Iz spominov na profesorje Akademije za glasbo

 

Konec maja 2000 sta me obiskala koprska klavirska pedagoga Bojan Glavina in Nadja Žerjal, glavna urednika revije Primorska sozvočja, glasila glasbenih šol Primorske, da bi napisala članek o meni.

Ker sem že pred našim srečanjem v pisni obliki pripravil kratek življenjepis in podrobno bibliografijo mojih del, je pogovor tekel sproščeno, med smehom, saj sem v pogovoru povedal več šal v zvezi s svojim študijem in delom.

 

Na vprašanje, kako je potekal pouk kompozicije pri prof. Arniču, sem povedal tudi nekaj anekdot.

To pa je sprožilo zamisel, da napišem nekaj anekdot in spominov na tega svojega profesorja, kar sem storil že takoj v naslednjih dneh.

 

Ne vem, ali me je že takrat prešinila misel, da bi podobno obdelal še nekaj svojih profesorjev, ali pa me je k temu nagovoril kolega Janez Bitenc, ko je prebral moje spomine na Arniča. Na vsak način me je dodatno spodbudil, da napišem še nekaj drugih.

 

Minili sta dobri dve leti in julija letos sem najprej strnil nekaj spominov na Vilka Ukmarja, v začetku septembra, na počitnikovanju v Drežnici, pa še na Franceta Marolta in Karola Pahorja.

 

Prvotno sem nameraval te svoje prispevke razvrstiti tako, kakar so nastajali. Potem pa sem se odločil, da uporabim zaporedje, kakor sem posamezne profesorje spoznaval.

 

Pri pisanju sem se izognil vsem tistim podrobnostim, ki bi lahko kakorkoli škodovali dobremu imenu obravnavanega. Vsi so bili Ijudje, v človeški naravi pa so tudi zmote in kdaj pa kdaj se je komu zareklo, kar nam je bilo v zabavo.

 

BiIe pa so to velike osebnosti, ki so v dobršni meri oblikovale naše poglede na glasbo. ob tem pa so bili vsi izredno širokega srca. Zato se jih spominjam z najglobljim poštovanjem.

 


Pavle Kalan

Tolmin, 30.9.2002

 

 


 

 

Karol Pahor (1896 - 1974)

            Že v zgodnjih najstniških letih me je začelo zanimati zborovodstvo, posebej mladinsko. In tako sem si nekoč v knjigarni kupil Pregljevo zbirko Za mlada grla, kjer me je med drugim pritegnila Pahorjeva Polžja suita. V Mali novi muziki sem našel dve njegovi uglasbitvi otroških pesmi. Na nekem nastopu študentov Akademije za glasbo sem slišal njegov modernistični godalni kvartet. Po koncu vojne pa sem spoznal njegove številne partizanske pesmi, v poljudnem glasbenem jeziku, le nekaj samospevov in klavirskih skladb iz tega časa je še vedno sledilo njegovi sodobni usmerjenosti.

 

Tako mi ime Karola Pahorja, ko sem se v jeseni 1945 vpisal na srednjo glasbeno šolo (ki je takrat delovala še pod okriljem Akademije za glasbo) in se z njim srečal iz oči v oči, ni bilo neznano.

 

V učilnici sem ga našel v uniformi partizanskega kapetana. Pristopil sem k njemu. Ker sem snov I. letnika harmonije že obvladal, sem ga zaprosil, da bi smel preskočiti I. letnik in prisostvovati pouku v II. letniku. Ostro me je premeril in dejal v svojem značilnem tržaškem narečju: »Kako pa si vi to predstavljaste?! Da vidimo, kaj znaste!«

 

In me je začel temeljito izpraševati, pa ne le snovi I. letnika, globoko je posegel tudi v snov II. letnika. Vse je teklo gladko, le enkrat se mi je »zalomilo«. Na vprašanje, kam se razvezuje VII. stopnja, sem odgovoril tako, kakor piše v večini znanih učbenikov harmonije: »VI. stopnjo« »Ne, po Schönbergu v III.!« Kar vroče mi je postalo in že sem mislil, da se bo to slabo končalo. Na koncu pa je, kar z nekakšno nostalgijo, vzkliknil: »O, ko bi moji redni učenci tako znali!« In postal sem njegov ljubljenec, saj so bile moje naloge skoraj vedno brezhibne.

