PAVLE MERKU

Če je prisotnost na koncertnih listih zanesljivo merilo za uspeh nekega umetnika, je Pavle Merku gotovo eden najbolj priljubljenih in reprezentativnih zamejskih skladateljev. Njegove skladbe, ki se večkrat povezujejo z ohranitvijo in ovrednotenjem ljudske zakladnice, so namreč nepogrešljiv del zborovodskih koncertov, revij, proslav in vseh slavnostnih kulturnih prireditev slovenske manjšine v Italiji. Merkurjeva dela so takorekoč vizitka, s katero domači izvajalci lahko ponosno predstavljajo tržaško ustvarjalnost tujim poslušalcem. Uspeh,  tega skladatelja se ni omejil na domače okolje, kjer so nekatere od njegovih skladb že postale »klasika«, temveč je zamejski avtor znan tudi širom po svetu, saj so njegova dela zazvenela na vseh petih celinah.

Težko bi označili Merkurja le kot skladatelja, saj ga je njegova razgledanost približala raznim strokam, v katerih se je prav tako odlikoval s pomembnimi dosežki. Deloval je kot skladatelj, jezikoslovec, publicist, kritik, esejist, raziskovalec, glasbeni urednik in pedagog.

Pavle Merku se je rodil v Trstu, leta 1927. Poleg poglobljene glasbene izobrazbe je diplomiral iz slavistike na ljubljanski univerzi in kasneje tudi doktoriral iz literarnih ved na univerzi v Rimu. Poučeval je v Ljubljani ter raznih tržaških višjih šolah. Zelo aktivno je deloval tudi kot glasbeni urednik na slovenskem oddelku deželnega sedeža italijanske radio televizije v Trstu. Sodeloval je z mnogimi revijami in časniki. Veliko je raziskoval tako na literarnem in jezikoslovnem področju kot tudi na glasbenem področju in je s posebnim zanimanjem prispeval k poglabljanju poznavanja ljudske zakladnice iz Tržaške, Goriške, Kanalske doline, Benečije in Rezije. Med najvidnejšimi sadovi tega raziskovanja so mnoge skladbe, ki se opirajo na ljudsko osnovo ter delo »Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji«, ki je izšlo leta 1976.

Njegov opus obsega orkestrska dela, skladbe za godala, pihala in klavir, komorne skladbe, samospeve, kantate, opero ter priredbe in izvirne skladbe za moški, ženski, mešani in otroški zbor.

Sam skladatelj je v zanimivem pogovoru za prehodil za nas svojo življenjsko in ustvarjalno pot.

Kako se spominjate vaših otroških let in prvih stikov z glasbo?

Moj prvi spomin sploh je glasba. Star sem bil menda okoli devet let in pol; starši so me dajali po večerji v posteljo in so začeli igrati: oče violino, mama klavir, družinski prijatelj pa je prinašal svoj čelo in tako sem od takrat do dne, ko je moja mama prezgodaj umrla, poslušal doma vso literaturo za klavirski trio, od Haydna do praga sodobne glasbe. Mislim, da me je že to dejstvo zapisalo komorni glasbi prej kakor drugim zvrstem.

Eno leto pozneje me je oče začel učiti. Kasneje pa, ko sem bil že sposoben igrati Corellijeve sonate, sem glasbo vzljubil. Corelli je bil moja prva velika ljubezen in spominjam se, da sem nekoč rekel očetu: »Ko bom velik bom tudi jaz napisal tako lepo glasbo kot Corelli«. Seveda mi to ni nikoli uspelo.

Kako je potekalo vaše šolsko obdobje?

