Sloviti sir James Galway v Milanu
Že na seminarju v Domžalah smo s strani organizatorja in koordinatorja prof. Mateja Zupana dobili obvestilo, da bo 3. novembra 2002 v Milanu gostoval Sir James Galway irski flavtist, ki je zaznamoval preteklo stoletje in še vedno velja za najboljšega na svetu. Glede na to, da naj bi bil to eden izmed redkih njegovih masterclassov v Evropi nasploh, si je bilo vredno vzeti čas. Navsezadnje poučevanje in koncertiranje je neskončna dejavnost, ki se vedno dopolnjuje. Zato je potrebna, da ne rečem nujna, udeležba na srečanjih, kakršno je bilo tokrat v Milanu s slovitim Jamesom Galwayem.
Udeležili smo se ga: Karolina Šantl Zupan, Matej Zupan (oba z Akademije za glasbo), Matjaž Debelak (SGŠ Celje ter pikolist v Orkestru SNG Opera in balet Ljubljana), tri dijakinje: Brina, Nina in Mirjana ter Matjaž Šurc (GŠ Nova Gorica). Po prihodu pa smo opazili tudi Katjo Petrovič (CGV Koper - GŠ Izola). Tako tudi tokrat ni šlo brez predstavnikov Primorske regije.
Po uvodni prijavi v manjši dvorani Lattuada v središču Milana smo z bučnim aplavzom pospremili na oder Jamesa Galway. Predstavil se nam je z besedami: »I'm Irish but I'm not stupid man.« Z velikim zanosom nam je spregovoril o glasbi, ki se nenehno spreminja, četudi gre za isto kompozicijo, o flavti, pri kateri sta tehnika in trdo delo bistvenega pomena. Tudi sam pri svojih dvainšestdesetih letih še vedno v to nepreklicno verjame in od tega ne odstopa. Nato nas je povabil k skupnemu igranju tonskih vaj in lestvic. Notno gradivo smo dobili predhodno po pošti na osnovi prijave.
Preden nadaljujem, se ne morem izogniti majhnemu razočaranju, ne nad predavateljem, pač pa nad milanskim občinstvom. Ni pokazalo nikakršnega spoštovanja, niti splošnega bontona o poslušanju sogovorca oziroma nastopajočega najbrž tudi zato, ker ni znalo in ne razumelo angleško. Sir James Galway je moral kar štrirkrat v celotnem predavanju in med javnimi učnimi urami precej povzdigniti glas, da je prisotno avdienco utišal!
Na javnih učnih urah je kvaliteten študentski potencial izvajal klasična dela literature za flavto: C. Chaminade: Concertino, G. Enesco: Cantabile et presto, F. Schubert: Introduzione e Variazione, S. Prokofjev: Sonata op. 94, B. Martinu: Sonata I. in J. Ibert: Concerto. Posebno sta izstopala Prokofjev in Ibert.
Po končanih učnih urah pa si ni mogel kaj, da ne bi zaigral. Kot za šalo nas je razveselil s Poulencovo Sonato. Po najavi, da je to ena izmed njegovih prvih javno izvajanih skladb, je izvedel še Allegretto in Valse iz Suite op. 116 Benjamina Godarda. Potem je koncertno flavto odložil in na naše veliko navdušenje zažvrgolel še nekaj domačih na svoji irski piščalki, kjer je med drugim izvajal vedno daljše glissande in nas spravljal v smeh.
Sir James Galway se odlikuje z vrlinami, ki ga postavljajo na vrh glasbenega Olimpa. Ne samo zato, ker je že davnega leta 1975 ugnal legendarnega Herberta von Karajana in zapustil Berlinsko filharmonijo ter se podal na samostojno pot, pač pa zato, ker je pri njegovem igranju vse tako neznosno jasno in preprosto in tudi tisto, kar z besedami razloži, potem z igranjem na flavto še boljše utemelji. Nepozabno!
Matjaž Šurc