Ljudsko prosvetno delo

(dva pevska zbora v Portorožu v petdesetih letih)

V prejšni številki Primorskih sozvočij sem se spomnil na mladinsko zborovsko petje na Učiteljišču do leta 1968 in potem - do konca osemdesetih - tudi sodelovanja v različnih strokovnih komisijah. V tem zapisu pa bi se vrnil v petdeseta leta, na čas tim. Ijudsko prosvetnih dejavnosti. (O Ijubiteljskem kulturnem in tudi športnem delovanju na drugih področjih v tem času, pa kdaj drugič).

V vseh večjih krajih, mestih in vaseh so bile po vojni v Sloveniji in tudi v Istri, oblikovana prosvetna društva. Bila so pobudniki, organizatorji in nosilci Ijubiteljske kulturne dejavnosti: ustanavljali so se pevski zbori, lutkovne, gledališke in folklorne skupine, tim. recitacijski krožki .... Krajevni, občinski, okrajni in republiški sveti SVOBOD pa organizatorji različnih proslav, revij pevskih zborov, kulturnih prireditev in različnih tudi političnih manifestacij.

Ob tej razvejanosti in željah se je kmalu pojavilo vprašanje pomanjkanja strokovnih vodij - pevovodij, režiserjev in še koga. In zopet smo na obali pri SREČKU KUMARJU. Po njegovi zaslugi so bili v Portorožu oz. Kopru pevovodski tečaji; prevzel in oblikoval je kar tri pevske zbore, med njimi tudi Učiteljski pevski zbor v Kopru. Lepo sva sodelovala. Leta 1952 sva pripravila tudi nastop združenih pevskih zborov in še marsikaj drugega - pa še naučil sem se v teh prvih letih »službovanja« v Slovenski Istri pri njem marsičesa.

          Tako mimogrede. Večkrat sva se skupaj vračala z avtobusom v Portorož. Enkrat sva bila v avtobusu edina potnika in prijazni sprevodnik naju je postregel z refoškom! In še drugi spominski utrinek: med vožnjami sva se pogovarjala o vsem mogočem. In ko sva v Portorožu nekoč izstopila, mi je Srečko rekel : »Miran, hvala ker nisva nič govorila o glasbi, o petju?!

         Ko smo se februarja 1954 poslovili od umrlega Srečka Kumarja v Kopru, mu je pod mojim vodstvom pred Študijsko knjižnico, na trgu Revolucija, danes Brolu, zapel solznih oči tudi »njegov« Učiteljski pevski zbor.

         Sredi petdesetih let smo tudi v Portorožu ustanovili moški zbor. Pevci različnih poklicev so zavzeto in z veseljem prihajali na vaje. Bile so v Vili Mariji, kjer je po izselitvi Učiteljišča do 1958. leta bila še Nižja gimnazija - tudi iz Pirana, okoliških krajev Portoroža in celo iz Strunjana. Ne spomnim se, da bi kdaj, pa če je bilo še tako slabo vreme, pevska vaja odpadla.

           Sicer pa naj omenim tu iz tistih časov dva dogodka. Dvomim, da je kaj podobnega kakšen zborovodja kdaj doživel. P r v i. S tenorji so bile in najbrže bodo vedno težave. Tisti s »pravo barvo« in »visoki« so bili prava redkost. Pa se je »našel« eden v Portorožu - žal s dvema »napakama«; s skromnim glasovnim obsegom in redko, zelo redkokdaj je bil - trezen?! Razgovori, potrpljenje pevcev in moje, žal niso kaj prida zalegle. In nekega večera, ko smo ga imeli res čez glavo, smo rekli dovolj - in mu ukazali, da naj odide! V joku se nam, sicer prijeten možakar, opravičeval, se »pridušal«, da bi rad pel - imel je dober posluh - da ne bo več zamujal na pevske vaje, da bo prihajal trezen ... in - zasmilil se nam je. Potem sva se dogovorila - s kar lepim glasom, primernih višin, je pri vsaki pesmi pel tiste tri, štiri tone, pri ostalih v melodiji pa le - odpiral usta?! In bil zadovoljen. Tudi jaz.