Študij violine sem moral opustiti pri sedemnajstih letih iz zdravstvenih razlogov. Zdravnik mi je prepovedal vaditi violino štiri ure na dan, kakor sem bil vajen in tako sem kot »faliran« violinist postal skladatelj.Takrat sem že študiral na klasičnem liceju. Bila so leta druge svetovne vojne, ko smo zaradi bombnih napadov in drugih težav preživeli šolsko leto v zaklonišču. V tem času nisem več stanoval pri očetu, temveč pri stari materi in teta - pianistka - mi je igrala vso mogočo klavirsko literaturo od Scarlattija do Kogoja in pela vse samospeve, ki jih je znala.

Porabil sem nekaj let, da sem razširil svoje poznavanje komorne glasbe. Violine nisem več študiral. Mikal me je študij kompozicije, a sem za to moral počakati konec vojne, ko sem začel hoditi k Ivanu Grbcu, ki je bil naš domači prijatelj. Grbec je bil zelo resen, strog, širok učitelj in skladatelj in je bil vesel, da je  prijateljev sin začel z njim študirati kompozicijo. Z njim sva se dobro razumela, motilo pa me je samo to, da me je učil prepočasi. Jaz sem že veliko prej študiral kot samouk in bi zato rad hitreje delal. Po nekaj letih sem Grbca zapustil in se zatekel k Vitu Leviju, ki je bil zelo razgledan človek. Imel je eno samo napako: tudi on je bil prepočasen, kajti jaz sem želel hitreje študirati. Oba učitelja pa sta vsekakor imela dobro lastnost, in sicer, da sta me učila življenja prej kakor stroke.

Pokazali ste vedno posebno naklonjenost do vokalne glasbe. Kaj vas najbolj pritegne v pisanju za človeški glas ?

Rasel sem z violino v roki. Poslušal sem veliko komorne glasbe, saj me je oče začel voziti na koncerte, ko sem bil star komaj pet let. Nikoli ne bom pozabil prvih dveh koncertov slavnih violinistov, na katere me je oče peljal: prvi je bil Bronislaw Hubermann, drugi pa Nathan Milstein. Pri osmih letih sem začel obiskovati gledališče in operne predstave. Kantate in oratoriji pa so bili v tistih letih pri italijanskih glasbenih ustanovah v Trstu izredno redki; isto je veljalo tudi za zborovske koncerte.

Ni mi jasno, kako in zakaj sem vzljubil predvsem človeški glas kot izrazno sredstvo. Morda je na to vplivalo dveletno petje samospevov doma, čeprav teta ni bila dobra pevka. Posvetil sem se predvsem človeškemu glasu v vseh mogočih oblikah; pisal sem samospeve, kantate, priredbe ljudskih pesmi. Čedalje rajši sem pisal za zbor, ker je zbor popoln ˝instrument˝. Pri človeškem glasu je zanimivo to, da ne potrebuje nobenega mehanskega medija; samo človeško telo postane namreč glasbilo. Človek brez instrumentov v rokah je sposoben ustvarjati glasbo s svojim lastnim telesom in dajati svojemu izrazu dušo, brez kakega drugega posredovanja. V zborovsko petje sem se tako poglobil in ga tako močno vzljubil, da tudi danes pišem najrajši za zbor.

Kaj pa vaša izkušnja v svetu operne glasbe ?

Kot sem že povedal, sem začel glasbeno gledališče obiskovati pri osmih letih in sem mu zelo rad sledil. Temu se je pridružila druga, zame izredno pomembna izkušnja in sicer sodelovanje pri našem stalnem gledališču, ko sem imel priložnost pisati zvočno opremo za predstave. Deloval sem z različnimi režiserji, s katerimi potem več nisem želel kontaktirati in nisem več sprejelsodelovanja z njimi. Z Jožetom Babičem pa sva se tako dobro sporazumela in je bilo zame tako zadovoljujoče in hkrati poučno sodelovati z njim, da sva skupaj pripravila kakih deset predstav. Tako sem spoznal gledališče, ki sem ga kot gledalec vedno zelo ljubil in obiskoval. Mislim, da sem po teh izkušnjah izredno dobro obvladal vlogo glasbe v gledališču in sem se lepega dne čutil sposobnega sprejeti vabilo tržaškega občinskega gledališča, da pripravim novo opero.

