AMBROŽ ČOPI

Center za glasbeno šolo Koper se že drugo leto ponaša s skladateljem, pedagogom in zborovodjo Ambrožem Čopijem.

Ambrož Čopi je predstavnik najmlajše slovenske skladateljske generacije, pa vendar je njegov opus izredno bogat. Prva večja predstavitev njegovih del je bila na avtorskem večeru v ciklu Glasbene mladine leta 1995 v Cankarjevem domu. Za svoj opus je skladatelj prejel posebno priznanje Mladi glasbenik leta 1995. Za svoje diplomsko delo, kompozicijo Stabat mater, je leta 1997 prejel Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani. Njegove skladbe so bile nagrajene na številnih skladateljskih natečajih, mnoge so bile naročene za izvedbo na tekmovanjih in festivalih.

Kot zborovodja je dosegel veliko uspehov:

Z ženskim zborom ISKRA je prejel srebrno plaketo na Naši pesmi 1997 v Mariboru, srebrni grb za obvezen program in srebrno priznanje za interpretacijo ljudske pesmi na mednarodnem tekmovanju Maribor 2000, priznanje za odličen uspeh na mednarodnem festivalu Vivace na Madžarskem. Letos so posneli zgoščenko z deli slovenskih skladateljev.

S komornim zborom Nova Gorica je v Riva del Garda (Italija) dosegel zlato plaketo, na Naši pesmi leta 2001 pa zlato plaketo in posebno nagrado za izvedbo sodobne slovenske skladbe.

Z MPZ Obala je ravno tako na Naši pesmi leta 1999 prejel zlato plaketo in posebno nagrado za izvedbo slovenske ljudske pesmi; na mednarodnem tekmovanju na Floridi (ZDA) 1. mesto in posebno nagrado za izjemen umetniški vtis ter na mednarodnem tekmovanju v Cantonigrosu (Španija) ravno tako 1. mesto.

Kot mentor je mladim ustvarjalcem pripomogel, da so dosegli lepe rezultate:

NANA FORTE je s skladbo Jadro dosegla 3. nagrado na natečaju za mladinske zbore v Zagorju in 3. nagrado za priredbo ljudske pesmi na mednarodnem natečaju APZ Tone Tomšič v Ljubljani. Pesem Ajda, ki jo je napisala za mešani zbor Veter bo postala obvezna skladba na mednarodnem tekmovanju v Mariboru leta 2002.

Skladba Zvečer MOJCE PRUS je bila priporočena na mednarodnem natečaju APZ Tone Tomšič.

SAMO IVAČIČ je na istem natečaju prejel s skladbo Poljub 3. nagrado.

V pogovoru z njim smo se dotaknili številnih področij, s katerimi se ukvarja.

Kakšni so tvoji spomini na prva srečanja z glasbo?

Prvi začetki so povezani s skladateljem in pedagogom Pavletom Kalanom, ki je bil moj prvi učitelj. Ker je oddelek v Bovcu prekinil z delovanjem, sem se moral voziti iz Bovca v Tolmin, kar je bilo zame takrat velika muka, ker sem težko prenašal vožnjo z avtobusom. Kasneje sem nadaljeval v Kobaridu, kjer me je poučevala klavir Tatjana Cimprič. Ko sem se odločil za študij glasbe na srednji šoli, sem šel spet k prof. Kalanu. Tatjana mu je pokazala moje prve skladbe. Prof. Pavle Kalan mi je tako dal prve napotke pri zapisovanju idej in me usmeril v študij kompozicije.

Srečo sem imel, da sem na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani prišel k prof. Nadi Jurjevec, ki je vzpodbujala našo ustvarjalnost. Vsako leto smo morali napisati kakšno novo skladbo in jo izvajati. Poleg tega je bila prof. Jurjevec odlična klavirska pedagoginja, tako da me je navdušila tudi za inštrument. Kasneje sem klavir kot glavni predmet nadaljeval na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof. Jarcu, a sem študij po drugem letniku opustil in se bolj posvetil kompoziciji in zborovodstvu.

Prelomnica je bilo srečanje s prof. Danetom Škerlom, ki me je vzpodbujal in kasneje postal moj mentor na AG. Še vedno se srečujeva in debatirava, saj je bil v času študija čudoviti pedagog in hkrati prijatelj.

Kdaj in zakaj si se bolj usmeril v vokalno oziroma zborovsko področje glasbe?

