OB SPOREDU NEKEGA NASTOPA

 

Naša (ljubljanska klasična) gimnazija je konec leta 1999 proslavljala 100  letnico. Ko je eden izmed mojih sošolcev pripravljal gradivo za razstavo in brskal po svojem arhivu, je v njem našel tudi spored nastopa šole ljubljanske Glasbene matice dne 24. maja 1944 in mi ga poslal. Bil sem ga nadvse vesel, pa ne zato, ker sem bil med nastopajočimi, marveč iz povsem drugega razloga. Na tem nastopu sem krstil Tomčevo Malo fugo in v zvezi s to skladbo imam zanimivo zgodbo.

 

Klavir sem se takrat učil pri pianistki in skladateljici Mirci Sancinovi, k njej pa so večkrat prihajali nekateri skladatelji, profesorji glasbene akademije, in ji prinašali svoje skladbe za nastope njenih učencev. Tako je nekoč prav med mojo učno uro potrkal Matija Tomc in ji izročil novo skladbo,Malo fugo.Profesorica mi jo je takoj dala v študij; moral sem si jo prepisati, nato pa sem izvirnik vrnil.

 

Skladba me je pritegnila in zbudila moje zanimanje v tolikšni meri, da sem se tudi sam želel preizkusiti v tej glasbeni obliki. V očetovi knjižnici sem poiskal glasbeni priročnik, si v njem ogledal poglavje o fugi in mimogrede  še brez poznavanja zakonitosti kontrapunkta  zložil dve kratki tovrstni skladbi.

 

Na Tomčevo skladbo sem se ponovno spomnil, ko sem prišel v Tolmin. Po večkratnih selitvah mi je bil moj osebni arhiv dalj časa nedostopen, tako, da do rokopisa nisem mogel priti. Ravno takrat je dobil Tomc neko priznanje. Čestital sem mu, ob tem pa »po ovinkih« vprašal, ali ima še kako neobjavljeno skladbo za mlade pianiste.Odgovoril mi je, da je vse, kar je napisal na tem področju, tiskano v njegovih zbirkah.Tako sem pomislil, da je izvirnik izgubljen.

 

 

 

Ko sem čez nekaj let vendarle dobil svoj, še z nerodno mladostniško pisavo na močno porjavelem notnem listu napisan prepis, opremljen s prstnim redom, delno izpod roke Mirce Sancinove, delno pa izpod moje, sem ga na čisto prepisal. Po en izvod sem poslal Muzikološkemu inštitutu SAZU, ki hrani Tomčevo glasbeno zapuščino (v zahvali so mi sporočili, da imajo izvirnik, moj prepis pa so mu priložili), in muzikologu dr. Edu Škulju, ki je pripravljal monografijo o Tomcu. Ob tem sem omenil, da bi bilo mogoče čas nastanka skladbe določiti po sporedu nastopa. Tudi sam sem si takrat želel videti ta spored, ne vedoč, da bo nekoč, povsem nepričakovano, prišel v moje roke.

 

Nekaj izvodov sem pred odhodom v pokoj razdelil učiteljicam klavirja na tolminski glasbeni šoli in tako je skladba pred leti doživela drugo izvedbo na oddelku glasbene šole na Mostu na Soči. 

 

Ob pogledu na spored pa se mi je utrnilo še nekaj misli.

 

Najprej naj povem, da sem v sporedu naveden kot  učenec 3. razreda, dejansko pa sem bil v petem. Med vojno je namreč šola Glasbene matice prevzela sistem italijanskih glasbenih šol, ki je obsegal 2 letnika pripravnice, 4 letnike nižje, 2 ali 4 letnike (ne vem več točno) srednje stopnje in 2 letnika višje (od pianistov v najvišjih dveh razredih se z nastopov spominjam ravnatelja tržaške GM Gojmirja Demšarja in svoje sorodnice Majde Bonsack  Kalan), prestopni izpit pa smo opravljali vsaki dve leti .

 

Zamislil sem se ob imenih nastopajočih. Med njimi sem takrat osebno poznal le svojega sošolca v gimnaziji Jožeta Hubada, sestro kasnejšega skladatelja Darijana Božiča, ki je imela klavirske ure vedno pred menoj, že iz otroških let sva se poznala z Rokom Klopčičem (v prvem povojnem letu sva pogosto nastopala skupaj na mladinskih kulturnih prireditvah) in prek njega Iva Turka, kasnejšega uglednega univerzitetnega profesorja ekonomije. Z nekaterimi smo kasneje skupaj študirali, več pa sem jih srečal v različnih okoljih, tudi kot člane amaterskih orkestrov.

 

Nekateri so postali vidni glasbeni umetniki. Tako je takoj za menoj nastopil basist Ladko Korošec (v okviru šole GM je obiskoval tudi dramski tečaj in se ga spominjam z nastopov po izrednih interpretacijah Cankarjevih Sultanovih sandal in Kettejevega Pijanca), še kot pianistka je takrat nastopila odlična, tudi v tujini cenjena mezzosopranistka Cveta Ahlin, med člani violinskega ansambla pa najdemo Riharda Beuermana, znanega zborovodjo in enega glavnih pobudnikov republiške revije otroških in mladinskih pevskih zborov v Zagorju.

 

In še bežen pogled na spored, ki navaja kar 8 skladb slovenskih avtorjev.

 

 

Ob tem želim poudariti pomembno, danes marsikomu neznano dejavnost Glasbene matice, ki je skrbela tudi za tisk del slovenskih skladateljev. Med leti 1937 in 1945 je izšlo blizu 300 enot, največ zborovskih, pa tudi različnih instrumentalnih del.

 

Tako so do srede tridesetih let izšle tudi Pavčičeve, Šivičeve in Škerjančeve mladinske klavirske skladbe, posebej pa se je ta dejavnost razmahnila v vojnih letih. Verjetno je Glasbena matica tudi iz želje po ohranjanju narodne zavesti v tistih težkih časih spodbujala nastanek novih tovrstnih del, ki naj dajejo pečat nastopom učencev.

 

Uvod v to pomeni že leta 1940 Škerjančevo delo 10 mladinskih skladb, ki so ponatis iz mladinskega mesečnika Zvonček, kjer so bile tiskane leto poprej. Nato pa so se zvrstile zbirke Saše Šantla, Vasilija Mirka, Matije Tomca (tudi štiriročne Male variacije na pesem Od kneza Marka ), Mirce Sancinove

 (3 zbirke), Marijana Lipovška, L. M. Škerjanca (12 variacij brez teme ).

S tem pa je bil ustvarjen dragocen temelj naše zdaj tako bogate literature za mlade pianiste.

 

Pavle Kalan