         In d r u g i - značilen za tisti, poznejši, pa morda celo današnji čas! Ljubiteljstvo, amaterizem in tudi tim. družbeno politično delovanje je bilo zelo razširjeno. V šolskih, kulturnih in političnih krogih močno željeno, potrebno in nenazadnje tudi uspešno  ter »cenjeno« tudi zato, ker ni »skoraj nič stalo«?!

         Politična in moralna podpora naj bi bila dovolj. Pevci in zborovodje, plesalci in vodje folklornih skupin, režiserji, vodje baletnih sekcij in baletniki, organizatorji prireditev .... vsi naj bi in smo, vsaj večina, bili »čisti ljubitelji« Vsi smo to počeli brez vsakega plačila, z veseljem - prejemali pa smo pohvale, diplome, plakete in druga priznanja. Res pa je, da smo zaradi primerjav z drugimi dejavnostmi, sčasoma le začeli različnim funkcionarjem dopovedovati, da so pevci res ljubitelji, npr. zborovodjem, posebej šolanim, pa je to strokovno, nekaterim tudi poklicno delo.

          (O tem, pa tudi o odnosih med amaterizmom in profesionalizmom v kulturi, o vrednotenju tega dela in še o čem, je bilo govora tudi na Kongresu ZKPOS, marca 1969 v Ljubljani)

           In v zvezi s povedanim, je prišlo do d r u g e g a dogodka. Nekega večera, ko sem na vajo zbora pripotoval iz Kopra, se je zgodilo. (Naj omenim, da sem se od leta 1953, od preselitve Učiteljišča polnih trinajst let dnevno vozil z avtobusom iz Portoroža v Koper in nazaj. Ljudska oblast mi ni uspela najti v Kopru stanovanja.)

         Ni bilo običajnega klepeta, v zraku sem začutil določeno napetost... In predsednik zbora me je vprašal: »Tovariš profesor, koliko honorarja pa vam Občina plača zato, da se z nami mučite«?! »Nič« sem odgovoril. In bolj ko sem jih prepričeval, da moramo vežbati, da je pred nami celovečerni koncert, bolj so vztrajali, da je potrebno tu nekaj storiti ....  In »da pevske vaje nocoj preprosto ne bo«!? (Prepričan sem, da je to bila prva in najbrže zadnja stavka«(?l) pevcev nekega zbora - in še to zaradi dirigentovega honorarja?!)

         Skupina pevcev je potem sestavila - tudi z mojo pomočjo - dopis, ki naj bi ga naslednji dan odnesli na občino Piran; nakar smo se vsi - namesto ne vaji - zbrali v gostilni in prepevali sebi in gostom v veselje pozno v noč.

          Maja 1958 MOŠKI ZBOR DPD SVOBODA imel koncert v Ljudskem domu v Portorožu. Hvalili so nas - tajnik Občine pa je po koncertu »prisegal«, de bodo vprašanje mojega honorarja v kratkem rešili. No - prejel sem plaketo in pozneje še »Kosovelovo nagrado«. (Ta je pa bila res tudi »denarna«.)

OB SLIKAH: Koncert moškega zbora DPD Svoboda, maja 1958 v Ljudskem domu v Portorožu

         (Tako mimogrede. V Ljudskem domu je bila tudi kinodvorana; tu so bile različne proslave, zborovanja, predavanja, koncerti in še kaj. Stavbo - stala je nasproti kavarne Jadran in je bila zgrajena v dvajsetih letih prejšnjega stoletja - so podrli konec šestdesetih let).

