KAKO SEM USPELA POSTATI ŠTUDENTKA GLASBE V MOSKVI

            Dvanajst let mi je bilo, ko me je moja glasbena pedagoginja vodila na prvo lekcijo k profesorju Gadžijevu. Že pred tem mi je večkrat poudarjala, da prihaja v Gorico tedaj najuspešnejši glasbeni pedagog daleč naokrog, ki mi bo zagotovo odprl svet glasbe v vsej svoji razsežnosti.

            Na prvo srečanje z ruskim profesorjem sem se seveda temeljito pripravila; s seboj sem vzela vse potrebno, celo ruski slovar in seveda ogromno poguma, s katerim bi naj premagala vse ˝krutosti˝ruske pianistične šole. Če se mu bodo zdeli moji prsti predolgi, sem si mislila, mi jih bo najbrž odrezal, če bodo prekratki, mi jih bo natezal na posebni natezalnici, če bo ugotovil pomanjkanje energije, me bo zaprl v klavir, po strunah pa spustil električni tok ipd.

            V učilnici Slovenske matice v Gorici me je toplo sprejel prijazen moški in pozabila sem na vse strahove. Poskušala sem karseda suvereno odigrati svoj skrbno pripravljeni program in čakala na komentar. Profesor me je čudno gledal in jasno mi je bilo, da ni zadovoljen. Ko sem mislila, da ga bom očarala s svojim ˝paradnim konjem˝, Chopinovim Valčkom v a-molu, se je prijel za glavo in si v brado zamrmral nekaj ruskih besed. Stopil je bliže h klavirju, kjer sem že tako majhna lezla skupaj. Vljudno mi je pojasnil, da so tak program igrali njegovi moskovski učenci v prvem razredu.

            Tako nekako so potekale moje prve ure klavirja pri prof. Gadžijevu. Večkrat je upravičeno izgubljal potrpljenje, a jaz sem ga skrbno poslušala in dobesedno požirala njegove pripombe in znanje. Ni mi prizanašal in tako je bilo prav.

            Veliko programa, zahtevne tehnične vaje, vsakodnevno poslušanje glasbe, obvezno domače branje leposlovnih del, ki mi ga je profesor kar sam predpisal, je postalo moje najstniško življenje.

            S pohvalami je bil bolj skop. Le ko se je nasmehnil, sem vedela, da je zadovoljen z delom in da mi zaupa. V takem vzdušju me je vodil v nepozabne klavirske šole v Kopru, na različna tekmovanja, klavirske seminarje, kjer sem spoznavala pedagoško delo drugih klavirskih mojstrov. Redno sem nastopala v njegovem ˝potujočem cirkusu˝, ki ga je javnost z zanimanjem sprejemala.

            Tako so minevala leta in bližala sem se svojemu prvemu cilju: nadaljevati študij glasbe v Moskvi.

            Izteka se moje prvo leto šolanja na Državnem konzervatoriju Čajkovski, v razredu profesorice Irine Plotnikove.

            Profesorju Gadžijevu sem izjemno hvaležna za leta glasbe.

Mateja Gruntar