KRAŠKA PIHALNA GODBA O PRETEKLOSTI ZA PRIHODNOST

Šele zdaj, ko se spravljam k pisanju tega teksta, sem se začela zavedati dejstva, da se pravzaprav lahko štejem že med veterane in da rosnih dvajset ni več merilo za to, da znotraj organizacije pomeniš nekoga, ki je komajda postal sposoben, da se zaveda svojega poslanstva v skupini. Nemo se oziraš okoli sebe in ugotavljaš, da starejših skorajda ni več, a si hkrati hvaležen za ves hrup, ki ga povzročajo novinci, saj je to dober znak, da se skupinsko telo obnavlja.

            Sedem let sem članica Kraške pihalne godbe Sežana. Profesionalnih ambicij na glasbenem področju nimam, je pa pripadnost godbi zame osebno nekaj zelo pomembnega, saj sem v vseh teh letih znotraj le-te uspela stkati veliko prijateljstev, o katerih sem prepričana, da se bodo ohranila tudi, ko in če bomo nekoč šli vsak svojo pot.

            K oblikovanju pozitivnega vzdušja, zaradi katerega se ob sobotah radi zbiramo na vajah, po mojem mnenju v največji meri prispevajo kolonije, ki jih skoraj vsako poletje organiziramo v katerem izmed obmorskih mest.

            Lani v Poreču, od 20. do 24. avgusta. Da iz poletja iztisnemo še zadnje kapljice energije, ki jo bomo med letom še kako potrebovali. Da naštudiramo nekaj novih komadov. Po mojem predvsem, da iščemo mladostne stike odštekanega in glasbe. Nakladam, kajne? To se mi pogosto dogaja, ko iščem besede za občutke, in tokrat je skoraj nemogoče preliti iz sebe to, kar je od spominov ostalo. Ko pride november, človek ne vidi več natančnih slik minulega poletja, pač pa si lahko samo skuša priklicati stične točke posameznih dni.

            Na pot smo se odpravili v ponedeljek zjutraj. Jezni. Ker je avtobus zamujal in ker so bili tega krivi godbeniki iz Komna, ki so potovali z nami. Na srečo se je jeza kmalu ohladila in smo potem v naslednjih dneh presenetljivo dobro sodelovali. V Poreču je bilo takoj jasno, da pet dni v hotelu ne bo pravega miru, in ker se je tega najverjetneje zavedalo tudi vodstvo, ni prišlo do hujših konfliktov. Nasprotno, na naše jutranje vaje v konferenčni dvorani je pogosto zašel kateri od gostov, ki si je po obilnem zajtrku zaželel malo hrupa.

            Mi smo si čas za počitek vzeli šele popoldne, ko smo vse moči potrošili tudi na sekcijskih vajah, tako da smo imeli veliko srečo, da kateri od godbenikov ni utonil od onemoglosti zaradi hipervadbe. Zatem smo se ponovno dodobra nahranili in si navadno vzeli urico ali dve za počitek (beri: spanje), ker smo potem, kot se za profesionalce spodobi, morali ostati pokonci še košček noči (nekateri nategnili do jutra in zamudili vaje, čeprav tega javnosti ne bi smela navajati). Hujših posledic od razrahljanih živcev našega dirigenta Iva Bašiča ponočevanje ni imelo. In tako naprej... do petka.

            Saj, kot ponavadi! Ko je zabava na vrhuncu, je treba domov. Čisto pred odhodom smo skupaj s komensko godbo pred hotelskim kompleksom pripravili koncert in tako gostom pokazali, kaj nam je uspelo pripraviti v preteklih dneh.

Toliko o mojih obrisih spominov. Vmes je še veliko drobnih iskric, in prav zaradi teh in podobnih sem danes vesela, da sem lahko del Kraške pihalne godbe Sežana.

            Zdaj že delamo obračune za nazaj in načrte za prihodnost. Eden izmed projektov, ki nas čaka v letu 2002, je gotovo naša deseta obletnica obstoja, ki jo bomo obeležili s slavnostnim koncertom sredi februarja. Iz obračunov za preteklost pa lahko povzamem, da je za nami še eno uspešno leto ustvarjanja, ki nam daje zagon za nove načrte.

Nina Cek