Izid CD-ja pianistke Tatjane Jercog

 

Tatjana Jercog je študij klavirja začela na Glasbeni matici pri prof. Xenji Brass. Po diplomi na tržaškem konservatoriju leta 1994, se je izpopolnjevala pri prof. Lauri Palmieri v Veroni ter pod njenim mentorstvom tudi na poletnih tečajih. Leta 1996 se je vpisala na Evropski konservatorij v Parizu, kjer je pod mentorstvom prof. Igorja Lazka prejela diplomo višje stopnje (diplom superior). Ta diploma ji je omogočila še nadaljnji študij na istem konservatoriju, kjer je naslednje leto prejela mojstrski naslov z diplomo stopnje “metrice”. Leto kasneje pa je prejela še diplomo na Slovanskem konservatoriju v Parizu v razredu za glasbeno interpretacijo, ki ga vodi prof. Igor Lazko. Že pred diplomo se je udeleževala raznih tekmovanj v Sloveniji in Italiji, glasbenih srečanj in akademij. Leta 1995 je dosegla četrto nagrado na državnem tekmovanju v Osimu, leta 1997 je prejela pohvalo žirije na mednarodnem tekmovanju “N. Rubinstein” v Parizu; leta 1999 pa je na istem tekmovanju dosegla četrto nagrado v najvišji kategoriji. S solističnimi recitali je nastopila na raznih revijah in koncertih v Sloveniji in Italiji. Leta 1997 je v sezoni Glasbene matice v Trstu igrala z orkestrom Camerata Labacensis. Sodelovala pa je tudi z orkestrom Laboratorio ensamble. Ukvarja se tudi s poučevanjem, in sicer  na Centru za glasbeno vzgojo v Kopru, ter kot korepetitorka sodeluje na raznih poletnih tečajih.

 

            Mislim, da je za vsakega glasbenika izbira programa poseben trenutek. Spored sestavimo tako, da skušamo logično povezovati obdobja in skladatelje, včasih pa nas splet okoliščin seznani z novo skladbo, ki jo potem vključimo v zanimiv načrt in program. Najraje si predstavljam, da skladba izbere izvajalca, ne pa obratno. Tudi program za ta CD je nastal po srečnem naključju. Udeležila sem se nekaterih predavanj na tržaškem konservatoriju "G. Tartini", kjer sem spoznala skladatelja Fabia Niederja. Med pogovorom o sodobni glasbi mi je opisal dva sklopa kratkih skladbic za klavir, ki jih je napisal leta 1974 v duhu druge dunajske šole, katere predstavniki so Schonberg, Berg in Webern. Na enem izmed predavanj  je prof. Nieder analiziral Bergovo Sonato. Ta skladba je pritegnila mojo pozornost, predvsem zato, ker sem opazila, da je gostota pisave zelo podobna pisavi, ki jo Brahms uporablja v zadnjih klavirskih opusih. Začela sem razmišljati o možnosti, da bi povezala poznoromantično literaturo s sodobnimi skladbami in ko sem se o tem načrtu pogovorila s prof. Niederjem mi je svetoval še dve skladbi in sicer Schonbergov op. 11 in pa Busonijevo priredbo Schonbergovega dela.

            Sestavila sem tako program, ki zaobjema 6 Klavierstucke op. 118 J. Brahmsa, Sonato op. 1 A. Berga, 3 Klavierstrucke op. 11 A. Schonberga, priredba Schonbergovega drugega dela  iz op.11 F. Busonija ter sklopa 3 in 5 Klavierstucke F. Niederja. Ugotavljala sem, da ni velikega preloma med romantiko in dvajsetim stoletjem in da je prehod iz enega obdobja v drugo naraven in vlit. Nov način izražanja, ki se uveljavlja na začetku 20. stoletja in ki zveni tuj romantičnim harmonijam izhaja v bistvu iz istih glasbenih konceptov. To so predvsem oblika skladbe,  obdelava motivov in tem, pozornost skladateljev do zvočnih efektov in barv.

            Te značilnosti najdemo tudi v obdobju klasicizma, kar ni naključje,Brahmsa so imeli za neoklasika, Schonberg pa je predstavnik druge dunajske šole, ki se sklicuje na dediščino prve  šole, katere predstavniki so bili Mozart, Haydn in Beethoven. Mislim, da posreduje Brahms  značilnosti klasicizma, vendar njegov jezik je prepojen z stilnimi prvinami in s harmonijami časa, v katerem je živel in ustvarjal.

            Ta bogatost pisave in izražanja je značilna tudi za Bergovo Sonato.  Imela sem občutek kot, da bi Brahms in Berg isto platno naslikala z različnimi barvnimi odtenki. Oba namreč uporabljata kromatične postope: Brahmsove melodije se naslanjajo predvsem na interval sekste, Berg pa uporablja akorde sestavljene z intervali kvarte, ki nas odmaknejo iz tonalnega centra, čeprav je tonaliteta sonate še vedno jasno dojemljiva.

            Schonberg se že povsem oddalji od tonalnosti. Njegov op 11 je pomemben korak pri nastajanju novega jezika, dodekafonije, ki jo bo skladatelj še razvil v nadaljnjih delih. Za 20. stoletje je značilno vse večje razhajanje med poslušalci, izvajalci in ustvarjalci. Ključna osebnost v tem pogledu je gotovo F. Busoni, pianist in skladatelj,ki je obenem ustvarjalec in izvajalec . Priredba Schonbergovega Klavierstuck st. 2 op. 11 je odraz Busonijeve osebnosti. Skladatelj namreč občuduje Schonbergov slog, vendar uporablja tehnične efekte, ki se oddaljujejo od prvotne zamisli. Busoni hoče obogatiti in razširiti zvočne registre, tako da postane njegova priredba skoraj "orkestracija" za klavir.

            Brahms, Berg, Schonberg in Busoni so pomembne osebnosti v zgodovini glasbe, ki so ustvarjale v prestolnicah kulturnega dogajanja.Da bi našla rdečo nit, ki povezuje te umetnike s tržaškim skladateljem F. Niederjem sem se najprej zamislila o vlogi prostora,v katerem živimo, oziroma o tem, kako nas lahko okolje napaja z idejami in nam nudi navdih za naše ustvarjanje. Trst igra gotovo posebno vlogo predvesem zaradi svoje geografske lege, zgodovinskih dogajanj in kulturnih raznolikosti. V letih 70  so nekateri tržaški intelektualci ustvarjali v duhu druge dunajske šole kar je, poleg multikulturnosti obmejnega mesta,vplivalo na Niederjev razvoj in ustvarjalnost. Te značilnosti so razvidne v klavirskih skladbicah, ki jih je napisal leta 1974.

            Prvi sklop treh skladb je vezan predvsem na Sconbergova op. 11 in 19,v drugem sklopu pa si skladatelj predstavlja barvitost domišljiskega orkestra. Slog, ki ga Nieder uporablja je danes  seveda različen. Vsekakor predstavljajo te skladbe del njegove intime in pomembno izkušnjo v njegovem glasbenem razvoju. Rad se jih spominja in navezanost nanje dokaže tudi z orkestracijo  5 Klavierstucke  leta 1994.

Svojega potovanja sem se lotila pri poznoromantiki, da bi lahko našla povezavo s sodobnim skladateljem, spored CD-ja pa sem začela v obratni smeri, da bi prikazala preteklost iz drugačnega zornega kota. To je bila zame posebna izkušnja in izziv pri izbiri literature, ki še išče primerno mesto v koncertnih repertoarjih.

 

Tatjana Jercog