RAJKO KORITNIK IN NJEGOVIH VITALNIH 70 LET

Ko sem se z Rajkom dogovorila, da se dobiva za mizo v zbornici glasbene šole v Ajdovščini in zbereva nekaj misli, sem bila prepričana, da bo to zanimiv pogovor, saj je Rajko poln zgodb, ki jih je doživel v svoji bogati karieri opernega pevca.

Kdaj ste se začeli resno ukvarjati s študijem petja in kdo so bili vaši učitelji?
S študijem petja sem pričel leta 1955 na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani pri prof. Adu Darjanu. Ob petju kot glavnem predmetu sem delal tudi vse ostale glasbene predmete. Po smrti prof. Darjana sem študij nadaljeval pri prof. Vekoslavu Janku, priznanem baritonistu ljubljanske Opere. S profesorjem sva obiskovala predstave v Staatsoper na Dunaju, v Rim pa sva šla na Akademijo svete Cecilije, kjer sva prisostvovala lekcijam in bila na nastopih tamkajšnjih gojencev. V Ljubljani sem rad poslušal pouk prof. Julija Betetta, odličnega basista in pedagoga. Tako me je prof. Janko poleg tehnike petja naučil tudi poslušanja in kritične presoje ter sposobnosti sprejeti dobro in zavrniti slabo. Naučil me je, da zna samo pevec, ki je dovzeten za celotno glasbeno dogajanje, ceniti tudi delo drugih glasbenikov in se na tak način izobražuje in osebno napreduje.

Leta 1960 ste imeli debi v ljubljanski Operi. S katero vlogo ste debitirali in kako so si vloge sledile?
Debitiral sem z vlogo Cavaradossia v operi Tosca. Mogoče mi je prav zato ta vloga ostala ena najljubših, čeprav sem tudi vse ostale vloge delal z velikim veseljem in ljubeznijo. Dobro se spominjam zasedbe v tej predstavi. Vlogo Tosce je pela sopranistka Vanda Gerlovič, vlogo krutega Scarpia pa je odpel baritonist Samo Smerkolj. V zasedbi sta bila še Tone Prus in Ljubo Kobal. V ljubljanski Operi sem bil redno zaposlen od leta 1960 do leta 1980, naslednjih osem let pa sem bil honorarni sodelavec. V vseh teh letih sem poustvaril 72 glavnih vlog, predvsem iz italijanskega opernega repertoarja, ki mi je tako glasovno kot vsebinsko najbližji. Pel sem vlogo Rodolfa (G. Puccini: La Bohème), vojvode (Giuseppe Verdi: Rigoletto), Janka (Bedřich Smetana: Prodana nevesta), Nadirja (Georges Bizet: Lovci biserov), Pollioneja (Vincenzo Bellini: Norma), Manrica (Giuseppe Verdi: Trubadur), Ernesta (Gaetano Donizetti: Don Pasquale). Podatek, da sem vlogo Ernesta odpel več kot petstokrat, pove, da je Donizetti napisal odlično opero, ki jo ima občinstvo rado. Zahtevne arije v tej operi pa so velik izziv tudi za vsakega tenorja.

Poleg petja v matični hiši ste tudi veliko gostovali.
Resnično, to so bila leta, ko je imela ljubljanska Opera veliko odličnih solistov. To so bili zares dobri pevci, tako da vodstvu ni bilo težko sestaviti zahtevnega repertoarja z odličnimi zasedbami. S tako močnimi in kvalitetnimi zasedbami pevcev v glavnih vlogah je lahko Opera odšla na gostovanja. Sam sem gostoval v vseh opernih hišah nekdanje Jugoslavije z izjemo Splita in Novega Sada. V Skopju sem bil sedem let stalni gost, osem let pa gost na festivalu v Opatiji. Veliko sem pel tudi v teatrih v Italiji: v Firencah, Bergamu, Mantovi, Brescii, Trevisu, Padovi, Reggio Emilii, Trstu in v Siracusi na Siciliji. Spoznal sem odre v Gradcu in Celovcu ter Pragi in Bratislavi. Posebni doživetji sta bili gostovanji v Moskvi in Kijevu, kjer me je prevzela razsežnost ruske zemlje in prav tako velikost njihovih glasbenih hiš in ogromnega odra v Bolšoj teatru.

Sodelovali ste tudi s svetovnimi pevci, kot sta Ferracutijeva in Cappuccilli.
Da, z njima sem pel v operi na Reki v predstavi Rigoletto. Sopranistka Elvidia Ferracuti, primadona rimske opere, je pela vloge Gilde, vlogo Rigoletta pa je interpretiral odlični tržaški baritonist Piero Cappuccilli. Z opero Rigoletto sem doživel veliko posebnih situacij. Mednje sodi tudi predstava, s katero je v Ljubljani gostovala rimska opera. Nekaj ur pred napovedano predstavo so me poklicali, češ da je zbolel njihov tenorist, in me prosili, da bi ga nadomestil. Za vajo ni bilo časa. Z dirigentom sva si izmenjala nekaj besed in se dogovorila, da bom vlogo odpel delno v slovenskem, delno v italijanskem jeziku. Nikoli ne bom pozabil napetosti, ki je vladala pred predstavo, ter aplavza in pohvale italijanskih kolegov, ko sem odpel arijo »La donna è mobile«.

