Četrto srečanje flavtistov Slovenije

 

Med izhajanjem zadnje številke Primorskih sozvočij v preteklem šolskem letu je v Zagorju ob Savi potekalo 4. mednarodno srečanje flavtistov Slovenije. 25. in 26. maja 2002 se je na odru velike dvorane Kulturnega centra Delavski dom zvrstilo 9 koncertov priznanih flavtistov z vsega sveta. V stekleni dvorani smo spremljali 4 javne učne ure z osmimi slovenskimi prvonagrajenimi dijaki oz. študenti. Iz primorske regije sta se jih udeležili dve lanski prvonagrajenki državnega tekmovanja: Jana Fajdiga (GŠ Ajdovščina  prof. Tjaša Kuštrin) in Nika Hribar (CGV Koper, prof. spec. Alenka Zupan).

            Posebno pozornost je vzbudila prestavitev prazgodovinske koščene piščali. Brez skupnega igranja skladb pa si srečanja ne moremo niti zamisliti. Zasluge za pestro dogajanje ima  Matej Zupan, profesor na Akademiji za glasbo, prvi flavtist simfonikov RTV Slovenija, velik Zagorjan, svetovljan, ki je srečanje odlično organiziral s pomočjo državnih in lokalnih inštitucij, domače glasbene šole in sponzorjev. 

 

Kratka kronologija dogodkov z lastnimi vtisi        

 

            Prvega dne, v soboto, smo po kratkem uradnem odprtju naprej prisluhnili hrvaškim glasbenikom mlajše generacije. To so bili: Renata Penezić  flavta (nekdanja študentka Akademije za glasbo v Ljubljani  prof. Fedja Rupel), Krunoslav Babić  tuba in Andrea Feitl  klavir. S svojo mladostjo, uigranostjo in posrečenimi tubistovimi komentarji (Na primer: »Ta pesmica, ki smo jo igrali, je bila bolj žalostna, sedaj pa bomo eno bolj veselo.«) so zelo vzpodbudno začeli srečanje.

            Moshe Aron Epstein je izžareval v duhovitosti in prekaljenost izkušenega poznavalca baročne in klasicistične glasbe. Odlični pedagog nas je spravljal v smeh z duhovitimi komentarji: »Mozart je pisal tako, da je vzel prazen list notnega papirja, nato vsakih pet centimetrov napisal appogiaturo, vmes pa je potem nastajala melodija …«

            Avstralsko sodobno glasbeno literaturo nam je predstavila Jean Penny.

V popoldanski del nas je uvedel nastop Vive. Mladi rod uživa ob igranju in tudi s tem dosega zavidljive rezultate, si nabira bogate izkušnje, nadaljuje tradicijo.

            Kot zelo zahtevna, natančna, skorajda neizprosna pedagoginja se je izkazala Silvia Careddu. Nenehno je opozarjala na intonacijo v povezavi s telesno držo in dihanjem.

»Piano ni samo tiše, ampak sprememba barve tona, z domišljijo moramo in moremo ustvarjati velike dinamične razlike, s tem logično frazirati  v skladu s klavirskim partom …«

            Višek dneva je bil koncert »Paganinija na pikolu«, Jeana-Louisa Beaumadiera, ki je igral brez vsakršnih tehničnih težav. Njegov c4 v pianissimu je privedel do meje resnično možnega. Malodane nedoumljive pasaže in dolge linije v vseh registrih je nadgradil s show programom z živopisanimi klobuki. Nepozabno!

            O Matthiasu Zieglerju, ki je imel ta dan kratko predstavitveno delavnico o flavtah s posebnimi efekti bo tekla beseda v nadaljevanju  pri njem gre za svojstven višek inventivnosti in ustvarjalnosti.

            Kot je v glasbenem svetu v navadi, si marsikdo privošči tudi drugačen pristop do klasične francoske flavtistične literature. Zgodba z zahodne strani je v svojevrstni interpretaciji Roberta Stallmana povzročila nov, neizčrpen vir razprav med kolegi.

