V DELIH ZA OTROKE JE VSAKA LAŽ RAZKRINKANA

Grki so izum glasbe pripisovali Apolonu, Kadmu, Orfeju in Amfionu, Egipčani Tosu ali Ozirisu, Indijci Brahmi, Judje Jubalu… Glasba v prav vseh civilizacijah najbolj intenzivno uokvirja družbeno in zasebno življenje, s svojo manifestacijo je naravnana na posredniško vlogo, človekovo komunikacijo pa razširja do meja božanskega. Glasba različnih glasbil z vsemi njihovimi barvami zvokov, tonalitetami in ritmi omogoča združevanje s popolnostjo kozmičnega življenja.

Glasbena ustvarjalnost zahteva doseganje popolnosti, zahteva soglasje duše in telesa. Zato mora skladatelj obvladovati vse človeške čute, vse psihične sposobnosti, vse moči intelekta. Samo tak človek je sposoben tako imenovane visoke 'spekulacije', ki ji pravimo glasbena ustvarjalnost. Glasba sveta ustreza harmoniji zvezd in naš kozmos je en sam čudovit koncert.

V mestu Koper so delovali štirje skladatelji. Pred 350 leti, v času baroka, je tu živel in ustvarjal skladatelj in organist Antonio Tarsia. V zadnjih letih sta  skladateljsko štafetno palico prevzela pedagoga Ambrož Čopi in Bojan Glavina. Po drugi svetovni vojni pa sta bila na koprski glasbeni šoli med pedagogi skladatelja Ivan Šček in Vladimir Lovec.

Center za glasbeno vzgojo Koper se vsako leto pokloni spominu Ivana Ščeka in Vladimirja Lovca z glasbenim večerom njunih skladb, ki jih izvajajo učenci vseh treh obalnih glasbenih šol. Center je leta 1997 ob obletnici smrti obeh skladateljev založil in izdal tudi notna zvezka iz njunih rokopisnih zapuščin: Ščekovo Malo suito v treh stavkih (1955) in Lovčeve Tri preludije za klavir (1973). Ob praznovanju 50. obletnice Glasbene šole Koper, sta izšli dve notni zbirki: Lovčeva priredba Male suite za orkester V. I. Rebikova (1971) in (Z)godbice za flavto in klavir skladatelja Bojana Glavine (1998). Novembra 2001 pa je bilo organizirano I. tekmovanje komornih skupin V. Lovec  I. Šček s skladbami slovenskih avtorjev.

Ivan Šček - Štefan Kovač

(5. avgust 1925, Vipava - 20. januar 1972, Koper)

            Ivan Šček živi v spominu koprskih ljubiteljev glasbe kot glasbeni pedagog, skladatelj in zborovodja, ki je izžareval veliko ljubezen do mladine, to toploto pa je vtisnil tudi v vse svoje glasbene stvaritve.

Nižjo glasbeno šolo je opravil pri Emilu Komelu v Šempetru pri Gorici. Srednje glasbeno izobraževanje je nadaljeval v Ljubljani med letoma 1951 in 1954. Na ljubljanski Akademiji za glasbo je leta 1962 končal študij kompozicije in za kantato Balada na stihe Srečka Kosovela prejel študentsko Prešernovo nagrado. Dve leti pozneje si je pridobil še magistrski naziv pri Lucijanu Mariji Škerjancu. Od jeseni 1954 je poučeval teoretične predmete na glasbeni šoli v Kopru, pozneje tudi v Izoli, Piranu in Sežani, estetsko vzgojo pa na koprski gimnaziji.

Le malokdo je znal mladega človeka tako navdušiti za glasbo kot Ivan Šček. Njegovi skrbno pripravljeni komentarji koncertov za koprsko mladino v organizaciji Društva prijateljev glasbe (DPG; bil je tudi njegov soustanovitelj marca 1963) in Glasbene mladine Slovenije so bili zaradi velike sugestivne moči pripovedovalca tako poučni in privlačni, da je marsikoga za vse življenje prepričal v vrednote sveta glasbe. »Njegova ljubezen do vzgoje otrok je bila skorajda brezmejna. Vzgojil je mnogo učencev, prenekateremu je odprl in razkril nadarjenost, marsikomu je dal dobro popotnico znanja in ljubezni do glasbe - pri nas in na drugih šolah Primorske deluje in vzgaja mnogo njegovih bivših učencev.« /Hasl, Miran, In memoriam Ivanu Ščeku, Poročilo o delu Glasbenih šol v Izoli, Kopru in Piranu, Center za glasbeno vzgojo Koper, junij 1971/72, Koper, 55./ Ivan Šček je pokopan v Vipavi.