Na začetku mi je bilo komponiranje za zbor muka. V prvem letu študija sem raje pisal za inštrumente. Prof. Škerl me je uspodbujal, naj pišem za zbore, ker je menil, da se bom prej ali slej s tem ukvarjal. Tako sem napisal tri skladbe za zbor. Eno sem dal Stojanu Kuretu, dirigentu zbora APZ Tone Tomšič, s katerim jo je tudi izvajal. Bil je tako navdušen, da me je spodbudil, naj napišem še kaj. Začela sva sodelevati in med nama se je razvilo iskreno prijateljstvo. Zborovski zvok mi je postal všeč, bil je nekaj posebnega. Zadovoljstvo, ki sem ga imel pri sodelovanju z Apezejevci, pa je presegalo profesionalni interes. Energija, ki jo izžareva tako odličen amaterski zbor, je drugačna kot na primer pri profesionalnem orkestru. Tu vlada pristno vzdušje, prijateljstvo. Smeh, ki se je sprožil, ko so izvajali kakšno mojo noviteto, je bil prisrčen, odkrit. Vez in iskreno prijateljstvo, ki sta nastali med Stojanom, člani zbora in menoj, je nepozabno, posebno. Po nekaj letnem sodelovanju je nastala zgoščenka AKVARELI, na kateri so vse moje zborovske skladbe napisane v času študija. Pravijo, da ˝apezejevstvo˝ni samo zbor, ampak gibanje in življenje. Tako je moje življenje steklo v eno smer, kar je po eni strani malce škoda.

Trenutno vodiš več zborov in z njimi dosegaš vidne uspehe. Katere projekte načrtuješ z njimi v prihodnosti?

Večina projektov je odvisna od kadra, ki ga imaš, od možnosti pevcev, njihove discipline pri obiskovanju vaj, njihove zagnanosti. Težko najdeš toliko entuziazma, da bi s tako skupino delal in dosegel, kar si želiš.

V Bovcu imam ženski zbor, s katerim smo posneli CD in tako dali spomenik našemu delovanju. Ustanovil sem ga leta 1992, najprej s starejšimi, kasneje pa so prihajali vedno mlajši glasovi. Sčasoma se je iz želje po druženju razvilo vedno lepše petje, ki nas je pripeljalo na Našo pesem, mednarodno tekmovanje v Mariboru in na festival Vivace na Madžarskem. Lahko rečem, da je zdaj ta zbor med boljšimi ženskimi zbori v Sloveniji. Posebno sem ponosen nanj, ker je ˝skleda˝, iz katere jemljem pevce, majhna, programsko pa smo vendarle uspeli promovirati tudi sodobne skladatelje.

Z goriškim zborom smo bili letos zlati na državnem tekmovanju v Mariboru, v septembru pa bodo izvajali mojo Kantato na tekste Alojza Gradnika.

Ravno tako delujem z zborom Obala, s katerim imam v načrtu sodelovati na tekmovanjih. Zbori, kot so goriški in Obala, potrebujejo taka srečanja, ker imajo le tako možnost primerjave z drugimi zbori, dobiti nove informacije, ki jih na Primorskem zaradi premajhne konkurence manjka, in se soočiti z novimi načrti.

Moja želja je, da bi v Kopru ustanovil radijski zbor, kjer bi imel ljudi, ki bi bili sposobni in željni novih izzivov. Čas dozoreva  počakajmo, kaj bo prinesla prihodnost.

Kako vidiš prihodnost Umetniške gimnazije v Kopru?

Odvisna je od marsičesa: kvalitete, pogojev, miljeja, … Ustvariti bi morali močnejši kulturni center. V Ljubljani delujejo inštitucije, ki se profesionalno ukvarjajo s koncerti in z raznolikimi kulturnimi dogodki. Sam kader na šoli je sicer pomemben, a ni tako bistven, saj nihče, ki gre v Ljubljano, ne ve, h komu bo dodeljen, ve le, da gre v nekakšen center, ki je že sam po sebi ˝zagotovilo˝ kvalitete. Ve, da bo imel možnost igrati v orkestru, peti v zboru in zlasti biti v večji družbi enako usmerjenih. Če je malo učencev, ni pravega vzdušja, ni medsebojnih informacij. Na primer v Gorici imam samo 5 učencev pri solfeggiu, pa je že razlika s Koprom, kjer deluje večja skupina in dijaki med seboj sodelujejo. Nujno bi bilo v Kopru dobiti večjo dvorano, ki bi dala možnost vadenja orkestru, zboru, večjim skupinam in kjer bi se dogajali večji koncerti. Obalni orkester bi moral zrasti v simfoničnega. Glede na to je morda ravno na področju godal narejeno premalo. Dobro so zastopana le trobila in pihala. Ko bo orkester boljše nastavljen, bo marsikaj napredovalo. Smisel srednje glasbene šole je ravno v skupnem muziciranju, tako v orkestru, kjer se mladi glasbenik navadi na harmonije, na zvočnost in na skupno muziciranje, kot tudi v komornih zasedbah. Umetniška gimnazija v Kopru ima morda to prednost, da bi v takem slučaju nudila več učencem inštrumenta možnosti igranja z orkestrom, kar je v Ljubljani, glede na število, omejeno. Mislim pa, da je v osnovi Umetniška gimnazija dobro zastavljena in da ima vse možnosti, da postane pomemben dejavnik tako za Koper kot za slovensko glasbo.

