so na sporedu, ter več pozornosti posvetili tem ustvarjalnim ljudem, bi njihove zgodbe morda navdihnile tudi druge. Včasih slišimo, da je glasba v krizi, ampak v resnici nikoli ni bilo tako lepo biti glasbenik, kot je zdaj. Seveda ne obogatiš, ampak na srečo umetnike, čeprav moramo tudi mi plačevati položnice, žene drugačna, notranja motivacija.”
Dobili ste že drugo priznanje za pomembna umetniška dela Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani: po tem priznanju na področju dirigiranja ste ga prejeli še za področje kompozicije. Za vas je torej 2019 kar uspešno leto. Letos pa tudi umetniška gimnazija Koper praznuje svojo dvajseto obletnico. Kaj bi svoji šoli zaželeli ob tem rojstnem dnevu?
“Predvsem, da ne bi nehali sanjati. Ob deseti obletnici smo bili vsi zelo optimistični. Po dvajsetih letih pa se lahko zgodi, da pogledaš nazaj in se začneš spraševati, zakaj se začetni načrti in želje niso v celoti uresničili. Čeprav so začetki težki, je motivacija takrat velika. Zdaj smo v trenutku, ko se nam mogoče res dogaja kruto soočenje z resničnostjo, ampak to ne pomeni, da moramo pozabiti vse tisto, kar smo načrtovali in kar smo si želeli na začetku. Marsikdo nas je spraševal, zakaj delamo srednjo glasbeno šolo v tej puščavi, kjer se ne more nič zgoditi, nič spremeniti. Pa smo ga postavili na laž: umetniška gimnazija je Kopru dala ogromno. Dijakom bi želel predvsem ponuditi tisto, kar ima Ljubljana, torej kakovostno koncertno sezono, bogato in polno, da se bodo lahko soočali z umetnostjo. Dijakom vedno povem, da je veliko mojih sošolcev ali nekdanjih učencev, ki so imeli trojke ali štirke, uspelo v življenju. O tistih učencih, ki so imeli same petke, pa pogosto kasneje nihče več nič ne sliši. Mlademu človeku moramo dati možnost, da dejansko živi in pridobi izkušnje. Samo tak človek bo lahko svoja občutenja udejanjal skozi glasbo, skozi umetnost, sicer je njegovo delo le privid. Imamo tudi super likovno smer. Zakaj se vsega tega ne povezuje? Zakaj nimamo več skupnih projektov? Vedno se to sprašujem. Tak pač sem.”
Tekst: Vesna Humar
Foto: Tomaž Primožič-FPA
Sezona Intervjujev na odru Gledališča Koper se je začela z mojstrom univerzalnega jezika: glasbe. In človekom, ki svojim delom, biografijo in osebnostjo objema Primorsko. Rojen v Bovcu, “hribovsko” praktičen in delaven, mediteransko očarljiv in zgovoren Ambrož Čopi je eden najbolj prepoznavnih obrazov in ustvarjalnih glasov primorske in slovenske glasbene resničnosti.
Kakšno je bilo vaše bovško otroštvo?
“Mislim, da je bilo ravno to otroštvo odločilno, da sem postal takšen, kot sem. Bilo je okolje prisrčnih ljudi, ki so si med seboj radi pomagali, in mi je dalo občutek varnosti. A gore, ki obkrožajo Bovec, v človeku vzbudijo tudi željo, da bi imel buldožer in jih premaknil. Za umetnika je zelo pomembno, da hoče in zna premikati meje ter hkrati biti iskren do sebe in do tistega, kar počne.”
Kako se je zgodilo, da je mali Ambrož šel v glasbeno šolo?