 

(Ko sem maja letos, z veliko odgovornostjo in spoštovanjem, »v spomin svojemu dragemu profesorju in dolgoletnemu prijatelju skladatelju Karolu Pahorju«, kakor sem navedel na naslovni strani, pripisal klavirsko spremljavo k njegovi prikupni otroški pesmici Murček in piške, se mi je na dveh mestih sama po sebi ponudila poprej omenjena harmonska zveza VII. in III. stopnje, kar mi je znova obudilo spomin na najino prvo srečanje.)

 

Dan po veliki noči se je posebno dolgo zadržal pri moji nalogi. Navdušeno jo je preigraval in z velikim zadovoljstvom govoril: »Kako lepa naloga! Kako snažno napisana! Tako se dela harmonija in nič drugače! To je najboljša, edina možna rešitev!« In potem me je vsaj še dvakrat poprosil: »Dajte, tovariš, še enkrat vašo nalogo!«, in med preigravanjem zadovoljno brundal.

 

Potem smo pisali na tablo popravo. Nezadovoljen s prvo in nato še z drugo kolegico, pokliče mene: »Pokažite vi, Kalan, kako se pišejo harmonske naloge!« Začnem prepisovati iz svojega zvezka. »Kaj? Kako? Tako sploh ne! Popolnoma nemogoča rešitev! Kako le ste napisali domačo nalogo, ko pa nič ne znaste!«

 

Kmalu nato mi je dejal, da me je škoda za stranski predmet, da bi se moral prepisati na harmonijo glavni predmet na oddelku za kompozicijo, in me je napotil k prof. Arniču, s katerim sva tudi v nekaj urah našla skupni jezik.

 

Prikupna Darja, takrat še drobno dekletce, kasneje pa naša nekaj let mlajša kolegica na akademiji, je nekoč spomladi leta 1946 na nastopu glasbene šole izvajala Pahorjevo Slovensko suito, in skladatelj ji je ob tej priložnosti poslal šopek.

 

Prišla se mu je zahvalit prav v času, ko sem imel pri njem uro. A je skoraj ni pustil do besede: »Veš, punčka, ti ne bi smela igrati take moderne muzike, ti bi morala kaj bolj poetičnega!« No, končno je Darji le uspelo do konca povedati svojo zahvalo.

 

Pahor je bil navdušen pristaš moderne glasbe in tako med predavanji včasih modroval: »Znaste, Schönberg je hudič! - Stravinski je hudič! - Ampak, Osterc, Osterc, ta je bil šele hudič!« Tako kakor večina Osterčevih učencev je tudi on oboževal svojega učitelja kompozicije.

 

Od takih njegovih modrovanj mi je ostalo v spominu še naslednje: »Znaste, Beethoven je silno nerodno pisal za kontrafagot. Ampak Beethoven je bil genij, on je znal zakaj tako piše; on je pisal genialno nerodno za kontrafagot.«

 

Takrat je bil Pahor strasten kadilec in vsi njegovi učenci ga imamo v spominu, da mu je vedno visel čik iz ust. Prižigal je cigareto za cigareto, dogorele šibice pa spravljal v vžigalično škatlico. Ko je nekoč vtaknil vanjo še ne povsem ugaslo vžigalico, so se mu šibice vnele, škatlico je vrglo v zrak, ob tem pa si je rahlo opekel nekaj prstov. Kadar je med preigravanjem nalog uporabil katerega od njih, je zajavkal: »Kako skeli! Kako skeli!« In nato: »Imam to hudičevo navado, da spravljam vžigalice nazaj v škatlico. Nekoč mi je zaradi tega zgorela obleka, so mi zgoreli lasje, pa me še ni izučilo!«

 

Kasneje sva bila prijatelja in sodelavca. Slednje predvsem v času, ko je bil Karlo (sam je sicer vztrajal, da ga je treba imenovati Karol) predsednik, jaz pa tajnik Društva slovenskih skladateljev. Nekajkrat sva tudi skupaj potovala v Beograd, na sestanke v zvezi z avtorskimi pravicami in si med drugim prizadevala (in v tem tudi uspela) za pravilno ovrednotenje otroških pesmi, ki so jih - zaradi poplave cenenih otroških popevk v Srbiji - skušali obravnavati kot manjvredno glasbeno zvrst. Pristne prijateljske vezi pa sva ohranila vse do njegove smrti. In kakor sem se ga vsako leto za rojstni dan spomnil s šopkom rdečih nageljev, sem mu ga ob slovesu položil k žari.

 

Drežnica, 7.9.2002

 

 

 

Blaž Arnič (1901 - 1970)

O skladatelju in profesorju Blažu Arniču iz mojih ust nobene žal besede.

