ANŽE VRABEC- zmagovalec pianističnega dela 30. državnega tekmovanja v 1.B kategoriji

            Zaključek šolanja odlične generacije je za marsikatero ustanovo, še posebno pa za glasbene šole, kjer je značilen nizek procent odločitev za poklicno glasbeno kariero, odraz njihove uspešnosti in strokovnega dela. Občutki zadovoljstva in ponosa se velikokrat mešajo z občutki praznine in zaskrbljenosti, še posebno takrat, ko za »zlato« generacijo zazeva generacijska vrzel.

Ko smo se lanskega junija s solzami ganjenosti in prisrčnimi stiski rok po navdušujočem recitalu poslavljali od treh upov  naše in klavirske šole prof. Gadžijeva, je bilo čutiti neizrečeno vprašanje: kdo jih bo nasledil, kdo bo prevzel odgovornost in čast, da nadaljuje po trnovi poti odličnosti? Prva misel je veljala Nataliji Šaver, a ena lastovka še ne prinese pomladi, še posebej če tudi ta nima znanilcev novega glasbenega prebujanja in razcveta.«Mali Anže Vrabec je obetaven«, smo soglašali, saj nas je v maju razveselil z najvišjim mestom v svoji, takrat še 1. a kategoriji na 7. tekmovanju mladih pianistov Primorske, a dlje si ni upal napovedovati nihče. Le nekaj dni zatem pa je v zbornici, še posebej pa med kolegi pianisti završalo: Anže je šolske nejeverne Tomaže ponovno prelisičil in to v velikem stilu, z zmago na Mednarodnem tekmovanju mladih instrumentalistov v italijanskem Povolettu v svoji kategoriji.«Klavirski oddelek novogoriške glasbene šole torej ustvarja odličen podmladek« je bila pohvala in najbrž tudi olajšanje ravnateljice Vižintinove. In kdo je zastavonoša nove klavirske generacije?

Otrok najlepšega  meseca pomladi, ki se je mami Silvani (naši odlični in vsestranski tajnici), očetu Savu in starejši sestri Nini pridružil pred dvanajstimi leti in že zgodaj obetal, da se bo z velikim navdušenjem pridružil svoji družini pri njenem najljubšem konjičku-glasbi. Prav vsi člani Anžetove družine so namreč glasbeno izobraženi navdušenci in ker vsi igrajo na godalo, je morda v tem  treba iskati razlog za njegovo izbiro klavirja. Pa to še ni vse. Molčečega, nekoliko vase zaprtega in izredno skromnega dečka  nekaj urno dnevno druženje s klavirjem ni povsem zadovoljilo, zato si je za novega spremljevalca globokih, intimnih glasbenih druženj izbral še saksofon. In ker Anže ne pozna polovičarstva, saj je pri vsaki stvari, v katero se zagrize natančen, dosleden in predan, se je v letošnji pomladi najprej izkazal s svojo drugo »ljubeznijo«-učitelje saksofona je s svojo interpretacijo tako  prepričal, da so ga izbrali za zaključno revijo GŠ Primorske v Kopru. Vzporedno se je pripravljal na veliko težjo preizkušnjo-30. tekmovanje mladih glasbenikov Slovenije, preskočil prvo oviro z osvojitvijo zlatega priznanja na 8. tekmovanju pianistov Primorske in vstopnico na elitni del državnega tekmovanja vnovčil s 1.nagrado in z zlato plaketo.

Uspehe sprejema molče, s komaj opaznim nasmehom in zavidljivo mirnostjo. Sovrstniki ga spoštujejo, saj  kljub uspehom in »slavi« ostaja izredno skromen, tovariški, pohvale ga na videz spravljajo v zadrego. Prav gotovo pa mu je godila pohvala, ki mu jo je izrekel znani pedagog in skladatelj prof. Pavle Kalan. Anže svoja dva instrumenta namreč spretno uporablja tudi v Mladinskem pihalnem orkestru naše šole, poleg tega je korepetitor otroškega pevskega zbora OŠ Ivana Robba v Šempetru. Na področni reviji otroških in mladinskih pevskih zborov v letošnjem aprilu ga je v tej vlogi slišal prof. Kalan in čeprav je citat pisma, ki ga je poslal Anžetu, objavil že časopis Primorske novice v  Sobotni prilogi, je tako slikovit, da si ne morem kaj, da vam ga ob koncu  ne predstavim, pa čeprav mogoče ponovno.« Dragi Anže! Ko sem ob klavirju zagledal majhnega, a lepo razvitega fanta, me je zaskrbelo, kako bo pod tvojimi prst zazvenela moja ne ravno lahka spremljava. A ko sem te slišal v prvi skladbi, sem videl, da si v belo-črnih tipkah resnično doma. Brezhibno si odigral mojo spremljavo, zlasti v solističnih delih sem opazoval, kako lepo oblikuješ protimelodije. Svoje spremljave pišem z velikim znanjem, občutkom, natančnostjo in trudom, dokler niso izbrušene do popolnosti. Zato sem toliko bolj občutljiv, če je izvajalec površen. Hvala za resnično vzorno izvedbo.«

Patricija Rutar-Valič