Zame je bila to čudovita izkušnja, dve leti dela, ki sta mi dajali veliko zadoščenje, tudi ker sem našel čudovito libretistko, s katero se je dalo sodelovati in spreminjati kako malenkost, ko je bilo treba. Svetlana Makarovič je pač glasbeno občutljiv človek, ki je tako v glasbi kot na gledališkem področju dovolj razgledana, da ve, kaj dela.

Pozneje sem napisal še opero, ki je nisem še končal in torej ni bila še izvajana. To ni opera za oder, temveč radijska opera, pri kateri sem napisal tudi vlogo mikrofona in vseh aparatur, kot človek, ki je na Radiu garal celo življenje. Spet sem si izbral pravljico. Besedilo mi je po svoji pripovedi napisala Ivanka Hergoldova. Opera je skoraj dokončana. Ker danes radijska opera ni več aktualna, mislim, da ima to delo drugo možnost: nočem človeških podob na odru ali na ekranu, zato mislim, da se bo to dalo čudovito prirediti kot televizijsko risanko z zvočno kolono.

Znano je vaše zanimanje za literaturo in jezikoslovje. Kolikšen poudarek daste besedilu kot skladatelj in kaj iščete v njem ?

Vokalna glasba je tesno povezana z besedilom in skladatelji lahko izbirajo zelo različne poti. Če je skladatelj hkrati vsaj nekoliko verziran v literarni umetnosti in če ima nekaj umetniške občutljivosti, se ne bo zadovoljil s slabim besedilom. Predvsem mora iskati in izbirati tekste, ki mu ustrezajo po značaju in po izbranih izraznih sredstvih. Vedno sem bil zelo izbirčen pri besedilih in sem iskal pesnike, ki so mi veliko pomenili in povedali, začenši s Srečkom Kosovelom. Odkar sem leta 1943 začel brati njegovo poezijo, sem se v življenju večkrat vračal k njemu in tudi danes komponiram - po petnajstih letih neobiskovanja  spet njegovo besedilo. Imel sem že en dolg do njega in to je uglasbitev njegove zadnje pesmi, tiste, ki v zbirki nosi naslov »Konec« in se začenja z besedami »Postavljam ti spomenik, romar«. Moja kantata bo nosila naslov »Postavljam ti spomenik«, ker sem celo življenje čutil dolžnost in potrebo, da mu postavim spomenik. Še nekaj drugega pogojuje moje razmerje do besedila: jezik ali narečje. Sem jezikoslovec, dialektolog in zato mi ni vseeno, katero besedilo ali narečje izberem. Ker je moja prednost, da obvladam in ljubim več jezikov in narečij, lahko izbiram po razpoloženju besedila v različnih jezikih. Vsak jezik, vsako narečje ima namreč svojo izraznost, svojo melodijo, svoj notranji ritem. Pri večini svojih del sem se odločil za slovensko ali italijansko besedilo. Prozodija teh dveh jezikov popolnoma drugače pogojuje skladatelja in že vem, da če hočem doseči polifonične efekte, se moram nujno zatekati k italijanščini, ker je slovenščina nekako pretoga, trda in ostra za to, medtem ko je slovenščina primernejša za nekatere slovesne in koralne izraze. Zato sem se v tem trenutku zatekel spet h Kosovelu, potem ko sem leta in leta obiskoval rajši italijanske pesnike, ki so v veliko večji meri odgovarjali moji lirični občutljivosti.

Isto velja za narečja; pisati skladbe v raznih slovenskih narečjih je zame poseben užitek. Skozi tista narečja vidim kraje, spominjam se ljudi, ki so mi v tistem narečju govorili ali peli in skozi svoje ustvarjalno ali poustvarjalno delo podoživljam toliko različnih človeških in krajevnih realnosti, da imam nedvomno možnost to bogastvo, ki sem ga od njih prejel, posredovati tudi drugim.

