SEMINAR S KLAVIRSKO DELAVNICO ROLANDA PRÖLLA, Nemčija

Od 10. do 12. maja smo na Glasbeni šoli Nova Gorica gostili priznanega umetnika, pianista, dr. Rolanda Prölla, takorekoč svetovnega popotnika, ki neutrudno ter na osebno radodaren način posreduje svoja neverjetno obsežna znanja in  univerzalno umetniško-humanistično vizijo glasbeželjnim učencem in pedagogom klavirja.

Roland Pröll je po študiju v Nemčiji nadgrajeval svoje znanje v Parizu poleg klavirja (Sancan) še iz kompozicije in dirigiranja (Messiaen, Dubois…).

Diplomiral je na Sorbonni z nalogo, ki je izšla tudi v knjigi Psihološki učinek tritonusa v glasbi Aleksandra Skrjabina. Naslov druge knjige je: Domišljija in umetniška produkcija, se je mogoče naučiti ustvarjalnosti?

Koncertira, predava in vodi mojstrske razrede po vsem svetu. Snema CD plošče. Bil je v stiku z osebnostmi kot so G. Anda, A. Rubinstein, S. Richter, R. Serkin.

Prvi dopoldan seminarja je bil namenjen predavanju o nemški romantiki za klavir, prisluhnili pa smo mu v Viteški dvorani gradu Dobrovo.

Odmaknjenost od mestnega vrveža, zvok tišine, nevsiljiva lepota prenovljenega gradu, akustična dvorana z dobrim klavirjem  naravnost idealni pogoji, ki kar kličejo k premišljevanju in poglobitvi, odtehtajo dodatne prevožene kilometre iz Nove Gorice v Goriška Brda, najzahodnejši del Slovenije.

Prof. Pröll, oborožen z mnogimi polami ogromnega formata, na katerih so bile natisnjene note, ki so služile kot primeri, nas je presenetil s prvo: J. S. Bach: Kunst der Fuge (Umetnost fuge): Fuga v d-molu. Uvod, ki nas je želel prepričati, da bo v predavanju govora o objektivnem v glasbi.

Harmonija, tonaliteta, simetrija forme v temi ustvarjajo gravitacijo, ki jo moramo nakazati v izvajanju; ni toliko pomembno na kakšen način  s pozitivnim ali negativnim klimaksom; nepravilno pa je dogajanje v glasbi prezreti in temo izvajati brezizrazno.

Bachove fuge nas lahko učijo demokracije in pomembnega dejstva v kozmosu: vsi sestavni deli so pomembni. Glasovi v fugi menjajo vloge: Enkrat so kralji (tema), drugič podložniki (kontrapunkt), tretjič podložniki prevzamejo vladavino (medigre)…To je fairplay, od katerega bi se človeštvo lahko veliko naučilo.

Preko Beethovnove 9. simfonije v isti tonaliteti smo se preselili k Brahmsu in njegovim Baladam op. 10.

Prva  v d-molu je pisana po literarni predlogi Herderjeve tragedije. Potrebno je pripovedovati zgodbo, z barvami različnih registrov naslikati temačno škotsko atmosfero in razdeliti vloge posameznim glasovom.

Bach je zelo vplival na Brahmsa. Njegova glasba je polifona, evropska, medtem ko je Schumann zelo nemški.

Brahms se rad vrača k modalnim lestvicam, ki jih vkomponira v dur-mol sistem in s tem doseže velike kontraste (hladno  toplo). Primer: drugi stavek 4. simfonije, ko frigijski lestvici sledi E-dur. Sicer pa je E-dur Mendelsohnova tonaliteta.

Ob drugi baladi v D-duru, ki je idilična, je prof. Pröll spregovoril o potrebi, da v igranju pokažemo svoje notranje občutje, hkrati pa se moramo dvigniti nad realni svet. Študentom  učencem je potrebno odpreti srce in razum, da pokažejo, kaj čutijo. Včasih pa, kljub temu, da čutijo, ne znajo pokazati. Občutenju ne najdejo pravega izraza.

Še bolj smo se romantičnemu zvoku (stilu) približali v Brahmsovem Intermezzu op. 118 št. 2.

Romantični zvok ni izpostavljanje melodije, ampak iskanje osi v harmoniji (to je glas znotraj harmonske spremljave, ki je kolikor mogoče statičen, išče skupne tone različnih akordov ali najbližjo pot) in analiza barv.

Da bi pripovedovali zgodbo npr. v Chopinovi 4. Baladi, si je potrebno vzeti svobodo. Določeni toni izmed mnogih v liniji zelo hitrih pasaž tvorijo melodijo in tem je treba dati več ognja.