“V Bovcu ni bilo veliko glasbene ponudbe. Obstajal je sicer pevski zbor, pri katerem je moj oče včasih prepeval. Zgodilo pa se je čisto spontano, v našem sadovnjaku. Oče naju je z bratom vprašal, ali bi šla v glasbeno šolo, in oba sva pritrdila. Po prvem letu je moj učitelj Pavle Kalan hudo zbolel in oddelek v Bovcu so zaprli. Edini od otrok, ki so takrat obiskovali oddelek, sem imel toliko navdušenja in želje, da sem glasbeno izobraževanje nadaljeval V Tolminu. Bilo je kar težko: avtobusi so bili slabi, cesta ovinkasta in moj želodec občutljiv. Na srečo se je zame kmalu odprlo mesto na glasbeni šoli v Kobaridu. Učiteljica Tatjana Cimprič je v meni tako močno utrdila ljubezen do glasbe, da sem se nekoč, ko sem zamudil avtobus, iz Bovca v Kobarid opravil kar peš. In sem tudi naredil nekaj kilometrov, preden so me opazili in mi ponudili prevoz.”
Lahko bi raznašal Primorske novice
Ambrož Čopi se je rodil leta 1973 v Bovcu. Po srednji glasbeni šoli v Ljubljani je vpisal študij kompozicije in klavirja na Akademiji za glasbo. Leta 1996 je diplomiral iz kompozicije v razredu Daneta Škerla, podiplomski študij pa je zaključil v razredu Uroša Rojka. Prva znanja iz vokalne glasbe je kot asistent dirigenta Stojana Kureta pridobival pri APZ Tone Tomšič v Ljubljani in kot pevec Komornega zbora Ave, petje pa je izpopolnjeval na Glasbeni šoli Vič-Rudnik v Ljubljani. Njegove skladbe so bile že v času študija nagrajene na različnih skladateljskih natečajih. Predstavljene so na več avtorskih zgoščenkah. Za svoje dosežke je Čopi prejel naziv Mladi glasbenik leta 1995, dve leti pozneje pa študentsko Prešernovo nagrado ter dve zlati plaketi. Dobil je tudi nagrado Prešernovega sklada. Od leta 1999 poučuje na Umetniški gimnaziji v Kopru ter vodi zbor Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana in Akademski pevski zbor Univerze na Primorskem. K vrhunskim uspehom je popeljal še mnoge druge amaterske in profesionalne sestave. Če ne bi bil glasbenik, bi bil morda lahko strojnik, pravi, ali pa slikar. Med štirimi možnostmi, torej učenjem, dirigiranjem, komponiranjem in organizacijo koncertov in tekmovanj, se je odločil za vse in še nekatere zraven. Na naslednje še čaka in zagotovo pridejo. Čopi je človek, ki dela za ljudi in z ljudmi ter mu ni žal ur in kilometrov. Ko je na odru Gledališča Koper povedal, da je ob koncu akademije vodil zbore v Ljubljani, Bovcu, Novi Gorici in Kopru ter je bil nenehno na Primorskem, je padla šala: ne le strojnik, glasbenik in likovni umetnik - lahko bi bil tudi raznašalec Primorskih novic. Prav mimogrede.
Najstniška leta tudi niso prinesla dvomov ali upada navdušenja?
“Zelo zgodaj se je v meni vzbudila želja po pedagoškem poklicu. Ko sem bil v petem razredu, sem si želel, da bi učil glasbo v osnovni šoli. V sedmem razredu sem začel zapisovati svojo glasbo in jo pošiljal Pavletu Kalanu, ki si je medtem opomogel in ponovno postal bolj mentor na področju kompozicije. Tako je iz želje, da bi bil glasbeni pedagog, zrasla želja da bi postal skladatelj. Ko sem začel razmišljati o vpisu v srednjo šolo, sta bili še vedno dve možnosti: ali konservatorij in nato akademija za glasbo ali strojništvo. Oče je bil namreč strojnik. Vesel sem, da je obveljala prva možnost.”
Glasba je vir zdravja
Pravijo da je glasbena šola odločilna za otrokov čustveni in intelektualni razvoj. Bi se strinjali s tem?