Kot etnomuzikolog ste vedno dali poseben poudarek na ljudsko glasbo. Kako pristopate - z znanstvenega in umetniškega vidika - ljudskemu izročilu ?

Rad bi spodbil trditev, da sem muzikolog ali etnomuzikolog. Jaz sem samo skladatelj in jezikoslovec; vse drugo se nahaja med tema mojima življenskima odločitvama. Včasih sem se za marsikaj odločil iz delovne potrebe. Nikoli nisem mislil, da se bom ukvarjal z etnomuzikologijo, dokler nisem prišel v službo na Radio in sem se pač lotil tega dela, ker je bilo potrebno zaradi oddaj. Moral sem se komaj naučiti, razgledati, iskal sem pomoč številnih strokovnjakov, in če sem kdaj nastopil kot etnomuzikolog, je bilo to samo zato, ker je moje delo ustvarilo možnost, da nekaj izdam.

Isto velja za muzikologijo. Muzikologe poznam in sem jih obiskoval, ampak z muzikologijo sem se ukvarjal zelo poredkoma v svojem življenju, ko je šlo za probleme, ki sem jih hotel razčistiti, ker če bi jih ne razčistil jaz, bi se jih nihče ne lotil, kot na primer Kogojeva otroška leta v Trstu. To so bile posebne priložnosti.

Pristop skladatelja do ljudske glasbe pa je čisto drugačen problem. Ker sem ljudsko glasbo spoznal kot raziskovalec prej kakor kot skladatelj, je to pomagalo dobiti točen odnos do stvari, ki sem jih zapisal, do kraja in do človeka, ki mi je to posredoval in to me je obvezalo, da sem skušal biti kar se da strogo in hvaležno navezan na to, kar sem prejel. To ni lahko izražati z besedami, vendar sem vedno imel pred seboj človeka, ki je to ohranil živo skozi stoletja prej kakor nekaj, kar se da tudi znanstveno raziskovati. Znanost me zanima veliko manj.

Treba je upoštevati še nekaj drugega: pridelovanje ljudske glasbe pomeni presaditev glasbe iz svojega naravnega okolja v okolje, ki za to glasbo ni več naravno, ker je učeno in je daleč od krajev in namenov prvotne ljudske glasbe. Ljudska glasba je iterativna, medtem ko je v koncertni dvorani to nemogoče, ker je treba prilagoditi glasbeno snov drugim navadam in mentalitetam. Pri tem je poustvarjalec popolnoma svoboden in lahko sam odloča smer in obliko svoje priredbe. Skratka, skladatelj si mora domisliti novo vlogo že dane glasbe. Ta vloga je dejansko enakovredna čistemu ustvarjalnemu delu. Če so skladatelji, ki znajo streči simfonični, komorni in operni glasbi, so tudi skladatelji, ki znajo streči priredbam ljudske glasbe. Obstajajo pa tudi skladatelji, ki ne znajo streči nobeni zvrsti. Temu pravimo : »mnogo je poklicanih, malo izvoljenih«.

Vse človeške dejavnosti si predstavljam v obliki piramide. Pri vsaki piramidi mora biti baza zelo široka. Ko gledamo piramido, baze ne vidimo, čeprav je tista, ki drži vrh pokonci. Običajno gledamo samo na vrh in poznamo skromen del pod vrhom; to je, kar šteje v zgodovini. Brez spodnjega dela piramide, ki je tisočkrat bolj prostoren, pa ne bi imeli niti vrha.

Nekoč ste rekli : »Ukvarjam se s preveč stvarmi, da bi mogel veljati za resnega človeka«. Katere so v resnici pozitivne in negativne plati vašega vsestranskega udejstvovanja?