 

Iz preprostega kmečkega fanta, željnega glasbenega znanja, se je s trdim delom dokopal do pomembnega skladatelja, predvsem simfonične glasbe, z veliko izrazno močjo. Pri tem je ostal kot človek do konca preprost, navezan, na domačo grudo, kar odseva tudi iz njegovih del.

 

Meni so bila njegova predavanja, predvsem iz harmonije, dovolj zanimiva: odkrival nam je harmonsko barvitost, hkrati pa opozarjal na melodično vodenje glasov. Do mene je bil očetovski; ko sem mu, neposredno po opravljeni gimnazijski maturi, pokazal takrat nastali klavirski ciklus. Iz težkih dni, je zahteval, da ga takoj odnesem v tisk.

 

Njegov govorje bil nekoliko okoren, a včasih zelo sočen.

 

Nekaj primerov slikovitega izražanja iz Arničevih učnih ur:

 

»Paralelne kvinte so kakor uš v kožuhu; bolj se jih otepaš, več jih je.«

 

»Disonanca je kakor jajček; če ga preveč trkelikaš, se razbije.«

 

Ko smo obravnavali kromatiko, smo izhajali iz preprostega durovega kvintakorda, nato pa z diatoničnimi in kromatičnimi postopi polagoma razvijali posamezne glasove. Ob novo nastajajočih disonancah se je tako harmonska napetost stopnjevala, dokler se ni umirila v svetlem durovem akordu. Ob tem pa profesorjeva razlaga: »Napenjamo..., napenjamo...in zopet napenjamo; tu pa, poglejte, kakor da bi sonce posijalo!»

 

In še ena:

Pouk harmonije (in prav tako kontrapunkta) smo imeli od 14 h do 16 h, se pravi dve polni uri. Pred iztekom odmerjenega časa potegne nekoč Arnič uro iz žepa, pogleda nanjo, se namrši, nato pa ozre na še skoraj prazno tablo: »Kaj, hudiča, toliko je že ura! In mi smo napisali vsega dva takta! Ampak mi smo šli stvari v jetra; mi smo pretehtali in premleli vse možne rešitve. - Fantje, za domačo nalogo dokončajte!«

 

Na račun njegove robatosti, naivnosti in včasih okornega izražanja so si zlasti starejši kolegi radi privoščili kako šalo. Mislim, da je v tem prednjačila skupina, v kateri so bili nekateri kasnejši znani skladatelji: Janez Matičič, Vladimir Lovec, Aleksander Lajovic, Klaro Mizerit, v glavnem že prekaljeni. Posebej Lovec se ga je rad lotil.

 

Arniča so nekateri imenovali slovenskega Musorgskega. Pa je Lovec za temo svoje fuge uporabil melodijo iz Slik z razstave. »Sijajna tema! Je vaša?« Vlado je najprej nejeverno pogledal, nato pa pritrdil. »Dobra tema, odlična tema!«

 

Spet drugič so ga povprašali, ali pozna Wassermanov kontrapunkt; mislili so seveda tistega Wassermana, ki se po njem imenuje preskus za ugotavljanje sifilisa. »Kaj ga ne bi? Saj smo bili skupaj, ko sem študiral na Dunaju!« Fantje so se ob tem muzali.

 

Jaz pa sem od nekdaj rad brskal po različnih priročnikih in tako v neki strokovni publikaciji naletel na omembo Wassermanovega učbenika kontrapunkta. Kakšno razočaranje pri kolegih, ko sem jim to sporočil!

 

Tolmin, junij 2000.

 

 

 

Vilko Ukmar (1905 - 1991)

Prof. Vilko Ukmar je med nami, slušatelji Znanstvenega oddelka Akademije za glasbo, zavzemal posebno mesto. V prvih povojnih letih je prevladovala materialistična miselnost, predavanja so bila na splošno silno stvarna, tu in tam podkrepljena z navedki iz partijskih dokumentov. V to ozračje je prof. Ukmar vnašal svež veter, odpiral nam je tako rekoč nov svet, saj je svoja strokovna izvajanja ovil v svojevrstno poetiko. Občudovali smo ga kot predavatelja, z zanimanjem smo prisluhnili njegovemu leporečju, ki je bilo včasih res malce pretirano, a nam je v takratnih razmerah godilo, medtem ko se je kasnejših rodov muzikologov dotaknilo v manjši meri.

 

Trikrat na teden v opoldanskem času (med 12.15h in 13h) smo imeli pri njem tako imenovana specialna predavanja, kjer je navadno vse leto podrobno obravnaval eno samo obdobje glasbene zgodovine. Tako je bila v 3. letniku na vrsti romantika.