To je polifoni način romantične interpretacije.

Razlago interpretacije Schumannove skladbe Zakaj (Warum, op. 12) je prof. Pröll zastavil vsebinsko, filozofsko.

Sam Schumann se je spraševal, kdo je.  Evseubius, Florestan, mojster Raro?

Vprašanje življenja in smrti. Tesnoba je v tem, da nočemo vedeti. Ne upamo si, a vendar hočemo.

Noben ton v melodiji ni čisto realističen, vse bolj spominja na tavanje v temi.

Romantični stil nam narekuje, da moramo veliko, pravzaprav neprestano, uporabljati agogiko. Problem je v tem, da mora biti logična. Npr. ritardando v 12. taktu mora biti toliko širok, da tok melodije zaradi »harfe« v levi roki v 13. taktu ne bo zastal tik pred  zadnjim tonom fraze.

Če se hočemo popolnoma zavedati agogičnih sprememb, moramo melodijo razdeliti na najmanjše notne vrednosti  šestnajstinke in jo igrati skupaj z basom.  Metriko izvajamo v karakterju skladbe  torej nežno.

Težko je združiti logiko (agogiko) soprana, srednjega glasu in basa.

Posebnost romantične teksture so odmevi, ki so prispodoba notranjega glasu, vesti Včasih vodi srednji glas in je zgornji glas v odmevu. Sama interpretacija je ponotranjena.

Vprašanje (naslov skladbe) je v metriki.

Za zaključek 1. dela predavanja in kot ilustracijo samote in romantičnosti, nam je prof. Proll igral 4. Balado iz op. 10 J. Brahmsa in nas uročil z izjemno sugestivnostjo.

V zadnji uri predavanja smo ugotovili, da se gostujoči pianist poslužuje različnih tehnik in raznovrstnih pianističnih prijemov. Od težnostne igre, ki omogoča speven ton brez »klak« zvokov klavirske mehnike, do posebne prstne tehnike (lahko bi jo imenovali tehniko zamaha), ki omogoča zelo velike hitrosti izvajanja Chopinovih etud, verjetno po Cortotu.

Melodija se v hitrejšem tempu, če je v isti roki kot spremljava,  izvaja staccato pod pedalom, kar prihrani čas in energijo (prim. Schubert Impromptu z variacijami).

Sklepna misel govora o tehniki je bila, da je vendarle temperament na prvem mestu in da glasba diktira tehniki.

Po toplem aplavzu je prof. Proll izrazil zadovoljstvo, da je ponovno v Sloveniji, da čuti, da sprejemamo predavanje z izrednim zanimanjem, kar mu daje veliko zadoščenje.  Odgovorili smo mu, da bi se zelo radi ponovno srečali z njim (predvidoma v oktobru l. 2002,  seminar naj bi bil objavljen v katalogu Stalnega strokovnega izpopolnjevanja, tema: Beethovnove sonate in različni tehnični prijemi za zgodnje, srednje in pozno obdobje le-teh).

Veliko bi bilo mogoče povedati o delu na individualnih lekcijah, katere smo poslušali le pedagogi iz obeh Goric, psihološki vpliv pa je bil naslednji: Nenadoma smo si vroče želeli, da bi sami vadili in igrali profesorju.

Njegovo delo z učenci je lepo označil prof. Sijavuš Gadžijev, pobudnik seminarja:

»Roland Proll je zanimiva osebnost. Ima širok pogled na stvari, originalen glasbeni pristop in samosvoje rešitve pianističnih problemov (pedal, prstni redi…) Svoj vsestranski pogled na skladbo s posebnostmi forme in harmonije, na katerih gradi interpretacijo, je sposoben s svojim pedagoškim talentom posredovati tudi mladim pianistom. V sebi združuje nemško nagnjenost k filozofiji in francoski »esprit«.

Še nekaj misli o delu z začetniki, otroki, ki je po njegovem mnenju najtežje.

Svet interneta, tehnike, prometa nas oropa občutljivosti. Samo denar služimo. Kaj nas lahko osreči? To, da v otroku današnjega sveta lahko ustvarimo občutljivost. A ne tako, da mora, ampak na spontan, ustvarjalen način. Za to pa potrebujemo veliko časa. Veliko več, kot za skladbico, ki jo bo zaigral ob božičnem drevescu. Kaj je glasba? Je življenje in vrednota, ki nas plemeniti, nas uči iskrenosti in nam podari čutečnost.

Andreja Konjedic Lenardič