BILO JE PRED PETDESETIMI LETI  1951 / 52

 

Od leta 2000 je bilo mnogo »okroglih» obletnic, ki so tako ali drugače obeležile moje življenje. Leta 1950 sem diplomiral na Akademiji za glasbo, odslužil vojsko in potem doma na Ptuju  jeseni 1951  čakal, »kam me bodo poslali».

 

Radovan Gobec, ustanovitelj in dirigent Študentskega pozneje Akademskega pevskega zbora Toneta Tomšiča, ustanovljenega leta 1946. Od 1948. leta sem mu kot korepetitor pomagal na tako imenovanih počitniških študijih  me je obvestil, da bo v Ljubljani organiziral srečanje s Srečkom Kumarjem, ki naj bi iskal učitelje  takrat smo rekli kader  za Glasbeno šolo v Kopru. Ker se Gobec srečanja ni mogel udeležiti, mi je Kumarja opisal: »Visok, siv in zelo neposreden…»

V kavarni sva se potem res srečala in se rokovala: »Jaz sem Srečko… ti si Miran…se bova tikala…bi prišel v Koper…? »

Ne spomnim se več, kako so potem dogovori potekali dalje, vem le, da sem kmalu prejel odločbo z Ministrstva za šolstvo o namestitvi, vendar ne na Glasbeno šolo, temveč na Učiteljišče v Portorožu.

 

V coni B Svobodnega tržaškega ozemlja  /STO/ sem bil prvič že leta 1949. Študentski zbor je imel koncert v Ljudskem gledališču v Kopru, naslednji dan pa še v takrat prelepi kristalni dvorani starega hotela Palace v Portorožu.

Tri zanimivosti: v hotelu je bila Komanda jugoslovanske vojske, septembra letos bo hotel  » praznoval« imel devetdeseto obletnico, odkar je bil zgrajen, in petnajsto obletnico, odkar propada!

Septembra 1950 sem bil v coni B drugič, ko je imel zbor počitniški študij v Valdoltri v bolnišnici, ki je bila takrat brez oken in vrat.Stavbi smo rekli »hotel prepih».

 

Zaradi različnih razlogov se je odhod v Portorož zavlekel do decembra.Čakal sem na dovoljenje, ki je bilo potrebno za bivanje v coni B, ker je do leta 1953 je bila  pod vojaško upravo JLA.

Končno sem se 12. ali 13. decembra z vlakom odpeljal iz Ljubljane do Divače, nato pa s »kartonasto škatlo« in majhnim kovčkom v rokah nadaljeval pot  z avtobusom po makadamski cesti, mimo dveh majhnih prehodov v Rižani do Kopra oziroma do Portoroža. Javil sem se Lucijanu Janežu, takratnemu ravnatelju, in 15. decembra začel  poukom glasbene vzgoje in klavirja na Učiteljišču v Portorožu. Šola je bila v Vili Mariji, do leta 1953, ko so jo preselili v Koper. V isti stavbi je bila tudi Nižja gimnazija.

 

To je bil začetek mojega »službovanja» na Učiteljišču in na Glasbeni šoli in tudi začetek mojega delovanja na glasbeno- pedagoškem, ljubiteljskem kulturno- prosvetnem ter družbeno- političnem področju na Obali, ki je trajalo polnih štirideset let.

 

O mnogih podrobnostih, osebnih doživetjih, lepih in manj lepih spominih na povojni čas bom pisal kdaj drugič.

 

V Kopru je leta 1949 začel delovati RADIO JUGOSLOVANSKE CONE TRSTA            

/RJCT/. Sredi leta 1951 je uredništvo glasbenega programa prevzel skladatelj Vladimir Lovec in v jeseni oblikoval KOMORNI ZBOR RJCT. Ker je bil kolega Lovec vpoklican na »odsluženje» vojaškega roka, ga je nadomestil Milan Lindič, prav tako študent naše povojne generacije.