 

V uvodnem predavanju nam je razkril izvor besede in romantične miselnosti, vse od srednjeveškega viteštva do sodobnosti, kjer se je spomnil tudi narodnoosvobodilnega boja. »Tisti heroizem, tisto tovarištvo, tista požrtvovalnost - vse to so preostanki romantične miselnosti. - In pravzaprav se romantika vse do danes še ni izpela.«

 

V povzetku je hodil po predavalnici in krilil z rokami: »In potem se je romantika v svojem razvoju, e, razbohotila, e, razšopirila kot, e, pavov rép.« Zadnjo besedo je posebej poudaril. S sosedom Janezom Bitencem sva se spogledala in se nisva mogla zdržati smeha. »Kaj se smejita, gospoda Kalan in Bitenc?« Postalo nama je nerodno...

 

In ko je v nadaljevanju razlagal romantično čustvo: »Poglejte Griega: ljubim te, ljubim te, ljubim te, da nič več ne more.« Pri tem je zviševal glas, tako kakor se dviga melodija v znanem Griegovem samospevu. Midva pa ponovno v smeh. »Kaj je spet smešnega, gospóda?« Zdaj nama je pa postalo pošteno nerodno in sklenila sva, da se mu greva po končanem predavanju opravičit.

 

Počakala sva ga v veži in se mu opravičila. Pa naju je objel: »Saj sta moja fanta! Vaju imam od vseh najraje! Ampak sta me vrgla iz konteksta!«

 

V enem izmed predavanj o romantiki je obravnaval razvoj znanosti in tehnike v tem obdobju. Ob tem se je dotaknil tudi križanja živali in nam želel to prikazati s praktičnim primerom: »Če, na primer, križamo ovco z .. , z..., z...«. Takrat je Bitenc pokazal na kolega Vlada Goloba: »... z golobom«, mi pa v smeh. »Tega ste krivi vi, gospod Bitenc, vi ste me speljali!«

 

Posebno priljubljena Ukmarjeva tema je bil odnos med horizontalo in vertikalo, se pravi med melodijo in harmonijo na prelomu iz renesanse v barok. Tako je vedno govoril: »Melodija, melodija, melodija (pri tem je šel z navzdol obrnjenimi dlanmi od sredine prsi navzven), potem pa akord, akord in zopet akord (besedo akord je podkrepil z odločnimi navpičnimi gibi pokonci združenih dlani)«. Kolega Bitenc je na neki študentski zabavi oponašal to predavanje. Ko je profesor kasneje govoril o tem neki skupini zanamcev, se je začel smejati samemu sebi: »Oprostite, spomnil sem se, kako je neki moj študent iz tega napravil imenitno šalo.«

 

Glasbene primere na klavirju je profesor rad zaupal kolegi Rafaelu Ajlecu, spretnemu pianistu (spominjam se ga, ko je na nekem nastopu izvajal dokaj zahtevne Schumannove Otroške prizore).

 

V letniku smo bili slušatelji najrazličnejših starosti; med menoj kot najmlajšim in med najstarejšo kolegico je bilo dobrih 22 let razlike. Z nekaterimi se je prof. Ukmar poznal še iz študentskih let in jih je klical po imenih, med seboj pa so se tikali. Večina pa smo bili zanj gospodi in gospodične. Posebna izjema med nami je bil Ajlec. Z Ukmarjem sta skupaj službovala v knjižnici AG, poleg tega je bil Rafko v povojnih letih politični funkcionar v okviru akademije, zato si je edini med nami »prislužil« naziv tovariš.

 

V opoldanskem času, ko smo imeli specialna predavanja, dojemljivost ni najboljša. Tega mlajši nismo zaznali, starejši pa so pogosto občutili nelagodje, tudi prof. Ukmar, ki je večkrat, zlasti v pomladanskem času, predčasno končal predavanje: »Oprostite, pomladanska utrujenost, saj ne zamerite, da končam.«

 

In tako se spominjam, da je kolega Ajlec nekoč med predavanjem zakinkal. Sedel je v zadnji klopi, glava mu je slonela na mizi, pred njim pa je pokonci stal kratek, a debel tesarski svinčnik.

 

»Bi hotel to zaigrati, tovariš Rafko?« A Rafko se ni prebudil. Profesor je ponovil prošnjo, z malce povzdignjenim glasom. Tedaj je kolega sunkovito dvignil glavo in se odzval v svojem značilnem počasnem, malce pretrganem govoru: »A - meni - to praviš -, tovariš profesor? - A -, da bi - zaigral? - Pa bom -, če tako - rečeš -, tovariš profesor.« In seje odmajal h klavirju.