“Absolutno. Ni pomembno le glasbeno izobraževanje kot tako. Še posebej v tem času se mi zdita bistvena skupinski pouk in skupinsko ustvarjanje. Orkester, zbor ali komorna skupina da otrokom priložnost, da se naučijo medsebojnega spoštovanja, poslušanja, prilagajanja. In tudi sprejemanja različnosti drug drugega. Vse to je zelo pomembno za kakršenkoli ustvarjalni proces, ki se ga bo otrok lotil v odraslosti.”
Slovenija ima sistem javnega glasbenega šolstva, ki je za marsikatero, tudi večjo in bogatejšo državo še vedno le neuresničljiva želja. Je to ena od tistih vrednot ki bi jih morali ohraniti?
“Seveda, a menim, da bi se moralo glasbeno šolstvo lotiti tudi sprememb. Predvsem obrata v smer ustvarjalnosti. Želim si, da bi bilo manj učenja po notah in več vzpodbujanja k lastnemu ustvarjanju. Na splošno pa smo res lahko hvaležni, da imamo takšno javno glasbeno šolstvo. Sistem izobrazbe namreč ne omogoča le tistim, ki bodo dejansko šli v glasbene vode, ampak vzgaja tudi poslušalce, ljubitelje glasbe in mnoge ljudi, ki udejanjajo svojo umetniško žilico v zborih in pihalnih orkestrih. To super glasbeno šolstvo nam dejansko zavida marsikdo.”
Je glasba samo za nadarjene ljudi? Ali je tako kot pri športu in rekreaciji? Torej, da je glasba lahko tudi samo del zdravega, uravnoteženega načina življenja?
“Glasba vsekakor je vir zdravja. In odličen način, da sproščamo stres, ki smo mu v sodobnem tempu življenja izpostavljeni vsak dan. Glasba je tudi ena tistih dejavnosti, ki združuje in povezuje ljudi, ki nas dela človeške.”
Omenili ste ustvarjalnost. To je beseda, ki jo dandanes velikokrat slišimo in poudarjamo kot vrednoto. Vendar, ali res verjamemo v ustvarjalnost ali o njej samo govorimo? Smo pripravljeni znotraj urejenih sistemov odpirati polja svobode, ki jih ustvarjalnost potrebuje?
“Ko sem smučal na Kaninu, sem bil eden tistih, ki smo zelo neradi vozili po progi. K sreči sem se izognil vsem breznom. Podobno je v ustvarjalnosti, ko govorimo o svobodi. Svoboda je lahko nekaj zelo groznega. Tudi ko človek ima svobodo, mora imeti začrtano smer. Učenci me velikokrat vprašajo, ali se nekaj da narediti in zakaj se česa ne sme. Odgovorim jim, da se sme vse, ampak vsaka stvar je smiselna v svojem kontekstu. Tudi ko si svoboden, moraš znati to svobodo uporabiti in usmeriti.”
Rekli ste, da v razred, v šolo, ne odhajate s težo ali trpljenjem, ampak da vam je poklic hkrati tudi veselje ...
“Res sem eden tistih srečnih ljudi, ki ne vedo, kdaj se konča služba in se začne hobi. Največji dar je, da človek lahko dela to, v kar verjame, za kar ima veselje in talent. Pot me je v pedagoške vode peljala že zelo zgodaj. Ko sem bil star 16 let, sem ponovno ustanovil oddelek glasbene šole v Bovcu. Ob zaključku akademije za glasbo sem raziskoval svoje možnosti in razmišljal o tem, kaj si želim početi. Skoraj bi sprejel mesto producenta v orkestru RTV Slovenije, a sem uvidel, da bi bilo to delo zame premalo ustvarjalno. Kasneje so me vabili v filharmonijo za umetniškega vodjo, a sem ponudbe zavrnil in začel učiti na srednji šoli. In to delo me še danes osrečuje. Mladim vedno svetujem, naj ne iščejo službe, temveč naj si jo ustvarijo sami. Naj si uredijo življenje tako, da bodo res lahko delali tisto, kar si želijo. Če bi samo pisal glasbo, bi bilo to zame premalo. Samo dirigiranje in učenje prav tako. Vse to in organizacija koncertov so smiselna zaokrožena celota.”