Osebno sem vas spoznala kot učitelja solopetja na Glasbeni šoli Vinka Vodopivca Ajdovščina. Kako se je začela ta »avantura«?
(smeh, op. avtorice) Da, v začetku je bila res avantura, ki pa se je razvila v resno in zvesto razmerje, ki traja že 16 let. Leta 1984 me je k sodelovanju povabila takratna ravnateljica, ga. Aleksandra Trebižan. Velik delež pri odločitvi je imela tudi moja žena, ki je kar obljubila, da bom prevzel poučevanje. Najbrž me je dovolj poznala in je vedela, da mi bo brez petja v pokoju dolgčas. V mojem ukvarjanju s poučevanjem petja je videla možnost nadaljnjega stika s petjem in glasbo sploh. Sam nisem bil tako prepričan, da sem poklican za učitelja petja. Nisem vedel, če se v meni skriva sposobnost poučevanja. Edino vodilo na začetku so mi bile besede mojega profesorja Vekoslava Janka. Nekoč mi je rekel: »Rajko, če boš kdaj v življenju v vlogi učitelja, vedi, da je prva stvar, ki jo moraš vzpostaviti z učencem, prijateljstvo in zaupanje, saj boš le tako dobro delal in bo tvoje delo uspešno.« Tega se držim še danes in moram reči, da se mi obrestuje.

K pouku petja prihajajo mladi ljudje z različnimi željami, sposobnostmi in karakterji. Vsem pa je skupno eno – to je veselje do petja. In prav tega veselja jim učitelj ne sme vzeti. Veliko mladih, ki so zaključili šolanje solopetja na naši šoli, dela na različnih področjih in v različnih poklicih. Po službi pa svoje veselje do petja izživljajo v raznih zborih in vokalnih skupinah in tako lahko uporabljajo znanje, ki so ga pridobili. Ponosen sem na učence, ki so se odločili za nadaljevanje študija. Spoštujem njihovo odločitev, saj odločitev »biti pevec« odločno vpliva na osebno in vsakodnevno življenje. Petje zahteva veliko odpovedovanj, prilagajanj in žrtvovanj. Klub temu pa ta poklic ob poštenem in pravilnem delu prinaša veliko veselja in osebnega zadovoljstva. Če bi se moral odločiti še enkrat, bi se odločil enako – življenje bi posvetil petju.

Kaj bi svetovali učiteljem petja? Na kaj naj bo učitelj pozoren, česa se mora izogibati?
Predpogoj, da se nekdo začne ukvarjati s petjem, je zdrav glas in dober glasbeni posluh. Biti mora psihofizično zdrav, kajti vemo, da je petje »igranje« na inštrument, ki je vedno z nami in ga ne moremo zapreti v kovček ter ga postaviti v kot, kjer bo počival. V glasu se odražajo naša razpoloženja, naše veselje, žalost, strah in težave. Predvsem pa mora, kdor želi študirati petje, imeti petje resnično rad. Naloga učitelja pa je, da učencu to ljubezen do petja še poglablja.

Kakšno se vam zdi trenutno stanje na področju poučevanja solopetja v glasbenih šolah na Primorskem in kaj svetujete učiteljem?
Ne bi si drznil soditi svojih kolegov, saj sem prepričan, da se vsakdo trudi po svojih najboljših močeh. Vsi vemo, da rezultati niso odvisni samo od našega dela. Veliko je odvisno od »materiala«, ki ga obdelujemo. Pomembno je, da vztrajamo, saj petje ni študij na kratek rok in rezultati se velikokrat vidijo in slišijo šele po več letih dela. Spremljati je potrebno razvoj pevca, ga spodbujati in s konstruktivno kritiko naučiti samokritičnosti.

Cenim učitelje, ki se poleg pedagoškega dela posvečajo tudi koncertiranju, saj na tak način skrbijo za lasten razvoj in znanje, katerega kasneje prenašajo na svoje
učence. Učitelji naj se udeležujejo pevskih srečanj in seminarjev, ki so jim namenjeni. Na tak način si razširjajo znanje in izmenjujejo izkušnje.

Včasih med učitelji opazim malodušje, češ, saj poučujemo »le« na nižji glasbeni šoli, kjer je nivo nižji. To nikakor ne drži. Kjerkoli nekdo začne s študijem petja, izkaže učitelju zaupanje in si želi pravilnega in rednega pouka. Na nas, učiteljih, je naloga, da to željo spoštujemo. Morda se premalo zavedamo, kako pomembna so prva leta učenja, ko se glas postavlja in ustvarja osnova za kasnejši razvoj. Zavedati se moramo, da pridejo v razred pevci brez predhodne izbire ter velikokrat brez znanja teorije in splošnega glasbenega predznanja. S tega vidika je mogoče delo učitelja solopetja na nižji glasbeni šoli še težje in odgovornejše, zato morajo učitelji sami poskrbeti, da bo njihovo delo pravilno vrednoteno in cenjeno.

Ob koncu tega zapisa si bom dovolila izraziti nekaj osebnih občutij. Ko smo se ob Rajkovem jubileju učitelji zbrali v naši zbornici in dvignili kozarce, da bi nazdravili, me je prevzel občutek, ki je bil mešanica iskrene želje, hvaležnosti in ponosa, da sem kot njegova učenka tudi sama delček v njegovi življenjski zgodbi.
Mnogi Rajka Koritnika poznajo kot velikega tenorista, požrtvovalnega pedagoga in sodelavca, jaz pa imam to srečo, da ga poznam tudi kot iskrenega prijatelja in človeka dobrega srca.

Jerica Rudolf
ZPGŠ, revija Primorska sozvočja, št. 4, 2001