Živimo v dobi stroge in skrajne tehnološke specializacije. Moj ideal pa ni tehnološka ali tehnična specializacija, temveč Leonardov sferični človek. Dejansko ne more noben sferični človek imeti v sebi enakovredne dele te sfere. Povedal sem že, da se ukvarjam predvsem s kompozicijo in z jezikoslovjem, zato je vse drugo postransko. Hkrati pa obžalujem, da nisem imel v življenju dovolj časa, da bi se posvetil drugim strokam, ki jih zelo ljubim, kot na primer botaniki. Veliko sem se ukvarjal tudi s planinstvom, ker ljubim življenje od 2000 metrov navzgor. Prijatelj iz Sardinije me je zato definiral kot »visokogorskega mornarja«, ker sem rojen pri morju, ampak ljubim gore. Veliko let sem se posvečal celo prostemu plezanju in žal mi je, da ne morem s tem nadaljevati, ker so me kot planinca že zdavnaj upokojili.

Na dnu vsega tega je radovednost, tista vrlina, ki dovoljuje tudi staremu človeku, da ohranja v sebi nekaj mladostnega. Dokler je človek radoveden, lahko še raste in napreduje. Na vsakem področju sem dosegel uspehe in neuspehe, ampak to spada k življenju. Nisem nikoli bil Enfant prodige in ne maram te kategorije. Človek sem, ki je počasi skušal rasti in sem včasih rabil leta in leta, da sem razumel najpreprostejše stvari. Zdaj si predstavljam, da sem kot starček bolj moder in imam zato manj problemov kot nekoč. Danes pa imam več zdravstvenih težav kot pred leti.

Kdo je danes Pavle Merku in kaj bi še rad dosegel ?

Pavle Merku je danes izid 73 let dolge poti in tak, kot je vedno živel. Ohranil si je svobodo za dragocenost, ker ne bi mogel živeti brez nje; ohranil je nekaj radovednosti, ker ne bi mogel rasti, če ne bi bil več radoveden. Nehal bi takoj z vsem v primeru, da bi mu tega zmanjkalo.

Zdaj je vse odvisno samo od zdravja in časa, ki mi preostane. Ne vem, koliko ga je pred menoj, a sem vsemu navkljub pripravljen umreti kot srečen, zadovoljen človek. Pripravljen sem tudi delati še dolgo let, če jih bom še užival. Rad bi nadaljeval svoje delo na obeh področjih, kot skladatelj in kot jezikoslovec.

Imam veliko zadoščenja, bodisi in predvsem v Italiji bodisi in še vedno v Sloveniji. Lahko se imam za privilegiranega človeka. Za vsak privilegij pa je treba plačati določeno ceno, ki pa jo rad plačujem.

Dokler lahko še kaj delam in živim, bom še vedno imel svoje življenje za družbeno službo. Živim sredi družbe in imam rad ljudi, zato upam, da bom ohranil toliko živosti v sebi, da bom lahko še kaj koristnega, pametnega in morda lepega ustvaril. Letos sem imel veliko zadoščenje, ker sem začel po dolgih letih molka in mučnega dela spet pisati z veseljem. Napisal sem tri dela, zelo sorodna po duhu in po obliki, ki sem jih krstil Haris, Haris II in Haris III. Haris je grška beseda, ki pomeni »veselje in dobro počutje«. Kljub vsemu, kar  sem dal skozi, se danes počutim privilegiranega, srečnega, veselega, da lahko še kaj naredim, kar daje užitek meni samemu in, kakor vidim, tudi mojim izvajalcem. Način, na kateri so bile vse tri skladbe sprejete pri izvajalcih (dve čakata še na praizvedbo) mi daje razumeti, da je bilo prav, da sem se že vnaprej veselil. Namen te glasbe je bil veselje in doseči nekaj veselja v umetnosti neoekspresionistov, za kar se imam, ni najlažje. Srečen sem, da mi je to letos prvič uspelo.

Pogovarjala se je Rossana Paliaga