Učitelj ali dinozaver?
Veliko učiteljev, pa tudi drugih odraslih ljudi, vzdihuje o tem, kakšna da je ta mladina. Velikokrat govorimo o tem, da so današnje generacije nepozorne, da samo strmijo v svoje mobilne telefone, da jih nič ne zanima. So to predsodki?
“Že stari Grki so govorili o tem, da so bile prejšnje generacije v redu, ta, trenutna, pa je res nemogoča. Če uspeš mladim prisluhniti, te marsičesa naučijo. V razredu se, po pravici povedano, najpogosteje več naučim kot učenci od mene. Mladi človeku dajo priložnost, da se razvije. Kdor je gluh in slep in ostaja pri svojem, hitro postane tisti dinozaver, ki ga nihče več noče poslušati. Če pa je učitelj odprt in do učencev išče nove poti, pa se zgodi najlepše: da se po mnogih letih vrnejo in rečejo, da si bil sicer strog in so se jim zaradi tebe kdaj tresla kolena, a so od tvojih ur tudi veliko odnesli. Izobraževalni sistem je trenutno usmerjen v to, da otroci dobijo ogromno informacij. Veliko je tudi stresa in napetosti. Zato se mi zdi pomembno, da jim odpiramo možnosti in jih vzpodbujamo k ustvarjalnosti in povezovanju.”
Ali mora biti učitelj za to, da otrokom odpre te ustvarjalne koridorje, pogumen?
“Najlaže je slediti pripravi, ki si jo napisal 20 ali 30 let nazaj, in pričakovati, da bodo otroci tiho, da bodo pridni in da bodo dobili čim boljše ocene, tako da ne bo treba ponavljati testa.”
Kdaj vam je Bovec postal premajhen in kakšen je bil pravzaprav ta preskok v prestolnico, v Ljubljano? Je bilo na začetku mesto preveliko?
“Sprva sem imel kar veliko domotožja. A vedno sem se vračal. Vsak konec tedna, kasneje, ko so se mi nabrale obveznosti v oddelku glasbene šole, tudi ob sredah. Bovec me še vedno navdihuje. Usedem se na balkon, ko drugi še spijo ali že spijo, in komponiram. Kraj ima poseben mir in navdih. In težko bi rekel, da mi je bil Bovec kadarkoli premajhen. Ampak ustvarjalnost seveda človeka pelje tudi drugam. V Kopru sem zdaj že 20 let in se že malo čutim tudi Koprčana, čeprav sem po duši še vedno severnjak in 'hribov'c'. Človek v življenju potrebuje premike, da ne otopi, da ne postane samemu sebi neznosno dolgočasen.”
S kakšnimi občutki se človek kot profesor vrača na šolo, kjer je sam pridobival znanje?
“To je vedno nekaj posebnega. Obdobje, ko sem zaključeval akademijo, je bilo zame zelo uspešno. Dobil sem kar nekaj nagrad. Imel sem celo možnost, da bi s podporo štipendije šel v tujino. Ampak takrat so me povabili, da pridem učit na svojo nekdanjo srednjo glasbeno šolo, in to se mi je zdela izjemna čast. Da me profesorji, ki sem jih cenil, vabijo, da bi delal z njimi.”
Koliko zborov ste pravzaprav vodili v svoji karieri? In koliko nagrad ste dobili? Dvanajst doma in petnajst v tujini?