 

Ob koncu študijskega leta 1949/50 smo slušatelji javno brali svoje seminarske naloge. Moja je obravnavala Johanna Sebastiana Bacha, ob 200. obletnici smrti. Po predavanju je profesor ogovoril moja starša: »Veste, on ima um (pri tem se je z roko dotaknil čela) in srce (položil roko na prsi).«

 

Minila so leta. Na Akademiji smo imeli posvet o nekem pomembnem vprašanju naše glasbene kulture. Po stopnicah v drugo nadstropje, v Lajovčevo dvorano sva se vzpenjala s prof. Ukmarjem drug za drugim, jaz spredaj, on za menoj. Pa naju je prehitel Bojan Adamič, preskakujoč po dve stopnici. »Joj, gospod Adamič! Vi pa vedno dirkate; dirkate z motorjem, dirkate v svoji muziki in zdaj tu, po stopnicah!«

 

Tolmin, 11.7.2002

 

 

 

France Marolt (1891 - 1951)

Maroltova predavanja so bila bogato »zabeljena« s kletvicami, psovkami in drugimi prostaškimi besedami (sam je pravil, da gre pri tem za »strokovne izraze«, da si ne bomo pomišljali zapisati take besede, če jih bomo srečali v ljudski pesmi ali pripovedi). Iz njegovih ust so zvenele povsem naravno, neprisiljeno, njegova izvajanja pa so na ta način dobila poseben mik. V teh spominih se bom tem besedam izognil, kjer pa bo potreben poseben poudarek, jih bom nadomestil z bolj nedolžnimi. Uporabljal je pretežno Ijubljansko narečje, ki ga bom v glavnem prelil v knjižni jezik, le tu in tam, kjer se mi zdi to posebej potrebno zaradi večje barvitosti njegovega izražanja, bom uporabil narečno obliko.

 

Na začetku prvega predavanja je najprej pomedel z akademskimi navadami ali »razvadami«, kakorjih je imenoval.

 

»Pri meni ne bo nobenega akademskega firkeljca. Začenjal bom točno ob 8h in končal ob 10h, brez kakšnega vmesnega odmora.«

 

»Potem pa tisti izpiti! Tam sedi komisija, ki se en drek razume in samo prikimava. Jaz bom najprej sprašal komisijo - bodo vsi frleli, za njo pa boste po vrsti frleli vsi vi!«

 

Nato je stopil med nas; z rahlo priprtimi očmi in naprej iztegnjenemi rokami in vlekel zrak skozi nosnici: »Jaz sem mravljin'c, ki tipa. -Ti boš, ti boš, ti pa ne boš! -Ti boš, ti boš, ti pa ne boš! «

 

S »ti boš« je »zaznamoval« tiste, ki jih je imel za perspektivne. Med njimi sta bila tudi nadarjeni, žal prezgodaj umrli pianist Fedor Ražem in kasnejši operni dirigent Vladimir Kobler. Kakor mi je znano sta se vpisala na Znanstevni oddelek, da bi izpolnila čas, ko sta morala zadostiti še nekaterim zahtevam za redni vpis na svoja izbrana predmeta, zato sta sčasoma tudi začela izostajati od predavanj.

 

Minilo je prvo polletje in znova se srečamo prvo uro v drugem polletju.

»Tako tovariši, danes pa bomo napravili obračun našega dela, da vidimo, do kod smo prišli in kaj bo iz vas. - Sonjuška, ti boš zapisnikar'ca!« In Sonja je skrbno pripravila papir in svinčnik.

 

»Pa začnimo! Boris (Čampa, nas kasnejši vodilni flavtist), kaj misliš ti?« Boris je na profesorjeva vprašanja odgovarjal silno vljudno: »Tovariš profesor, jaz pa flavto igram.« »Ja, prav, ampak ti si tu vpisan na Znanstveni oddelek. Zakaj?« »Ja, tovariš profesor, tudi glasbena zgodovina me zanima.« »Prav. Ali pa se ti, Boris, zavedaš, da je glasbena zgodovina pravzaprav zrasla iz glasbene folklore?« Boris odločno: »Se zavedam, tovariš profesor!« »Sonjuška, piši: glasbeni zgodovinar na folklorni bazi!«

 

»Hudiča, Ražma pa že lep čas nisem videl! Sicer sem pa že prvo uro rekel, da iz njega nič ne bo! «

 

»Pavle, tebe pa vleče v skladateljske vode. Piši, Sonjuška: komponist na folklorni bazi!«

 

»Renata, ti pa že zdaj vodiš folklorne skupine. Kar piši: koreograf na folklorni bazi!«