Dve leti pred smrtjo je 28. maja 1970 v odgovoru na prošnjo RTV Ljubljana v sestavku z naslovom Nekaj misli o glasbi zapisal: »Po mojem mnenju mora umetnik ustvarjati lepoto, da bo lahko prek nje poslušalcem odkrival resnico, tisto resnico, ki je v bistvu nedosegljiva, je pa vredna borbe. Da bo umetnik to dosegel, mora predvsem vzgojiti svojo notranjost, da bo uglašen z okoljem. Samo tako bo postal poslanec lepote in oznanjevalec resnice. Mislim, da je vse drugo brezplodno in daleč od prave umetniške izpovedi.« Ščekovo vodilno načelo v delu sta bili torej iskrenost in poštenost do sebe in dela, ne glede na sredstva in stil, saj je bil prepričan, da so slednja samo material, iz katerega lahko umetnik obudi umetnino.

            Ščekov skladateljski opus vsebuje orkestralna, komorna, inštrumentalna in vokalna dela ter številne priredbe, ki so nastale ob najrazličnejših priložnostih. V njih se je navezoval na romantično izpovedno noto, ki mu je bila blizu kot človeku in skladatelju. Za koprsko stolno cerkev, v kateri je bil vrsto let zborovodja, je skomponiral ali priredil precej del, pod katera se je podpisoval s psevdonimom Štefan Kovač.

Skladbe, ki jih je namenil najmlajšim iskalcem glasbenih skrivnosti, pa so po izrazni moči na prvem mestu med vsemi njegovimi deli. V njih se je želel vživeti v otroški svet in izraziti čustvovanje v najbolj občutljivih trenutkih. V svojem zadnjem intervjuju za Radio Koper-Capodistria je dejal, da ima zelo rad otroke in mlade ljudi in da je »vse premalo ljudi, ki se z njimi ukvarjajo. Kolikokrat, ko poslušam skladbe za otroke, se zgrozim, ko slišim, da iz njih ne veje čisto nič otroškega. Premalo je samo naslov, če je vsebina daleč, daleč od otrokovega sveta, sanj in nepokvarjene zavesti. Morda se nikjer tako kruto ne odraža resnica in iskrenost umetnikove izpovedi, kot prav v delih za otroke. Tu je vsaka laž razkrinkana.«

Vladimir Lovec

(6. april 1922, Maribor - 25. avgust 1992, Koper)

Vladimir Lovec, glasbeni kritik in pedagog, dirigent in eden izmed pomembnih skladateljev slovenske povojne generacije, je postavil temelje kulturnemu in umetniškemu življenju v Kopru.

Na ljubljanski univerzi je najprej študiral zgodovino in zemljepis, nato pa se je preusmeril na študij kompozicije in dirigiranja na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Po diplomi leta 1951 ga je slovenski izvršni svet imenoval za šefa glasbenega oddelka Radiofonije v Kopru. Takratni ravnatelj koprske glasbene šole in njen ustanovitelj Srečko Kumar ga je takoj pritegnil k poučevanju klavirja in nauka o glasbi »razen tega pa je vodil še moški pevski zbor. S tem je imel izkušnje iz Ljubljane, kjer je vodil Tineta Rožanca. Načrte, ki so jih skupaj kovali s Srečkom Kumrom in Mirkom Logarjem, je prekinila vojaščina. Ko se je po enem letu vrnil v Koper (1953), ni šel več na radio, ampak je postal ravnatelj glasbene šole.« /Zdenka Lovec, Ob 35-letnici DPG, 1998./

Kot profesor klavirja, glasbene zgodovine, harmonije in kontrapunkta, kot nesebičen vzgojitelj in kulturno razgledan svetovalec je delu in življenju v šoli ostal zvest vse do smrti. Lovčeva zasluga je tudi ustanovitev šolskega orkestra, ki ga je nekaj let vodil ter za njegov sestav in zmogljivosti sam tudi prirejal različna dela. Lovečev dolgoletni prijatelj Ivan Silič je ob Lovčevem 70. rojstnem dnevu, niti štiri polne mesece pred skladateljevo smrtjo, takole zapisal v letnem poročilu koprske glasbene šole: »Mislim, da je bil za šolo prava sreča, njemu pa je navalila grmado težav in terjala veliko napora. Šola je imela edinstveno posebnost v tistem času: otipljivo muzikalno vzgojo, ki je tedaj ni bilo zaznati na nobeni drugi šoli na Primorskem. Saj tudi ni imela na ravnateljskem mestu umetnika, ki bi muziko nosil v sebi, jo doživljal in že kot tak, morda celo nezavedno, razdajal tudi svojim učencem in vplival na učitelje. Imel je močan etični odnos, ki je zrasel v njem in se razraščal do vsega, kar je navezano na umetnost, na glasbo; vedel je za pot, ki vodi k odkrivanju in dognanosti vrednot. Tega duha se je navzel tudi kasneje organizirani Center za glasbeno vzgojo. Šola v Kopru kakor tudi Center sta postala zgledni instituciji in danes uživata velik ugled.« /Silič, Ivan, Vladimir Lovec - 70-letnik, Poročilo o delu glasbenih šol v Izoli, Kopru in Piranu v šolskem letu 1991/92, Koper, 1992, 12./ Lovec je Glasbeni šoli Koper ravnateljeval kar trinajst let.

