UVODNE MISLI

»Okus po času, ki beži...« je naslov orgelske skladbe Lojzeta Lebiča, ki je nekje zapisal: «Glasbeniki smo na odtekanje časa posebej občutljivi. Muzika, komaj se oglasi, že je začrtana tudi njena pot v konec.«

Ta misel je kar primeren uvod v 8. številko naše revije, ki je tokrat izrazito »zgodovinsko« obarvana. V prazničnem času in pričakovanju novega leta, ko smo izven vsakodnevnih šolskih in drugih obveznosti, se ponavadi bolj zazremo tudi v minulo leto in zavemo časa, ki beži. Obudijo se spomini, podobe ljudi in dogodkov, razmišljanja... Verjetno ni naključno, da se je za tokratno številko Sozvočij nabralo kar precej člankov v zvezi s spomini, obletnicami in zborniki.

Človekova potreba po pisani besedi, ki bi tudi na ta način ozavestila njegova dejanja, misli in hotenja, je močno prisotna tudi pri glasbi. Všeč mi je misel, ki sem jo nekje prebral: »Pisati o glasbi je tako kot plesati o arhitekturi.« Strinjam se, da sama glasba ne potrebuje besed in jo je z besedami tudi nemogoče (in nepotrebno) izraziti. Seveda pa je vse v zvezi z glasbo in okoli nje povezano z medsebojno izmenjavo informacij in v tem komuniciranju so nujno potrebne besede.

Tudi priloga Sozvočij je tokrat posvečena spominom. Naših skladateljev Karola Pahorja, Blaža Arniča, Vilka Ukmarja, ter folklorista in glasbenika Franceta Marolta, se v sproščenem, humornem in človeško toplem tonu spominja njihov nekdanji študent, prof. Pavle Kalan.

Poleg tega, da je branje teh zapisov prijetno in zanimivo, lahko ponuja tudi razmislek o glasbi in predvsem o najbolj zanimivi umetnosti - življenju samem.

Bojan Glavina