KO SE GLASBA SKLONI K TEBI IN TE POSUJE S SREBRNIKI

 

Veliko je stvari, ki nas osrečujejo; prijazen nasmeh, prisrčna beseda, prijateljev stisk roke in tudi tisoč drobnih pozornosti, ki si jih dajemo, nam bogati drugače pusti vsakdan. Nedvomno pa že tisočletja ljudi povezuje tudi glasba. Že v prejšnjih stoletjih so se ljudje zbirali v opernih hišah, poslušali dvorne glasbenike, ali pa se preprosto ustavili ob starem lajnarju ali citrarju, ki sta na ulici skušala zaslužiti svoj vsakdanji kruh.

Glasba nas združuje tudi danes, nekatere v zakajenih pivnicah, druge v nabitih dvoranah ali diskotekah, tretje pa na tisti klasičen, tradicionalen način, saj še vedno velja, da se čas ob petju ustavi in vse dnevne skrbi, nesporazumi, provokacije in zoprne novice postanejo neznatne, kajti pesem je močnejša.

Pesem je tista, ob kateri postane misel čista in pesem je tista, ki umiri srce in mu vrne spokoj.

 

Koncert, ki smo ga ob 50  letnici Glasbene šole Ilirska Bistrica izvedli v nedeljo, 19. novembra 2000 je bil skupek dolgih priprav vseh nastopajočih, kot tudi podpore in truda vseh nam bližnjih; od zveste publike, vseh naših domačih, naših profesorjev in vseh, ki kakorkoli sodelujejo z nami.

Koncert smo kot zahvalo in hkrati kot darilo ob Abrahamu Glasbene šole Ilirska Bistrica posvetili vsem njim.

 

 

Tina Balazs na violini, Martin Lenarčič na klavirju, Urška Lenarčič, učenka 10. letnika klavirja, ki ji je bil to zaključni koncert in jaz, Helena Žele, učenka solo petja, smo združili moči in publiki skušali približati dela velikih mojstrov klasične glasbe, kot so Bach, Chopin, Beethoven, Falconieri, Paisiello, Scralatti, Pergolesi, Giordani, Mozart, Lajovic, Foerster in Ipavec.

 

Da pa koncert ni samo tista urica, mogoče dve, ko stojiš pred nabito dvorano s klecajočimi koleni vemo vsi. Za takšen koncert je potrebno ogromno predpriprav - predvideti različne vidike, izbrati prave arije, ki jih je kasneje potrebno izvesti tako, da zvenijo lahkotno in dajejo glasu mehkobo. Poleg tega morajo izzveneti polno, do poslušalca morajo priti z brezhibno intonacijo, tako da le-ta preko vsega tega zazna pevčevo moč podajanja in njegov muzikalni čut.

Pevčev ali umetnikov nastop mora kljub svoji zahtevnosti, tudi nepoznavalcu, oziroma obiskovalcu, ki si je prišel v dvorano samo zapolnit tistih nekaj odvečnih večernih uric, ki bi jih drugače preživel ob gledanju nadaljevank, izzveneti enostavno in preprosto, besedilno razumljivo in brez  pretiranega glasovnega naprezanja pevca, ko ta izvaja težke preskoke in se trudi umiriti glas na najbolj neprijetnih mestih, čeprav takrat verjetno marsikaterega obiskovalca prime, da bi stopil na oder in ga lopnil po hrbtu, da se bo pevec že končno odkašljal.

 

Na svojih nastopih skušam poslušalcem ponuditi tako izpiljene note, kot tudi vse tiste občutke, ki jih glasba daje meni. Vsakokrat se trudim ljudem približati bistvo umetnikovega sporočila, ki se kaže v nizu dovršenih podrobnosti in jih popeljati v svet glasbe in vzvišenih občutkov, ki prežemajo tako nas, nastopajoče, kot tudi poslušalce. Pri neposredni izvedbi želim poslušalcu z odkritosrčno namero dati tisto, kar s petjem doživljam sama in tako ustvariti vedro in optimistično ozračje. Vendar pa na odru nikoli nisem sama. Ob meni je vedno še kdo drug, ki se trudi svoj instrument prilagoditi mojemu glasu in tako dopolniti zvok, ki roma po dvorani do publike.

 

Kot vsakokrat pa sem se tudi v nedeljo podala na koncert že kar nekaj časa prej. Najprej vožnja do glasbene šole, nato pa upevanje in še zadnje malenkosti tik pred zdajci, kot recimo sledeča, ko sem si razpustila lase - saj poznate tisto anekdoto o Samsonu, ki so ga ostrigli, pa je potem izgubil vso svojo moč... In profesorica mi je ob tem obljubila darilo za rojstni dan, ki bo verjeli ali ne, sponka za lase.

 

Tistih zadnjih nekaj trenutkov pred koncertom ostanem kljub vsem ljudem vseeno sama; s tresočimi koleni, prestrašenim pogledom na nabito dvorano in če imam srečo, dobim vsaj pravega napovedovalca, kot je bil gospod Gombač, ki je ob branju mojega življenjepisa pripomnil, da bom kot absolventka Ekonomske fakultete v Ljubljani svojo glasbo že znala dobro tržiti...

S svojo hudomušnostjo je sprožal vale smeha med poslušalci tekom celega koncerta.

 

Kljub mladosti, pa me je življenje vodilo že po mnogih poteh in vedno je bila glasba moja prva ljubezen in  to ostaja še danes. Kot malo dekletce sem se učila igranja na klavir, nato na violončelo, pela v zborih in igrala v godalnem orkestru. In kljub vsem dogodivščinam in tudi kakšni kaplji pelina, mi veselja do glasbe ni mogel vzeti nihče.

V življenju imam rada skromnost in za nobeno ceno se ne maram izpostavljati. Nikoli si nisem predstavljala, da bom jaz, ki sem dolga leta poslušala koncerte iz zadnje klopi, kdaj stala na odru. In s tem dejstvom se težko soočam...

 

Še vedno pa v sebi ostajam človek, ki verjame v trdo delo in vztrajnost. In kljub temu, da pojem resno glasbo, sem se iz srca nasmejala dečku, ki je ob koncu koncerta prišepnil očetu: "Ata, gremo domov, me bolijo čevlji."

In še vedno si želim, da bi ljudje bolj pogosto odložili delo in prisluhnili glasbi. Saj veste, vse nadaljevanke imajo ponovitve, koncerti pa niso ravno zagotovljena dejavnost.

 

In za konec še latinski pregovor, ki pravi: "Quidquid agis, prudenter agas et respice finem!" Ali v slovenskem prevodu: "Karkoli delaš, delaj pametno in glej na konec!"

 

Helena Žele