Lovčeva »vedno pokončna drža je v otrocih ob prvih srečanjih vzbudila spoštovanje, nikdar pa strahu. Pouk klavirja je vedno potekal v mirnem, skorajda nežnem tonu. Tehnike, dinamike, agogike in sploh muziciranja nas skorajda ni učil, samo izvabljal jih je iz nas… Razumel nas je, nas pomirjal in bodril… Ni mu bilo žal zapraviti ure za pogovor o Mozartu, Beethovnu, Chopinu, Thomasu Mannu… Ni nas učil z besedami, temveč le z vsem, kar je izžarevala njegova osebnost. Šele mnogo kasneje sem se začela zavedati, da je Vladimir Lovec pomembna osebnost v slovenski glasbi in ne mnogo kasneje je njegov skladatelji opus postal tudi predmet moje diplomske naloge.« /Lea Hedžet, iz govora na spominskem večeru ob obletnici Ščekove  in Lovčeve smrti,ki ga je organiziral Center za glasbeno vvvzgojo Koper, dvorana Pokrajinskega muzeja v Kopru, 24. 10. 1997/

Lovec je kot soustanovitelj DPG (1964) skrbel za koncertno življenje v Kopru, bil umetniški in programski svetovalec DPG, pisal koncertne liste, v Primorskih novicah poročal o koncertnem dogajanju, kritiziral (ne)kulturni utrip mesta in - komponiral. S svojim obsežnim skladateljskim opusom je ves čas prijetno presenečal, stalno opozarjal nase in prispeval tehten delež v zakladnico sodobne slovenske glasbe. Poleg Simfoniette (1949) in Koprske simfonije (1977) je Lovec napisal tudi Klasično simfonijo (1953), Dramatično uverturo (1972), Koncert za klavir in orkester v a-molu (1959), Pisma za violino in klavir (1953), Sonato da camera in modo antico za violino, violončelo in klavir (1958), Dve skladbi za godalni kvartet (1967), Partito za pihalni kvintet (1974) ter še veliko samospevov močnega čustvenega utripa in liričnega razpoloženja. Nadvse pomemben je tudi njegov skladateljski opus za mladino, saj je za soliste, ansamble in orkester Glasbene šole Koper, napisal ali priredil številne kompozicije. V svojih intimnih glasbenih izpovedih za mlade je bil vselej dognan in prepričljiv, mladim je znal vedno prisluhniti in zanje napisati pretanjene umetnine, ki so jim bile tehnično dostopne, razumljive, hkrati pa tudi privlačne. Na številnih tekmovanjih in nastopih so učenci glasbenih šol z odličnim izvedbami Lovčevih skladb poželi najvišja priznanja in nagrade.

Ščekova in Lovčeva učenka Branka Kljun se danes takole spominja svoja glasbena učitelja Ivana Ščeka in Vladimirja Lovca: »Prav dobro se spominjam Ščekovih ur glasbene teorije. Zelo rada sem imela te ure. Ne vem, če smo se solfeggia naučili pra veliko, gotovo pa smo na prav poseben način vzljubili glasbo. Zelo veliko smo se pogovarjali o njej. Spoznavali pa smo tudi Ščekova dela, saj so nam nastajala takorekoč pred nosom. Lovec pa je bil moj učitelj klavirja. Bred dvoma sta bila to človeka, ki sta določila mojo profesionalno usmeritev. Prav pod njunim vodstvom sem se odločila za študij muzikologije. Žal je Ivan Šček umrl prav tisto leto, ko mi je obljubil pomoč pri sprejemnem izpitu na Filozofsko fakulteto. Pozneje sem se mu oddolžila z diplomsko nalogo, v kateri sem analizirala in ovrednotila njegov posvetni opus. Kot glasbena urednika Radia Koper pa sem obema  posvetila tudi več radijskim oddaj.«

Marija Gombač