 

»Niko, ti si tudi travica zelena, tudi ti imaš neka nagnjenja do ustvarjalnosti: komponist na folklorni bazi!«

 

»Kaj pa ti, Sonjuška?« Sonja rahlo zardi in v zadregi komaj slišno dahne: »Jaz pa harfo igram.«

»Kar piši: harfistka na folklorni bazi!«

 

»Janez (Bitenc), ti boš pa meni pisal simfonije za mamn' ke!« Janez začudeno: »Oprosti, France, kaj pa so to mamn' ki?« »To so pa tisti otroci, ki se še matere za krilo držijo. Za take boš ti pisal vokalno - instrumentalne simfonije, dolge minuto ali dve!« In tako se je tudi zgodilo, saj je Janez ustvaril nešteto besedil in uglasbitev pesmic za najmlajše.

 

»Vraga, kje pa hodi Kobler! Saj sem že prvo uro rekel, da iz njega nič ne bo!« Tedaj pa potrka na vrata in skoznje stopi visoka Koblerjeva postava: »Oprostite, tovariš profesor, zamudil sem.« »Ti, ravno prav. Se pogovarjamo o tebi, kako koristen bi nam lahko bil. Kakšni so tvoji načrti?« »Jaz, tovariš profesor, jaz bom prešel na dirigiranje.« »Piši, Sonjuška: dirigent na folklorni bazi!«

 

Marolt je znal ostro kritizirati dogajanje v našem glasbenem življenju in se je pogosto med predavanji grdo obregnil ob različne glasbene delavce, katerih delo ni ustrezalo njegovim načelom. Tako sem ga spoznal kot hudega kritikastra, ki mu skoraj nobena stvar ni bila po volji.

 

Proti koncu prvega študijskega leta me je odlični Pionirski pevski zbor Ivan Cankar pod vodstvom Maksa Pirnika prvič predstavil javnosti kot skladatelja. Takrat sem v svojih skladbah zelo rad uporabljal modalne lestvice (v šoli smo jih spoznavali kot »stare cerkvene lestvice«). Taka je bila tudi na tem koncertu izvedena Pesem mladih, drobna, v eolskem modusu pisana, kontrapunktično oblikovana skladbica.

 

Naslednje jutro smo imeli predavanje pri prof. Maroltu. Z nelagodjem in strahom sem pričakoval, kako me bo »obdelal«. Namestil sem se v zadnji klopi in sklonil glavo, da je bila vsaj malce skrita za hrbti pred menoj sedečih kolegov. Večji del predavanja je bil mimo in kar oddahnil sem si.

 

Potem pa Marolt pretrga tok pripovedi in se ostro zazre vame: »Ti, ali je tista pesem, ki so jo sinoči peli pionirji, tvoja, Pavle?« In podobno, kakor pred nekaj meseci Sonjuška, sem zdaj tudi jaz s težavo izdavil:.»Ja!«

 

»Vendar en slovenski komponajzar, ki se je otresel tega sterilnega dura in mola in začel pisati koraliter. Pavle, hvala ti za to!«

 

Nekoč mi je naročal: »Ti boš meni enkrat napisal eno komorno skladbo, trio na folklorni osnovi, za violino pa en kontraštrajh, violo ali kaj takega, pa za - harmoniko kot akordični inštrument.«

 

Zlasti v zadnjih desetletjih sem obdelal številne ljudske napeve za najrazličnejše zasedbe. Tria, kakršnega mi je naročil, ni med njimi. Pač pa štejem med komorne skladbe Divertimento po tolminskih ljudskih napevih za sopran, flavto in klavir.

 

Tako, kakor na naše glasbene razmere in njihove izvajalce, se je hudoval tudi na nas, svoje študent , če mu naše znanje ni bilo po volji.

 

Nekega jutra pride šepetaje: »Tovar'ši, prehlajen, ne morem govorit. Bomo organizirali seminarsko delo: o ritmu. Janez, ti boš vodil. Za izhodišče bomo vzeli ritem čevljarja. Janez, začni!«

 

Janez je skušal biti čim bolj nazoren. Zato sede na stolico nasproti nam, sezuje čevelj in si ga posadi na kolena. Spominjam se, da je prav z nenavadnim poznavanjem začel razlagati, kako čevljar začne, kako si pripravi čevelj, pokazal je tudi, kako se zabijajo cveki. A Marolt s tem ni bil zadovoljen in je glasno vzrojil. Po že ustaljeni kopici svojih značilnih kletvic in psovk si je dal končno duška s: »Prekleti purgarji, prekleti pilharji (izraza, ki ju je pogosto uporabljal že vrsto let), jaz se z vami mučim, vas educiram, pa se niste še ničesar naučili!«

 

S svojo folklorno plesno skupino, ki se danes imenuje po njem, je želel na Ljubljanskem gradu napraviti dokumentarne fotografske posnetke, za kar je povabil mojstra fotografa Petra Kocjančiča.