“Pravzaprav bolj 16 zlatih plaket pri nas in zdaj že, da, 27 pomembnih nagrad v tujini. Zanimivo je, da nikoli nisem hotel pisati za zbore. Ko mi je na akademiji profesor Dane Škerl naročil glasbo za zbor, ker je bilo to pač obvezni del programa, sem se šel jokat k svoji profesorici klavirja in se pritoževati nad tem, da mi je profesor naložil to nalogo. Rekel sem, da nimam do zborov nobene afinitete. Napisal sem tri skladbe, ena je dobila posebno nagrado za noviteto. V treh letih je nato nastal opus, ki so ga posneli na mojo prvo zgoščenko. Bolj zbor mene kot jaz zbor je našel tudi v Bovcu. Moja želja je bila mlade in stare navdušiti za glasbo. Prvi načrt je bil organizirati koncerte, ampak videl sem, da nekateri na te dogodke preprosto ne prihajajo. Zato sem se odločil vzpodbuditi zbor. Ženskega, glede na to, da je moški že obstajal. Približno v istem obdobju sem začel kot asistent sodelovati z Akademskim pevskim zborom Tone Tomšič in dirigentom Stojanom Kuretom, ki sem mu res hvaležen za vsa znanja, ki sem jih pridobil. To je bila zame druga akademija. Življenje me je peljalo tudi v Novo Gorico. V četrtem letniku akademije sem imel hudo prometno nesrečo. Bil sem v bolnišnici in to je bil po dolgem času prvi mesec počitnic. Tik pred tem sem prevzel APZ Vinko Vodopivec. Ko jih zdaj sprašujejo, kateri dirigent je zbor vodil najmanj časa, odgovarjajo da Marko Munih, ki je dirigiral en mesec. Vedno pozabijo name, ki sem jih vodil eno samo vajo. Drugi dan sem namreč doživel hudo nesrečo. Ko so me povabili, da bi prišel vodit Komorni zbor Nova Gorica, ki je bil takrat v ustanavljanju, sem privolil tudi zaradi tistega težkega, a lepega mesca v šempetrski bolnišnici. Istega leta sem, tudi po spletu okoliščin, začel z zborom Obala. V tistem času sem naredil kar veliko kilometrov, vsak teden popolno primorsko transverzalo.”
Pravijo, da so dirigenti posebni ljudje. Se lahko naučiš postati dirigent ali se moraš tudi malo roditi?
“Kot za katerokoli drugo stvar velja, da je deset odstotkov talenta in 90 odstotkov dela. Če imaš talent in ne delaš, se seveda ne zgodi nič. Če zelo trdo delaš in nimaš talenta, pa ne moreš ustvariti presežkov.”
V povezavi z dirigenti velikokrat slišimo besedo karizma: kaj pravzaprav je to?
“Karizma je nekaj, kar ljudi prepriča, da ti sledijo. Zame je bil, denimo, neverjetno karizmatičen Lojze Lebič. Ko sem ga srečal na ulici, me je vleklo k njemu, hkrati pa nisem vedel, ali si ga upam pogledati. Mešanica občudovanja in strahospoštovanja, je nekaj, kar čutimo do ljudi z resnično avtoriteto. Ljudi, ki niso vzvišeni in obremenjeni z lastno podobo. Umetnik velikokrat dela zase in izhaja iz sebe, dirigent pa mora povezovati. To zahteva drugačno energijo.”
Dober koncert, še boljši “žur”
Ali lahko vsaka skupina dobronamernih ljudi, ki so pripravljeni delati, dobro poje?
“Pravijo, da imajo vsi otroci posluh, ko se rodijo, a se pri nekaterih ta sposobnost kasneje izgubi. Tudi vsi odrasli imajo potencial. Če je vodja dober, če zna prepričati in če so ljudje pripravljeni delati, je mogoče doseči marsikaj.”
Verjetno se na gostovanjih nabere veliko takšnih in drugačnih zgodb? Primorske si brez zborovskega petja skoraj ne moremo predstavljati. To ni samo kulturni, ampak tudi družabni fenomen. Je tudi ta, socialna dimenzija zbora pomembna?
