Kljunasta  flavta in čembalo  na koncertu

 

Dobra glasba v odlični izvedbi vedno pritegne, pa naj bo igrana na najmodernejšem klavirju ali na kopiji čembala iz 16. stoletja. Na izpopolnjenem pihalu z vso mehaniko ali na preprosti kljunasti flavti. Zakaj torej gojiti izvajanje stare glasbe na avtentičnih instrumentih?

Absolutnega odgovora ne poznam. Toda zvočnost, ki izključuje zelo glasno dinamiko, a je hkrati enako polnokrvna in očarljiva, deluje blagodejno na naša čutila, hkrati pa dušo božata intimnost in vzvišena lepota prostorov, kjer se taki dogodki prirejajo. Skoraj logično je, da takšen zvok potrebuje življenje v prostoru, potrebuje odzven in ne prenese suhih ali prevelikih dvoran.

            Druga plat medalje, ki je vsekakor enako pozitivna, pa je spoznavanje širine, raznolikosti in za mnoge neminljive privlačnosti baročne glasbe, ki je ravnovesje med melodijo in harmonijo, med polifonijo in monodijo, med formo in vsebino, med zapisanim in morda improviziranim, med univerzalnim in lokalnim …

Saj res pianisti častimo Bacha, violinisti Vivaldija, flavtisti morda Handla; ampak starih mojstrov z osebno noto je toliko, da zlepa ne zmanjka presenečenj in čudenja: »Koliko dobre glasbe obstaja, pa je ne poznamo!«

            Kot pobudnici dogodka mi veliko pomeni, da smo na GŠ Nova Gorica ob podpori  celotnega kolektiva in še posebej klavirskega oddelka in oddelka za pihala uspeli prirediti koncert izvrstne slovenske poustvarjalke na kljunasti flavti Mateje Bajt in prav tako izvrstnega vsestranskega umetnika (organista, založnika, raziskovalca …) čembalista  Milka Bizjaka. Mateja Bajt je študirala kljunasto flavto na Univerzi za glasbo in odrsko umetnost na Dunaju pri prof. Hansu Marii Kneihsu.  Leta 1994 je diplomirala na prvi stopnji koncertne smeri in glasbene pedagogike,  tri leta pozneje pa je končala še koncertni študij na drugi akademski stopnji in prejela nagrado avstrijskega Ministrstva za znanost in promet. Kot solistka in komorna glasbenica koncertira po Sloveniji, Avstriji, Nemčiji in Italiji.

            8. oktobra sta v dvorani frančiškanskega samostana na Kostanjevici izvajala Sonate za kljunasto flavto G. Fr. Haendla, T. Albinonija in L. Vincija ter skladbe za solo čembalo Haendlovo Passacaglio, enostavčno Sonato J. Bajamontija in Variacije na temo Doen daphne za kljunasto flavto solo J. van Eycka. Program, ki je bil sestavljen z mislijo na mlade poslušalce in njihove starše, je vseboval tudi »evergreen« Air  J. S. Bacha.

            V kolektivu smo se dogovorili, da vsak učitelj poskrbi, da pride nekaj učencev iz razreda na koncert skupaj s starši. Odziv je bil nad vsemi pričakovanji; prišli so v velikem številu.

Malo me je skrbelo le to, da je bilo med njimi kar lepo število kratkohlačnikov, ravno toliko kot starejših učencev. Bodo zmogli zbrano poslušati? Koncert se je odvijal v večernem terminu.

            Publiki, ki je napolnila dvorano in se celo simpatično posedla na tla v bližino odra, sva s soorganizatorko Patricijo Rutar Valič (Hvala ti, Patricija!) predstavili izvajalca in program.

            Nato je dvorano napolnila glasba G. Fr. Haendla  z altovsko kljunasto flavto in čembalom, kvalitetnem  instrumentom, ki ga je šola kupila pred šestimi leti. Takoj se me je dotaknilo Matejino izvajanje: plemenit ton in nadvse občuteno fraziranje. Kako je mogoče združiti logiko z docela svobodnim , osebnim in iskrenim podajanjem? Lastnosti velikih interpretov morda … Vso virtuoznost je nato pokazala v Variacijah za solo flavto, ki jih je izvedla na renesančni kljunasti flavti s svetlejšim, za spoznanje hrapavim tonom. Variacije so zasnovane tako, da se v začetku dolge notne vednosti vedno bolj drobijo, dokler ne dosežejo neverjetne hitrosti, pri kateri je slišen vsak ton, saj so vse pasaže melodične.  Privlačno so izzvenele tudi skladbe za solo čembalo in še posebej ubrano komorno muziciranje obeh koncertantov. Ob koncu sporeda smo z navdušenim aplavzom zaslužili še dodatek s sopransko kljunasto flavto, ki so se je še posebej razveselili najmlajši učenci, pa tudi vsi odrasli ljubitelji »frulice«, med katerimi sem tudi sama.

 

Andreja Konjedic Lenardič