V Kopru vodiš tudi zbor srednješolcev.

Zbor sestavljajo dijaki gimnazije Koper. Glede na to ˝mešanico˝ ima zbor status ljubiteljske dejavnosti, ki sloni na entuziazmu, v nasprotju z zborom na SGBŠ v Ljubljani, kjer so sami glasbeniki in ponavadi si želi peti le tretjina. Škoda le, da imamo premalo moških glasov, kljub temu pa zbor lepo zveni. Poskušam jim organizirati potovanja, tako smo šli v Bovec, Tolmin, Celje in Idrijo. Tako jim je dana možnost povezovanja z drugimi gimnazijami ter vzpostavljanja novih vezi in prijateljstev. Upam, da bomo šli naslednje leto na tekmovanje v Zagorje. Težave so, a če je pravo vzdušje in rezultat, pozabiš na vse probleme.

Pogrešaš Ljubljano?

Ne morem reči, da je ne pogrešam. Ljubljana je le center. Potem so tu prijatelji, pogrešam mogoče nekaj kolegov, s katerimi smo se lepo razumeli, debate z njimi, predvsem pa nekatere dijake, s katerimi sem vzpostavil dober odnos in smo ostali v stiku, saj mi še zdaj telefonirajo. Tri sem navdušil za kompozicijo, čeprav je sedaj samo ena študentka kompozicije na Akademiji za glasbo. Ni mi žal, da sem sprejel izziv nove Umetniške gimnazije v Kopru. Z veseljem sem prišel ˝dol˝ in uživam v pristnem vzdušju med kolegi in dijaki. Srčno upam, da bo čimveč posluha, tako s strani Občine, medijev, kakor tudi ostalih primorskih šol, da podprejo enotno idejo o srednji glasbeni šoli (Umetniški gimnaziji) in s tem omogočijo njen razcvet.

Kakšni so tvoji načrti oziroma želje v zvezi s komponiranjem novih skladb?

Že lani sem rekel, da ne bom sprejel nobenega naročila, ampak da bom pisal samo, kar bom hotel sam, brez pritiska. Jasno, da ob veliki obremenjenosti ostaja ta želja v ozadju. Prijatelji in drugi mi svetujejo, naj pustim zbore in se posvetim samo komponiranju. Tu pa je majhna ovira, namreč zelo rad sem tudi pedagog in razvijanje skupnega, lepega petja mladim ljudi mi je kot nekakšno poslanstvo, ki ga občutim kot dolžnost. S pedagoškim delom sem začel že s šestnajstim letom na  oddelku glasbene šole v Bovcu, ko sem bil v 3. letniku SGBŠ. S te prve generacije so šli trije na SGBŠ in od takrat nisem nehal pomagati mladim. Zato ni čudno, da je na primer založnik na Finskem čakal mojo sliko in kurikulum za izdajo mojih skladb dve leti. Ko sem mu to poslal, je bila stvar v štirinajstih dneh zunaj. Tako so moje sakralne skladbe vse tiskane pri založbi SULASOL (Finska), medtem ko so zborovske skladbe s slovenskim besedilom tiskane pri reviji NAŠI ZBORI ali DSS.

V kratkem bodo izvajali malo kantato LAUDATE DOMINUM za mladinski zbor, alt solo in orkester, ki jo je naročil RTV Slovenija. V septembru pa že omenjeno kantato s Komornim zborom Nova Gorica. Za naprej pa…kot bo dopuščal čas.

Ambrož se pri nas dobro počuti. Ko se je preselil na morje, je želel združiti ˝Alpe-Adrio˝, pa mu v dveh letih ni uspelo kopati se v našem morju in šele po dvanajsti letih ga je goriški zbor letos spravil na Kanin. Želim mu, da se mu bodo vsi načrti in želje  izpolnile. Tudi želja, da si bo kdaj utegnil oddahniti, naužiti se sonca, tako na morju kot tudi v hribih, ki jih ima rad. 

Nadja Žerjal