“Vedno rečem: če je koncert dober, je 'žur' po koncertu še boljši. Če bi dejavnost gradili samo na kakovosti in presežkih v umetniškem smislu, ne bi obstala tako dolgo in ne bi bila tako razširjena. Če ni vezi, ki se spletejo med pevci, pevski zbor ne more obstajati. Glas je inštrument, ki ga nosimo v sebi, in zbor se, res, ustvarja na turnejah, na gostovanjih. Takrat ljudje zaživijo drug z drugim.”
Vas je glasba že zapeljala na vse celine sveta?
“Če se Slovenci ne bi počutili tako majhne, bi naša glasbo še pogosteje prodrla v svet. Ko sem doživel tako imenovano krizo štiridesetih let, torej čas, ko se mnogo ljudi nekoliko zamisli nad prehojeno potjo in se vpraša, kako naprej, sem začel ponovno razmišljati o tujini. Prej sem se nekako izogibal potem čez mejo, a ko sem se odprl svetu, sem začel iz enega projekta vstopati v naslednjega.”
Kmalu vas čaka pot v Tajvan …
“Res je. Ta del sveta mi je zelo pri srcu. Tu sem začel verjeti, da se želje uresničujejo, če le usmerimo pozitivne misli v vesolje. Ko sem na prireditvah po vsem svetu videl Ferdinanda Tinga, tega resnega in močnega človeka, sem upal, da mi ga bo kdo predstavil. Zgodilo se je. In povabil me je v Tajvan na izobraževanje. Ko sem gledal njihovo dvorano, sem bil popolnoma očaran. Razmišljal sem o tem, kako čudovito bi bilo, če bi lahko tu nastopil z zborom. Ob koncu predavanj me je gospod Ting dejansko vprašal, če bi lahko prišel na gostovanje z zborom konzervatorija. Ob koncu gostovanja so bili žalostni in pevci, s katerimi sem se spoprijateljil, so govorili, kako lepo bi bilo, če bi me povabili za gostujočega dirigenta. In tudi to se je zgodilo. Čez tri mesece sem dobil klic s ponudbo, da bi dirigiral njihovemu profesionalnemu komornemu zboru. Koncert bo 2. decembra letos. To pa ni konec zgodbe. Predlagali so mi, naj pošljem program. Poklical sem skladatelje, odločil sem se za nekatera temeljna sodobna dela in naročil nove kompozicije mladim skladateljem. Program jim je bil všeč. In tako bomo v Tajvanu z izjemnim komornim zborom v dvorani za 2000 ljudi izvedli koncert, na katerem so izključno dela slovenskih avtorjev, napisana v zadnjih petih letih.”
To je bil torej eden od tistih trenutkov, ko se Slovenec ni bal svoje majhnosti …
“To je bil eden tistih trenutkov, ko je človek ponosen na to, kar je.”
Kdaj pride tisti trenutek, ko ustvarjalni človek reče “hočem biti skladatelj” oziroma “sem skladatelj”?
“Želja biti skladatelj je v meni tako rekoč vse življenje. Skladatelj pa najbrž res postaneš takrat, ko ti to vlogo priznavajo drugi. Pomembna je širina obzorja. Veliko znanja sem dobil na akademiji, ampak kar umetnika resnično določi, so njegove poti. In ljudje, ki jih sreča na križpotjih.”
Sanje in resničnost
Od kod k vam pride glasba? Se skladatelj usede z željo ali potrebo, da bi pisal? Z motivom v glavi? S slutnjo melodije ali vzdušja?
