RECITAL PIANISTA SIJAVUŠA GADŽIJEVA

V sklop prireditev ob 50-letnici Glasbene šole Tolmin je sodil tudi koncert pianista Sijavuša Gadžijeva, ki so ga v Kinogledališču pripravili v torek 24. aprila. Gadžijev je v pianističnih krogih na Primorskem dobro znan, v prvi vrsti kot odličen pedagog, večkrat pa lahko preverjamo tudi njegovo koncertantsko kondicijo.

Za tolminski nastop je Gadžijev izbral zanimiv, nekoliko elegično toniran program. Uvodni Mozart (Fantazija v d-molu in Rondo v D-duru) je zazvenel sicer lahkotno, pa vendarle z nekakšnim zamišljenim odtenkom. Po svoje nenavadno in zelo osebno. Gadžijev se je prav zaradi tega drobenega dodatka precej oddaljil od običajne izvedbe. Za Mozarta vemo, da je nekaj igrivega, virtuoznega, žvrgolečega in galantnega, tokratna interpretacija pa se je uveljavljeni formuli uspešno izmikala. Gadžijev je vse našteto obdržal, dodal pa je dimenzijo zasanjanosti, zvočne prosojnosti in kontemplativnosti. Sanjavi, razmišljujoči Mozart? Zakaj pa ne. Več interpretativne svobode smo opazili tudi pri Beethovnovi Sonati v D-duru, ki se je stilno lepo dopolnila z Mozartom. Skupno izhodišče, klasicistična urejenost, je pri Beethovnu tudi že rahlo zamaknjeno v novo dobo romantizma, opazna pa je predvsem sprememba pri oblikovanju melodije. Nič več stilnih obrazcev, znotraj katerih je res karakterno noto zmogel dodati le Mozart, temveč intimen, čustven pristop, kjer je melodija vedno bolj odraz skladateljeve osebnosti in njegove emotivne substance. V resnici zanimiva in pomenljiva primerjava ter imenitna analiza dobe, v kateri sta umetnika ustvarjala.

V drugem delu koncerta so elegične tone še dodatno stopnjevali Rahmaninov (trije preludiji), Liszt-Schubertovi Pomladansko upanje in Zavetišče ter Lisztova Funerailles.Gadžijev je virtuozne skladbe izvedel vrhunsko. Ne glede na kakšno drobno pomankljivost, ki še v nekaterih delih ni izpiljena (program je mojster prvič izvajal javno), smo občudovali predvsem pianistov izostren čut za estetsko oblikovanje. Njegov pianistični »soft touch« je izreden. Najrahlejši dotik tipk, ki ga pianist še zmore, pa s tem ne »ogrozi« bitja in bivanja zvoka samega, je v umetnine vnesel prefinjenost, občutek drobnega, nežnost in minimalistični koncept izvedbe velikih melodij. Pravzaprav dokaj inovativen pristop, ki veliko obeta, predvsem pa poslušalce prisili k poslušanju in razmisleku. Lahko bi zaključili: Vendarle nekdo, ki iz klavirja ne kliče samo duha bučnosti in pompozne dramatičnosti, temveč intenzivno raziskuje tudi v nasprotno smer.

Jožek Štucin