         V tem času je v Piranu prepeval tudi Mešani pevski zbor, ki ga je vodil Adolf Krašna. Nekaj dobrih no odličnih pevcev iz tega zbora, se je - rekli so mi, da bi raje peli v Moškem zboru  »preselilo« k nam v Portorož. In kmalu je prišlo do pobude o oblikovanja okteta. Predlog sem sprejel, vendar pod pogojem, da bi vsi »oktetovci« še naprej peli tudi v zboru. Tako sem v Portorožu nekaj čase vodil zbor in oktet. Žal se ne morem spomniti, kdaj je zbor prenehal obstajati.

PRIMORSKI OKTET - tako smo ga imenovali pa je leta 1958 pričel z vajami in kmalu tudi z nastopanjem.

(Pri prvih basih so bile težave, zato sem pač tudi sam prepeval). Kaže dodati, da so vsi, razen mene, nastopali tudi kot solisti.

OB SLIKAH:

Revija ljudsko prosvetne dejavnosti - Titov trg v Kopru - maja 1959

V Portorožu se je sredi petdesetih let začel razvijati, ali bolje obnavljati tudi turizem; prihajati so začeli tudi prvi turisti iz tujine. In Primorski oktet je njim in domačinom z narodnimi in umetnimi pesmimi prvič popestril večer junija 1959.

O tem prvem celovečernem koncertu Okteta sta pisala takratni ravnatelj Glasbene šole Koper, skladatelj in zborovodja prof. VLADIMIR LOVEC ter glasbeni urednik na Radiu Koper MILAN LINDIČ. Slednji je o koncertu v PRIMORSKEM DNEVNIKU zapisal.

Primorski oktet iz Pirana

         Štirje uslužbenci, trije delavci in profesor to je komaj leto dni obstoječi »Primorski oktet« in minuli teden je imel svoj prvi celovečerni koncert v portoroškem Ljudskem domu. Njegov umetniški vodje in dirigent prof.Miran Hasl je med prijatelji napovedoval ta koncert z razumljivo »stimulativno« skepso in nenehno ponavljal maksimo, da je »to pač amaterski ansambel, ki zaradi kratkega življenja še ni uglašen« itd. Že to je bil dovolj mikaven precedens, da smo koncert v Portorožu tudi obiskali in skorajda ni bilo več prostora, saj so skoraj vso dvorano zasedli tujci, Angleži in Nemci.

         Z Bučarjevo »Tam kjer pisana so polja...« je oktet simbolično pozdravil inozemske goste,.. nakar so sledile umetne in prirejene slovenske narodne pesmi Petra Jereba, Vasilija Mirka, Viktorja Mihelčiča, M.Rijavca in Vinka Vodopivca s tradicionalnimi »Žabami«, ki pa so imele za tuje goste presenetljiv uspeh. Dirigent Miran Hasl ... je v oktetu utrdil predvsem zvočnost in smisel za dinamično gibljivost, »sinhroniziral« glasovne skupine in z dobro voljo (njegovo in pevcev) pripeljal Primorski oktet do uspešnega portoroškega koncerta. Ansambel, ki je formalno sicer brez dirigenta (ki predstavlja njegovo osmino) je svojo nalogo opravil imenitno in seveda po svojih močeh prispeval k utrditvi slovesa Tartinijevega mesta.

         Koncert so dopolnjevali solisti-amaterji, člani okteta: Baritonist Flere Jože je zapel koroški narodni »Pojdam u Rute« in N`mav čez izaro, tenorist Franc Ipavec narodno »Ko lani sem tod mimo šel« in Pavčičevo »Ti si urce zamudila«, basist Andrej Zega Gerbičevo »Pojdem na prejo« in Pavčičevo »Dedek Samonog«, tenorist Rojc Rafael pa še Lajovčevo »Serenado« in Simonitijevo »Samo en cvet«, za zaključek pa sta R.Rojc in A.Zega zapela duet iz Smetanove opere "Prodana nevesta". Soliste je inventivno spremljala pianistka prof. Ivanka Lipoglavšek.