            V nedeljo nas je, bolj kot najmočnejše poživilo, predramil madžarski flavtist Janos Balint. Nepojmljivo tehnično znanje in virtuoznost več kot Lisztovega formata, temperament in skoraj pretirana skromnost obenem z izborom literature od Bartoka do ciganskih melodij so nas osupnile. Stopnjevanje prejšnjega dne že navsezgodaj!

            Učna ura Roberta Stallmana je delovala precej bolj evropsko. Saj ni dvoma, da je velik glasbeni poznavalec in sladokusec!

Moshe Aron Epstein je izvrstno igral na leseno prečno flavto, prestavil pa je tudi sodobno izraelsko literaturo.

Matthias Ziegler je veliki raziskovalec zvokov, ki nastajajo v flavti. S pomočjo sodobne tehnike »recikliranja« le-teh in z najrazličnejšimi tehnikami igranja je ustvaril zvočni spekter oceanskih dimenzij. Na četrttonski flavti je pričaral svet iranskih puščav, kjer se je tudi sam pred nekaj leti zadrževal, z basovsko in kontrabasovsko »ozvočeno« flavto pa je ustvaril vtis, da je na odru simfonični orkester. Z udarjanjem po zaklopkah je izvajal ritme in zvočne barve tolkal vsega sveta in dosegel razpoloženje svetovnih jazz festivalov. Podatek, da so bile takoj po koncertu v hipu razprodane vse njegove zgoščenke, pove največ.

            Velikega spoštovanja in pozornosti je vredna domnevno prazgodovinska koščena piščal. Z arheološke plati jo je v kratkem predavanju najprej predstavil njen najditelj dr. Ivan Turk. Že uvodoma je poudaril dvom, ali je takratnemu človekovemu predniku neandertalcu, živečemu na najdišču Divje babe I pri Cerknem, dejansko služila kot piščal. Čeprav nedvomno gre za stegnenično kost jamskega medveda, se postavlja vprašanje, ali je luknjice oblikoval pračlovek s pomočjo primitivnega orodja ali kaka druga zver s svojim zobovjem. Na to vprašanje obstaja več argumentiranih tako pritrdilnih kot nikalnih odgovorov, tako da razprava v tej smeri še dolgo ne bo zaključena in bo najbrž prepuščena prihodnjim rodovom.

Mag. Drago Kunej pa je domnevno piščal predstavil v luči glasbila. Uvrstil jo je med piščali z zarezo, praktično ponazoril možnosti igranja nanjo in predstavil njen celotni tonski obseg. Za zaključek pa je v triu s fagotistom Zoranom Mitevom in klarinetistom Jožetom Kotarjem zaigral novo delo skladatelja Nenada Firšta Glasba divjih bab. Mag. Drago Kunej je v silno zanimivi kompozicij izmenično igral na rekonstrukcijo iz kosti današnjega medveda in iz kovinske litine. 

            Takoj zatem se je v stekleni dvorani zbralo veliko število flavtistov s svojimi inštrumenti. Pod vodstvom dirigentke Andreje Šolar smo skupaj zaigrali slovensko narodno Je pa davi, irsko Danny Boy in Charpentierjev Te Deum, bolj znan kot evrovizijska himna. Štiriglasne priredbe je oblikovala predvsem s flavtističnih seminarjev v Domžalah znana osebnost - Tomaž Pirnat.

            Tako kot se je srečanje začelo z mladimi izvajalci, se je tudi zaključilo. Sklepni koncert je z zahtevnim programom odlično oblikovala in hkrati sklenila 4. mednarodno srečanje flavtistov mojstrica Silvia Careddu.

            Nova potrditev glasbene nesmrtnosti v pičlih dveh dneh: vez med mladim in izkušenim rodom, med tradicijo in inovativnostjo, med prazgodovino in sodobnostjo.

Lepo je biti flavtist!

 

Matjaž Šurc