“Romantična podoba skladatelja, ki ga nenadoma doleti navdih, ni čisto realistična. Navdih je samo majhen delček, iz katerega je treba graditi. Redke so skladbe, ki kar stečejo: večinoma je potrebnega veliko trdega dela. Imel sem izjemno priložnost, da se zazrem v sebe, ko sem hodil k Pavletu Merkuju. Vsak teden, ko sem prišel, me je pričakal z novo skladbo. Občudoval sem navdih in živahnost tega gospoda v častitljivih letih. Ter njegovo hudomušnost. Merku mi je zaigral del nove skladbe, ki je bil posebej težek, se obrnil k meni, mi pomežiknil in rekel: 'Kaj me briga'. V tistem trenutku mi je ta 'kaj me briga' odprl nov svet. Prišel sem domov in sem si rekel: 'Kaj te briga, Ambrož'. Tisti trenutek sem se nehal ubadati z vprašanji, kaj bo nastalo, ali sem začel na pravem tonu, ali bom kot skladatelj sodoben, ali bom izviren in drugačen, me bodo prepoznali in razumeli. Vsa ta vprašanja so popolnoma nesmiselna. Dejansko si lahko drugačen le takrat, ko si samo svoj. Človek, ki panično slediti novostim, je mogoče nekaj časa moderen. Nekdo je nekoč rekel: nikoli nisem moderen, ampak nikoli tudi nisem iz mode. V tistem času sem napisal dve skladbi, vsako noč eno.”
Kako ste našli sakralno glasbo?
“Človek vedno išče to, česar ni. Zelo dobra ruska dirigentka mi je nekoč povedala, da pri njih mlade pevce najprej učijo sakralne glasbe, zato da jim odprejo druge dimenzije. Nato pa jih učijo ljudske glasbe, da jim dajo korenine. Ob osamosvojitvi smo imeli Slovenci zelo malo koncertne sakralne glasbe. V 20 letih se je ta opus povečal, saj so se za zvrst navdušili tudi drugi skladatelji. Še pred kratkim sva bila edina ustvarjalca na tem področju Damijan Močnik in jaz. Ta glasba je zelo primerna za v svet. Poje se namreč v univerzalnih jezikih: angleškem in latinskem. Tudi slovenski jezik sicer sam po sebi ni ovira. V mojem ciklusu Angeli po poezijah Toneta Pavčka je ena od pesmi tudi Angel za bolne. Govori o tako imenovanih rdečih noskih in o tem, kako delajo vragolije, da bolne otroke spravljajo v dobro voljo. Skladbo sem napisal za mešani zbor in ko jo je slišala kolegica z univerze v Iowi, me je prosila, naj jo priredim za njihov ženski zbor. Tu pa je moja slovenska majhnost prišla do izraza in takoj sem začel iskati prevajalca za besedilo. Ko sem se hotel z njo pogovoriti o prevodu, me je ustavila in rekla, da bodo pesem peli v slovenščini. Američani? V slovenščini? Pesem so dejansko v izvirnem jeziku izvedli na njihovi pomembni in množični pevski prireditvi z več kot 22.000 udeleženci. Če je skladba dobra, jezik ne pomeni več ovire. Tudi na Japonskem in Filipinih so zbori izvajali slovenske ljudske pesmi v moji priredbi.”
Od kod veselje nad organizacijo glasbenih dogodkov?
“Res delam najrazličnejše stvari, a vse, kar počnem, je povezano z ljudmi. Ko pišem glasbo, je ne pišem zase, ampak zato, da del sebe podarim ljudem. Ko dirigiraš ali učiš, to seveda predpostavlja tesne odnose z drugimi ljudmi. Vedno, ko sem razmišljal o organizaciji dogodkov, je bilo moje glavno vodilo vprašanje, kaj v nekem kraju manjka. V Bovcu je, denimo, čudovita cerkev Device Marije v Polju. Tam ni bilo orgel. Takrat smo z zborom sklenili, da bi bilo dobro kupiti električne orgle, ki niso bile poceni. Hodili smo od hiše do hiše in nabirali denar: lahko si predstavljate, da smo se morali kdaj pa kdaj tudi obrniti in teči. Človek mora pogledati v kraj. Ugotoviti, česa ni in kaj s svojimi veščinami in znanji lahko prispeva k razvoju okolja. Če kultura v Kopru raste, bo večji tudi interes za našo dejavnost.”