 

Seveda pa je pri tem potreboval tudi ljudsko godbo. Zato je naročil svojemu zvestemu sodelavcu Janezu Bitencu, naj priskrbi inštrumente in pripelje nekatere izmed nas, da jih bomo pri fotografiranju držali v rokah. Ne vem, ali je že sam v pomoč določil tudi mene ali pa me je Janez naprosil, da mu pri tem pomagam.

 

Kontrabas! Spomnila sva se na Miška Hočevarja, in urno k njemu. Miško, dobra duša, nama ga je bil pripravljen posoditi brez oklevanja. »Pa tudi klarinet bi potrebovali.« »Joj, klarineta pa nimam, imam pa obojko.« »Miško, kar sem z njo, saj se od daleč ne bo videlo, da to ni klarinet.« In tako sva od Miška odšla s kontrabasom in oboo. Morda nama je pri nošnji pomagal še kdo, spominjam pa se, da je nazaj grede pomagal nositi kontrabas kasnejši znani matematik France Križanič in da smo imeli precej zabave, ko smo morali zaradi deževnih kapelj vedriti v neki veži na Starem trgu.

 

Ko je Marolt zagledal oboo namesto klarineta, se je po stari navadi usul plaz zmerljivk. Ob tej njegovi »munddiareji« (tako je sam poimenoval dolgotrajno neprekinjeno govorjenje), ki se je končala z: »V drugem letniku visoke glasbene šole, pa ne ločite oboe od klarineta!«, nikakor nisva mogla priti do besede, da bi mu razložila, kako je do tega prišlo. Ko nama je končno uspelo, se je pomiril in rekel fotografu, da pri slikanju pazi, da bo oboo dobil v tak položaj, da se ne bo opazilo, da to ni klarinet.

 

»Pavle, ti ki si velik, boš pri kontrabasu!«, mi je ukazal. Moram priznati, da sem imel takrat to glasbilo prvič in zadnjič v rokah...

 

Sprva smo imeli predavanja v predavalnici Akademije za glasbo, v Lajovčevi dvorani. Na zadnji steni je bil doprsni skladateljev kip in Marolt je večkrat s prstom pokazal nanj in se obregnil ob Lajovca, češ da je v svojih priredbah ljudskih pesmi grdo spreminjal njihovo metrično zgradbo.

 

Kasneje pa so bila predavanja v njegovem Glasbenonarodopisnem institutu. Tja so zahajale tudi stranke, ki so želele to in ono pojasnilo ali nasvet s področja glasbenega narodopisja. Zato je bil na vratih velik list papirja z nakazanimi uradnimi urami, ki se seveda niso pokrivale s časom predavanj.

 

Pa se je zgodilo, da je kdaj pa kdaj kdo potrkal ob nepravem času. Takrat je profesor poslal k vratom koga od nas, naj pove, da v tem času ne utegne sprejemati strank. Pa se včasih kdo nikakor ni dal odgnati. Takrat je Marolt s trdimi koraki stopil do vrat, pokazal s prstom na obvestilo: »Tovariš, edukacija, ne morem sprejemati!«, in mu pred nosom zaloputnil vrata.

 

Nekoč spet nekoga ni bilo moč odgnati. Pa stopi spet Marolt do vrat: »Mu bom že pokazal!« Nato pa: »0, tovariš sekretar, kar naprej! - Tovar'ši, to je naš terenski sekretar partije. Z njim imava pomemben razgovor, zato za danes končam predavanje.«

 

Sicer Marolt ni imel navade krajšati predavanja. Kakor je napovedal prvo uro, je dosledno predaval od 8h do 10h. In ko ga je leta 1950 prvič kap in nekaj časa ni mogel predavati, smo morali zamujene ure nadoknaditi v času poletnih počitnic.