 

V tem času, v zadnjem tednu leta 1951, sva se z Lindičem dogovorila o prevzemu Radijskega pevskega zbora. Iz Portoroža, kjer sem stanoval, me je na pevske vaje trikrat tedensko prevažal službeni radijski avto. /Avtobusne zveze so bile slabe/.  Če ta prevoz  zaradi okvare avtomobila ali drugih obveznosti ni bil možen, sem imel rezervirano in plačano prenočišče v hotelu Triglav. Tako visokega »standarda« v skoraj 25- letnem »zborovodskem» delovanju nisem nikdar več imel! Z zborom sem pripravljal deset- do petnajstminutne oddaje, vse v »živo»; peli smo tudi na različnih proslavah.

 

Spomladi 1952. leta je bil na pobudo Srečka Kumarja sklican sestanek dirigentov in predstavnikov pevskih zborov, na katerem naj bi obravnavali položaj glasbeno- kulturnih dejavnosti na Obali ter sestavili sporede za nastope, predvidene v naslednjih mesecih. Določeni so bili tudi izvajalci in sprejet okvirni spored. Imam ohranjen zapisnik s tega sestanka.

 

Pred pred petdesetimi leti so bile vse te zamisli, ideje in prizadevanja hvale vredne.Bile so odraz želja, veselja in pripravljenosti posameznih navdušencev, da bi že v tistih časih tudi na glasbeno- kulturnem področju prispevali svoj delež. Ljudskoprosvetne ljubiteljske dejavnosti in društva, predvsem pevski zbori, folklorne skupine in še kaj, so takrat doživljali velik razmah.

 

Razmišljanje o glasbenem društvu, o koncertnem življenju oziroma o koncertni poslovalnici in še o čem, o čemer je bil govor na sestanku, pa so žal ostala le pobožne želje.V tem delu Slovenske Istre so bila,  od konca štiridesetih in v petdesetih letih, v ospredju predvsem gospodarskorazvojna, politična pa tudi ideološka vprašanja.

Naj dodam, da so vsa ta prizadevanja po več kot desetih letih mrtvila, v začetku šestdesetih vendarle obrodila sadove. Ustanovljeno je bilo Društvo prijateljev glasbe. Miroslavu Logarju, udeležencu omenjenega sestanka, in ne samo njemu, so se tako izpolnile velike želje. Koncertno življenje je zaživelo.

 

Iz zapisnika še nekaj podatkov o navzočih:

 

SREČKO KUMAR  pobudnik te zamisli, je bil ustanovitelj in ravnatelj Glasbene šole ter dirigent Učiteljskega pevskega zbora.

MILAN LINDIČ  je začasno vodil moški zbor Otona  Župančiča; bil je violinist,

MIROSLAV LOGAR  oče Boruta Logarja je zastopal Glasbeno šolo,

LOBODA  je deloval v Dijaškem domu in na Pomorski šoli v Piranu.

VUKA HITI  hčerka Srečka Kumarja, je poleg poučevanja klavirja na  Glasbeni šoli vodila Baletni odsek.

VINKO RUPNIK je bil tajnik UPZ in zapisnikar, sicer pa ravnatelj šole za gluhoneme.

 

»DAN SLOVENSKE KULTURE» je bil s »SLAVNOSTNO AKADEMIJO», ki jo je priredila Slovensko-italijanska antifašistična unija /SIAU/, posvečen obletnici OF.

 

To je bil čas mnogih proslav, obletnic, prireditev s poudarjeno politično manifestativno noto. Takšna je bila tudi proslava prvega maja na Titovem trgu v Kopru. Poleg folklornih skupin so nastopili tudi združeni pevski zbori ob spremljavi orkestra JLA iz Portoroža, pod vodstvom »v nebo gledajočega» dirigenta Mirana Hasla.

 

Pa še to. Te, včasih tudi  /pre/ dolge proslave, so  podaljševali še govori, v začetku kar v treh jezikih:  slovenskem,  italijanskem in hrvaškem.

O obeh prireditvah je poročal tudi SLOVENSKI JADRAN.

 

 

Naj v spomin na leto 1952, na prvo leto mojega bivanja na Obali, omenim še dva dogodka: »Slavnostni koncert», ki je bil novembra v počastitev šestega kongresa KPJ, in to, da sem tega leta začel  pouk violončela na šoli GLASBENE MATICE v Trstu.

 

Miran Hasl