JURIJ KRIŽNIČ

- dobitnik nagrade Republike Slovenije na področju šolstva za leto 2000

 

Ljudje se različno odzivamo na priznanja in nagrade svojih sodelavcev. Sprejemamo jih z naklonjenostjo in veseljem, včasih z odkritim navdušenjem in odobravanjem, nemalokrat smo kritični do kriterijev, ki odločajo sprva o oblikovanju predloga, kasneje pa pri izbiri kandidata.

Ko je v lagodnost počitniških dni odjeknila novica, da je novoustanovljena občina Šempeter- Vrtojba izkazala čast in priznanje delu učitelja violine na novogoriški glasbeni šoli Juriju Križniču s podelitvijo diplome ob občinskem prazniku, smo se kolegi z njim iskreno veselili. Še bolj pa je završalo na hodnikih in v zbornici naše šole ob novici, da je »naš« Jurij tudi dobitnik najvišje nagrade, ki jo Republika Slovenija podeljuje svojim »vitezom« na področju šolstva za jubilejno milenijsko leto. Kljub prislovični slovenski nevoščljivosti si upam trditi, da ta pritlehna človeška lastnost ni našla mesta v navdušujočem in pristnem veselju kolektiva.

Kdo je torej dobitnik nagrade za posebno uspešno vzgojno-izobraževalno, inovacijsko ter organizacijsko delo z rezultati, ki so tudi v javnosti prepoznani in potrjeni? Smešno vprašanje, saj se zdi, da o eni najmarkantnejših pedagoških avtoritet na področju vzgoje mladega rodu godalcev na Primorskem, že vse vemo. Kljub temu ali prav zaradi tega si bom dovolila osvetlitev nekaterih dejstev.

Zanimiv je že dan njegovega rojstva, 8.februar 1952, saj se zdi, da so mu rojenice že v zibel položile popotnico umetniškega ustvarjanja in ukvarjanja. Sam pravi, da ga je z violino in njeno nikoli do konca  izpeto glasbeno govorico  »zastrupil« njegov učitelj in dolgoletni ravnatelj Marjan Konič in samoumevno je bilo nadaljevanje njegovega dela po končanem študiju na Srednji glasbeni šoli in Akademiji za glasbo v Ljubljani. Na šempetrski glasbeni šoli se je začel kaliti kot tenkočuten, ustvarjalen in glasbi ter učencem popolnoma predan učitelj. Kar precej let trdega dela, iskanja novih pedagoških prijemov, nenehnega izobraževanja in izpopolnjevanja je preteklo, preden je oblikoval violinski razred in prepoznaven pedagoški pristop, ki je zadnja leta  cenjen ne samo na Primorskem, temveč mu  kakovost priznavajo tudi strokovni krogi v Sloveniji in zamejstvu.

 

Jurij Križnič je prav pri delu z otroki vrhunski in edinstven. Njegove ure so zmes glasbene igre, nepotvorjene radosti ob odkrivanju skrivnosti in nians violinske izpovednosti ter trdega, vztrajnega dela. Kot pedagog prej skopari kot ne s pohvalo, v trenutkih učenčeve krize pri iskanja lastne vrednosti  pa zna intuitivno ter človeško toplo zasukati padajočo krivuljo navzgor. O odkrivanju talenta pri otrocih Križnič meni, da ga je potrebno razvijati že zelo zgodaj, recimo pri petih letih, ko otroka zanima predvsem »škatlica« violine, ne pa toliko igranje samo. Če pa ima otrok posluh in muzikalnost, potem se da z metodičnim delom marsikaj narediti ( Obrazi našega časa, Primorske novice, 7.4.2000 ).

Da je naš nagrajenec v nekaj več kot dvajsetletnem pedagoškem delu res že marsikaj naredil pričajo zlate plakete, prve nagrade in najvišje uvrstitve na številnih in raznovrstnih tekmovanjih in natečajih od regijskih, državnih do mednarodnih. V kratki statistiki se bom omejila le na najpomembnejše in najodmevnejše:

 

- šest 3. nagrad na republiških tekmovanjih v letih od 1981-1989

- 2. nagrada na republiškem tekmovanju 1990.leta

- 1. nagrada na državnem tekmovanju R Slovenije leta 1992

- dve 1. ter ena 2. nagrada na regionalnem tekmovanju mladih godalcev Primorske 1996.leta -
- težko ponovljivih sedem zlatih priznanj (ena od  njih 100 točk) na regijskem tekmovanju leta 1999

- specialne nagrade na mednarodnem tekmovanju na Gradišču ob Soči v letih od 1985-1991

- številna najvišja mesta in zaslužne diplome na mednarodnem natečaju »A. Marcossig» v letih od 1992-1998

- 1. nagrada na mednarodnem tekmovanju mladih instrumentalistov v Povolettu

 

Vrednost Jurijevega dela in spoštovanje, ki ga uživa med svojimi kolegi se odraža tudi v njihovem zaupanju, da že vrsto let vodi tako šolski kot tudi primorski aktiv učiteljev godal.

V obrazložitvi ob prejemu najprestižnejše nagrade za delo na področju šolstva pa je zapisano, da:««je Jurij Križnič eden tistih glasbenih pedagogov, ki svojega dela ne vidijo samo v vestnem opravljanju pedagoških nalog, temveč je svoje delo obogatil in razširil v smeri skupinskega, orkestralnega in komornega muziciranja. Izredno pomembno je njegovo delo z Goriškim komornim orkestrom, ki ga sestavljajo bivši in sedanji učenci Glasbene šole Nova Gorica. To pa je temelj za oblikovanje odličnega komornega, pa tudi večjega polprofesionalnega orkestra«.

 

Jurij Križnič ostaja kljub veliki časti tak, kot ga poznamo glasbeniki, starši in prijatelji: optimist širokega in gromkega (na)smeha, nesebičen kolega ter strasten ribič.Prepričana sem, da mu lahko ob nagradi čestitam tudi v imenu uredniškega odbora Primorskih sozvočij ter Zveze primorskih glasbenih šol.

 

Patricija Rutar-Valič