V SLOVENSKEM JADRANU pa je prof. LOVEC pod naslovom

Koncert Primorskega okteta

v uvodu kritično ocenil »sezono glasbeno kulturnega življenja ne obali«, ki da je »mrtvo, dolgočasno in brez kakovostnih gostovanj »ter nadaljeval:« Domači amaterski ansambli pa so ves čas žrtvovali za akademije in prigodne proslave, tako da tudi niso mogli kaj prida prispevati h koncertnemu življenju. Toliko več vrednosti ima koncertni nastop »Primorskega okteta« v Portorožu minuli petek, ki je skušal z domačimi močmi nadomestiti to, kar je tukajšnjemu občinstvu in tujezemskim gostom manjkalo: glasbena prireditev s tipičnim slovenskim značajem. Res sestavljajo »Primorski oktet« le amaterski pevci, vendar ga vodi glasbeni strokovnjak prof. Miran Hasl, ki je pripravil koncert svojega ansambla z vso skrbjo in natančnostjo, za kar mu je bila hvaležna številna domača ter inozemska publika.

         Spored tega koncerta je obsegal dva dela, ki sta si po strukturi povsem ustrezala: vsak od njiju je namreč zajel nekaj skladb za oktet in nekaj samospevov. Solisti, ki so izvedli nekaj slovenskih narodnih in umetnih pesmi ter duet iz Smetanove opere »Prodana nevesta«, so vsi člani »Primorskega okteta«. Med njimi je potrebno posebno pohvaliti basista Andreja Zego, ki je s presenetljivo toploto zapel Pavčičevo pesem »Dedek Samonog« ter Rafaela Rojca, ki je podal Lajovčevo Serenado z neoporečno interpretacijo.

Od zborovskih skladb, ki jih je pel »Primorski oktet«, so najbolj ugajale Danila Bučarja »Tam kjer pisana so polja«, obe dalmatinski narodni ter Vasilija Mirka »Kolo«. Svoj nastop je »Primorski oktet« zaključil s priljubljeno pesmijo Vinka Vodopivca »Žabe«.

         Pevcem, njihovemu vodji in vestni pianistki Ivanki Lipoglavšek, ki je vse soliste spremljala natančno in občuteno, gre hvala za uspeli in doživetij polni večer.«

         Po uspelem koncertu, so nas še isti mesec povabili, da bi zapeli nekaj pesmi tudi Švedom, za njihov največji praznik, 21.junij, za prvi dan poletja. In v Ankaranu so se to leto zbrali vsi, ki so preživljali počitnice na obali.

Ves popoldan so se na travniku šli razne družabne igrice, šaljive plese pa tudi »tekmovanja«. Z njimi smo se zabavali tudi »oktetovci«; na enem od teh »tekmovanj«, pa je s pok. Pukšičem (režiser, vodja recitacijskega krožka) iz  Portoroža sodeloval tudi profesor. V »štafeti« s krompirjem med koleni, nizko palico in knjigo, ki ni smela pasti na tla, na glavi, sem celo »zmagal«?!

Zvečer na družabnem srečanju pa smo jim zapeli nekaj narodnih pesmi. »Plačilo« - pijača, jedača in - s klobukom so med poslušalci »zbirali« denar. Razdelili smo si drobiž v vseh, mogočih valutah?! Lepo doživetje!

         Uspešni nastopi na raznih  prireditvah, proslavah, revijah - tudi snemanje na Radiu Koper - so si potem sledili tam do konca leta 1963. Predvsem zaradi prezaposlenosti, sem to leto prenehal voditi oktet. V delno spremenjeni sestavi je nadaljeval z delom pod vodstvom mojega bivšega dijaka.

            In tu se je sklenilo moje aktivno delo z odraslimi pevskimi zbori. Kdaj in kako sem začel, pa v naslednji številki PRIMORSKIH SOZVOČIJ.

Miran Hasl