Zanimivosti Willems metode

 

V začetku oktobra 2002 je bil v Ljubljani organiziran seminar za učitelje nauka o glasbi in klavirja. Na njem so bile predstavljene zanimivosti Willems metode v spretni organizaciji »BIT izobraževanje  svetovanje  raziskovanje«, pod vodstvom organizatorke Teje Pelicon Weber.  Predavala sta zakonca Ugo in Franca Cividino iz Vidma, sproščeno in dosledno pa je prevajala v slovenski jezik prof. klavirja Leonida. Lebar.

            Glasbena vzgoja imenovana po Edgarju Willemsu je svetovno uveljavljena metoda poučevanja glasbe. Edgar Willems je bil pomemben glasbeni pedagog, ki je živel in delal v Bruslju v prvi polovici 20. stoletja. Ukvarjal se je z razvijanjem in prebujanjem glasbenega posluha s točnim spremljanjem ritmičnih sekvenc pri majhnih otrocih ter uporabljanjem glasbe v  terapevtske namene pri prizadetih otrocih, mladini in odraslih. Glasbeni pedagogi, ki delajo po njegovih načelih so pridobili naziv docent metode Edgarja Willemsa in so vključeni v mednarodno društvo Edgard Willems, ki ima sedež v Lyonu (Francija). Društvo skrbi za promocijo metode: izobraževanje docentov, organizacijo kongresov, publikacijo Willemsovih del in njegovega didaktičnega materiala.

            Organizacija glasbene vzgoje Edgarja Willemsa ima te posebnosti:

Načrtno in organizirano glasbeno vzgajanje poteka v otrokovem vsakdanjem okolju enkrat tedensko.

Didaktična dejavnost se deli na štiri stopnje, ki načeloma ustreza starostnim stopnjam otrok:

Prva stopnja  Začetno osnovno uvajanje v glasbo (3  4 leta)

Druga stopnja  Nadaljevalno osnovno uvajanje v glasbo (4-5 let)

Tretja stopnja  Priprava na solfeggio in učenje instrumenta (5  6 let)

Četrta stopnja  Solfeggio. Osnove glasbe (6  7 let)

            Avtor tega sistema močno poudarja pomen razumevanja in dojemanja glasbe pred izvajanjem  učenjem instrumentov. S tem daje pomembno vlogo predmetu Nauk o glasbi, ki ga nekateri omalovažujejo kot nepotrebnega in odvečnega, ker dajejo prednost le učenju instrumentom.

            Na seminarju sta predavatelja najprej predstavila in pojasnila vsebino učne enote in nato uro praktično izvedla s predšolskimi otroci. Pri izvajanju so izstopile nekatere zanimive posebnosti. Velik poudarek sta namenila vzgoji poslušanja. Izpostavila sta zvočno gibanje flavte na poteg, ki vsebuje pankromatične tone, kjer so otroci brez odvečnih besed in razlage zaznali gibanje melodije (gor in dol) in dolžino (trajanje) določenega tona ali motiva. Tone in motive so ponovili z glasom, pokazali z gibom rok in grafično zapisali. Grafično zapisane motive so nato prepevali.

 

 

 

Zelo zanimiv je bil pankromatičen metalofon, ki ga je izumil Willems. Vse ploščice tega instrumenta so enake barve, enake velikosti in brez poimenovanja. Posebnost tega glasbila je, da je cel ton razdeljen na četrtine, devetine ali osemnajstine. Predavateljica je s tolkalci igrala na glasbilo, otroci pa so z izredno pazljivostjo na osnovi slušnih zaznav postavljali ploščice v pravilni vrstni red, kar omogoča razvijanje natančnega otrokovega posluha. Tako učenci lahko barvno prepoznajo npr. Cis  dur ali Des  dur, kar je pri temperirani uglasbitvi nemogoče. Namreč ton cis je 5/9 razdalje proti tonu d, ton des pa 5/9 razdalje proti tonu c, torej razlika je za 1/9 tona. Temperirana uglasitev je na sredini te razdalje in se od naravne intonacije razlikuje za osemnajstino tona.

 

 

 

Harmonične tone so učenci izvajali s preprosto plastično cevjo, ki pri spreminjanju hitrosti vrtenja ustvarja alikvotne tone. Otroci, ki so istočasno, z različno hitrostjo vrteli zvočne cevi so ustvarjali akorde.

            Ritmična vzgoja je izhajala iz telesnega gibanja: hoja, tek, poskok, zibanje, ploskanje …. Izvajali so različne udarce po mizi, igrali na mala glasbila, zaradi razvijanja ročne motorike, kar je bistvenega pomena za igranje na instrumente. Predavatelja sta predstavila uporabo tudi zvočnega kladiva in činele. Otroci so s temi instrumenti izvajali ritmični odmev ali odgovor na različne načine: samo z glasbilom ali sočasno z glasbilo in  z glasom na poljubni zvok (bam, tik, pam, barabum….). Krajše motive, ki jih je v ritmu izvajal učitelj, so učenci v enakem ritmu grafično zapisovali: činele  z vodoravnimi in kladivce z navpičnimi črticami. Vse izvedbe, tudi enega samega tona, so bile izvedene dinamično in agogično.

            Predavatelja Ugo in Franca Cividino sta ves čas seminarja skrbela za izredno vzdušje.  Seminaristi smo bili aktivni poslušalci, gledalci in soustvarjalci. Pisali smo ritmični narek po izvajanju na klavirju s harmonično in melodično podlago. Nepozabna je bila tudi izvedba kanona A. Caldare in Sambabrasil skladatelja T. Gummessona. Seminaristi smo pesmi peli v večglasju, kar je čudovito zvenelo ob vodenju in mimiki predavateljev, kar je dodatno potrdilo izredno sposobnost izvajalcev seminarja. Osemdeset članski zbor glasbenikov je odlično zazvenel, da je prevajalka pianistka Leonida Lebar navdušeno dejala: »Tako ste zapeli, da  se mi je koža naježila.«

            Že iz površnega poznavanja Willems metode, na enkratnem seminarju, je mogoče razbrati nekatere posebnosti, ki so: načrtno in organizirano učenje glasbe je integrirano v otrokovo naravno življenjsko okolje, poudarjeno je razumevanje in dojemanje glasbe pred učenjem instrumentov, velika pozornost je posvečena vzgoji poslušanja in občutljivemu razlikovanju tonov, uporaba neobičajnih izvirnih in preprosti instrumentov.

Nekatere posebnosti tega učnega sistema je mogoče uspešno uvajati tudi v naš klasični pouk glasbene teorije. Zato je prav, da se učitelji udeležujemo seminarjev, kjer spoznavamo nove metode, ali da dobimo vsaj potrditev za svoje delo. Hkrati pa se kolegi srečujemo, si izmenjamo zamisli, kar sili k nenehnemu vrednotenju in izpopolnjevanju lastnega dela.

 

Alenka Peric