In, ali raste? Kultura v Kopru namreč.
“Prav gotovo imamo veliko potenciala. Koper sem vedno videl kot priložnost. Če bi vsi v okolju tako razmišljali in bi vsak nekaj naredil, bi se lahko zelo hitro ogromno spremenilo. Velikokrat slišimo, da ni denarja in pogosto ga res ni, ampak denar tudi ni vse. In matematika je včasih drugačna od preprostega seštevanja ali množenja. Če uspeš pravilno povezati ljudi, lahko izpelješ tudi izjemne projekte, ki ne stanejo čisto nič ali zelo malo.”
Kako je biti glasbeni ustvarjalec v Sloveniji v tem trenutku? Govorili smo o majhnosti, o strahu, o potencialu in svobodi. Kaj prevlada?
“Z majhnostjo nimam nobenih težav. Slovenci imamo vse. Vedno ponavljamo, koliko uspehov imamo. Ampak res je uspešnih ljudi ogromno na vseh področjih: športnikov, umetnikov, znanstvenikov. Če bi malo manj pisali in govorili o tem, kaj vse je narobe in katere zdrahe so na sporedu, ter več pozornosti posvetili tem ustvarjalnim ljudem, bi njihove zgodbe morda navdihnile tudi druge. Včasih slišimo, da je glasba v krizi, ampak v resnici nikoli ni bilo tako lepo biti glasbenik, kot je zdaj. Seveda ne obogatiš, ampak na srečo umetnike, čeprav moramo tudi mi plačevati položnice, žene drugačna, notranja motivacija.”
Dobili ste že drugo priznanje za pomembna umetniška dela Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani: po tem priznanju na področju dirigiranja ste ga prejeli še za področje kompozicije. Za vas je torej 2019 kar uspešno leto. Letos pa tudi umetniška gimnazija Koper praznuje svojo dvajseto obletnico. Kaj bi svoji šoli zaželeli ob tem rojstnem dnevu?
“Predvsem, da ne bi nehali sanjati. Ob deseti obletnici smo bili vsi zelo optimistični. Po dvajsetih letih pa se lahko zgodi, da pogledaš nazaj in se začneš spraševati, zakaj se začetni načrti in želje niso v celoti uresničili. Čeprav so začetki težki, je motivacija takrat velika. Zdaj smo v trenutku, ko se nam mogoče res dogaja kruto soočenje z resničnostjo, ampak to ne pomeni, da moramo pozabiti vse tisto, kar smo načrtovali in kar smo si želeli na začetku. Marsikdo nas je spraševal, zakaj delamo srednjo glasbeno šolo v tej puščavi, kjer se ne more nič zgoditi, nič spremeniti. Pa smo ga postavili na laž: umetniška gimnazija je Kopru dala ogromno. Dijakom bi želel predvsem ponuditi tisto, kar ima Ljubljana, torej kakovostno koncertno sezono, bogato in polno, da se bodo lahko soočali z umetnostjo. Dijakom vedno povem, da je veliko mojih sošolcev ali nekdanjih učencev, ki so imeli trojke ali štirke, uspelo v življenju. O tistih učencih, ki so imeli same petke, pa pogosto kasneje nihče več nič ne sliši. Mlademu človeku moramo dati možnost, da dejansko živi in pridobi izkušnje. Samo tak človek bo lahko svoja občutenja udejanjal skozi glasbo, skozi umetnost, sicer je njegovo delo le privid. Imamo tudi super likovno smer. Zakaj se vsega tega ne povezuje? Zakaj nimamo več skupnih projektov? Vedno se to sprašujem. Tak pač sem.”
Pozdravljeni na naših straneh.
Primorska sozvočja (arhiv)