 

Nekoč je prišel: »Tovar'ši, ob 9h imam sestanek na ministrstvu, zato bomo prej končali.« Ura je bila krepko čez devet, ko je bil še vedno v svojem elementu, zato ga je kolega Vlado Golob opomnil: »Oprosti, France, ali nisi dejal, da imaš sestanek?« Marolt je zamahnil z roko: »Me bodo že počakali!«

 

Ko smo že imeli njegova predavanja na institutu, smo začeli nekoč ob 10h vstajati. »Kaj pa je? Kaj pa je?!« »Deset je ura!« »In kaj potem, jaz še nisem končal!« »Imamo naslednje predavanje na akademiji.« »Kaj pa?« »Pedagogiko!« »Pustite, švefel, pri meni pa se učite za življenje!«

 

Ena izmed Maroltovih dejavnosti so bile tudi tako imenovane »šprahprobe«, t.j. zapisi govora iz različnih slovenskih krajev.

 

Pogosto se je spomnil, da nujno potrebuje koga iz tega in tega kraja. Tako sem bil priča, ko je soprogi Tončki naročal: »Takojci potrebujem nekoga iz Poljanske doline za šprahprobo. Da mi ga nemudoma pripelješ!« Tončka, vsa prestrašena: »Jezes, France, jezes, France, kje pa naj ga dobim?« »Dobodi ga, kakor veš in znaš! Čez pol ure mora biti tukajci!« In dobra, zvesta, vedno ustrežljiva Tončka je odhitela, ponavljajoč: »Jezes, France, jezes, France!«

 

Janez Bitenc je z Maroltovima že več let gojil tesno prijateljstvo. V času okrevanja po prvi kapi ga je požrtvovalno vsak dan razgibaval. In tudi sicer je pogosto zahajal k njemu na obisk in včasih potegnil s seboj še mene.

 

Tako sva nekoč prišla ravno sredi »šprahprobe«. Skozi priprta kuhinjska vrata sva slišala, da je pri njem starejša žena iz Trnovega, zelenjavnega vrta Ljubljane. Seveda se je razgovor sukal okoli solate. Tekel pa je nekako takole:

 

»Katero solato najprej berete?« »Ja, ta zgodnjo.« »Ta zgodnjo?« »Ja, ta zgodnjo.« »Pa ne rečęte tej solati še drugače?« Trnovčanka, malce oklevaje: »Ja, ajser'ca, ajser'ca!« »Ajseč'ca?« »Ja, ja, ajser'ca!« »Pa ni še ena druga, kako se ji že reče - a ni putrer'ca?« Trnovčanka z visokim, vreščečim glasom: »Ja, ja, putrer'ca bo, putrer'ca, ja, ja! Ajser'ca pa putrer'ca!« »Kdaj pa sejete solato spomladi?« »Ja, v aprilu!« »V aprilu?« »Ja, ja, v aprilu!« »Pa ne rečete drugače, ne vem, v malem ali velikem travnu?« In spet se iz sosednjega prostora oglasi predirljiv glas: »Ja, ja, v malem travnu, ja, ja!«

 

Janez je sprevidel, da bo postopek še dolgo trajal, zato je izkoristil priložnost in skočil na kratek obisk k sosedovim, k zakonskemu paru glasbenikov violista Srečka Zalokarja in pianistke Jelke Suhadolnik - Zalokar, jaz pa sem tiho in mirno obsedel v Maroltovi kuhinji.

 

Pa se nenadoma oglasi iz sosednje sobe: »Janez!« Nisem vedel, kaj storiti. Čez čas ponovno, z močnejšim glasom: »Janez!« Stopil sem k vratom: »Tovariš profesor, Janez je odšel k sosedovim, pa se vrne.« »Ti Pavle, zapri vrata; me motita, ko tako glasno govorita!«

 

Izmed številnih spominov na Marolta ob koncu še droben utrinek, ki ga nisem mogel uvrstiti v nobenega izmed obravnavanih sklopov. Saj vsebinsko ni posebno pomemben, je pa zanimiv primer Maroltovega žargona.

 

Kolegici Sonji je večkrat grozil: »Ko bom ležu tam pod rušo in mi bo regrat iz rit' rasu, te pridem strašit.« Uboga Sonja nekaj noči po njegovi smrti ni mogla mirno spati.

 

Kljub robatemu besedišču in pogosto ostrim kritičnim besedam pa je imel Marolt silno mehko srce. To se zrcali tudi v njegovih tankočutnih, prelestnih harmonizacijah ljudskih pesmi.

 

Drežnica, 5.9.2002

 

 


 

PRIMORSKA SOZVOČJA

Strokovna revija Zveze glasbenih šol Primorske - priloga

 

Izvršni uredniški odbor: Bojan Glavina, glavni urednik

                                        Friderik King, tehnični urednik, oblikovalec

 

 

Izdajatelj in založnik: Zveza primorskih glasbenih šol

Izvedba: Degraf

Naklada: 800 izvodov

       ISSN 1580-3635