POLETNA ŠTUDIJSKA POTEPANJA

Med letošnjimi počitnicami sem se udeležila treh poletnih pianističnih mednarodnih šol. O Lazkovi poletni šoli v Ajdovščini (katere sem se letos udeležila že četrtič in se je bom še) ne bi pisala, ker bo o njej sigurno napisal kdo drugi kaj več, pa tudi to že bralci poznajo.

Tokrat sem se namenila opisati masterklass pri prof. Vasiliyu Lobanovu v Feldkirchnu na avstrijskem Koroškem. Tja me je pritegnila predvsem radovednost kakšen je prof. Lobanov, kajti nekaj časa je bil učenec slavnega Svjatoslava Richterja, do nedavnega le koncertni pianist, sedaj pa tudi tri leta prof. na Visoki šoli v Kolnu. V Feldkirchnu (prijetnem mestecu in čudovitem gradu kjer potekajo vsi masterklassi) nas je bilo k njemu prijavljenih le 5 študentov. Vsi se ga nekako bojijo. En Nemec, ki je delal sprejemne izpite pri  njemu, ena Japonka, ki že študira pri  njem, 17 letna Turkinja, ki študira na Konzervatoriju na Dunaju, Mariborčanka, ki je tik pred diplomo na Zagrebški Akademiji in jaz. Lobanov je na štirih lekcijah, ki sem jih imela in na nekaterih, ki sem jih poslušala pri ostalih slušateljih razodel svoje videnje skladb, ki smo jih igrali, nas naučil nekaj novih pianističnih ˝fint˝, ki bodo pri delu in vežbanju koristile, na žalost pa se mu pozna, da je pianist in ne pedagog (v tem se šele uvaja). Po muhastem in težkem karakterju me je dobesedno spominjal na izpade Richterja. Kljub temu pa mi je tudi on pravzaprav dal nekaj koristnih in uporabnih napotkov. Med vrsticami tudi to, da je vedno končal lekcijo točno po 45. minutah, pri nekaterih študentih včasih že po 20. minutah arogantno rekoč, da to pa npr. ni skladba za njih ker imajo premajhno roko, slabo tehniko, ne razumejo itd. Mogoče bi se lahko po tem začeli zgledovati tudi nekateri entuziastični pedagogi, med katere štejem tudi sebe, ki dajemo učencem ure in ure dodatnega pouka, da bi se ja bolje naučili in jim dajemo potuho, sebi pa jemljemo prosti čas. Pa dovolj o tem.

            V času od 20. 8. do 1. 9. 2000 pa je bila mednarodna šola različnih inštrumentalistov v Ženevi. Tja sem odšla zaradi prof. Lazka in njegovega stimulativnega učinka name ter na mojo voljo do večjega znanja. V Ženevo sem šla z vlakom sama zadnji teden, v prvem tednu pa so tja šli še David Terbižan iz GŠ Ajdovščina, Tatjana Jercog  iz Trsta in Katja Lavrenčič (kot pasivna udeleženka). David se je čez en teden vrnil, me tri pa smo ostale do konca. Posebnost tega kurza je, da moraš iti k trem profesorjem. To zgleda tako: en dan prof Lazko, naslednji dan prof. Muller iz Švice in še prof. Senkov iz Rusije. Vadila sem kolikor se je največ dalo (7 ur na dan)., vmes imela lekcije, ki so bile izredno vsebinsko koristne pri vseh treh profesorjih, Lazko je bil zelo dobre volje, dvakrat sem koncertirala, poslušala ostale udeležence in ko sem se morala vrniti, sem bila tako prazna, da sem se globoko zjokala. Skrbela me je vrnitev iz tistega visokega nivoja v naš običajni šolski okoliš in šolsko leto. Švicarji so tako prijazni, da kaj takega še nisem videla, vljudni, da tega ne bom pozabila nikdar in se še vrnila. Na tem kurzu sta bili tudi dve pianistki iz Italije starejši od mene in tudi s flavto je nastopil koncertni flavtist, ki je imel čez 60 let. Tudi tako se vidi odprtost znanju v svetu. Vse me je navdušilo; prijaznost ljudi, zahtevnost profesorjev, Lazkov feeling  igrala sem njegovo Dumko in Bachov koncert, nivojski koncerti, znanje  visok nivo študentov. Še cel mesec me je držala pokonci Ženeva in njen ˝feeling˝. Upam, da bom zbrala dovolj finančnih sredstev, da bom lahko šla tja tudi naslednje leto. Le tako se učitelj v živo izobrazi, aktivno sodeluje, vadi kot ˝študent˝, spozna nivo v svetu, posluša različne interpretacije izvedb skladb in vidi, da je zaželjen. Dragocene izkušnje, ki so ostale, mi bogatijo dušo. Ton, lep ton, zven klavirskega tona, to je čudovita naložba v svoje znanje, dušo in nato posredno v učence.

Maja Tajnšek