Tolkalski seminar v Kopru

Po daljšem času (pred štirimi leti smo gostili Amy Lynn Barber,  priznano tolkalistko in doktorico Bachove glasbe), smo na pobudo našega predstojnika aktiva-trobila,tolkala Darija Pobege, v naše vrste povabili prvega tolkalista Slovenske filharmonije, Josipa Mihelčiča. Po uvodnem govoru organizatorja se je predstavil še gospod Mihelčič in takoj začel s predstavitvijo tolkal. V zaspanem sobotnem jutru in skromnejši udeležbi, kot je bila pričakovana (pogrešali smo učence kraških glasbenih šol), kaj bistveno novega nismo zvedeli. Jih je pa naš gost precej »žautavih razdru«, če se lahko tako izrazim. Starejši učenci CGV-ja so se »nekoliko zbudili«, ko je predavatelj pokazal različne drže palic za vibrafon. Mlajši učenec me ja pri tem vprašal: »Ma tovariš učitelj, ma kaj se ne drži palice tako?« »Seveda se«,mu odgovorim, »je še zgodaj pa se je profesor zmotil!« Pri predstavitvi »drobnih tolkal«, to so; triangel, tamburin, kravji zvonec, guiro, ropotuljice ali maracas, palčke ali claves, prstne činelice, smo pogrešali ragljo, predvsem pa kastanjete oziroma »kastanjetni stroj«, kot mu tolkalci radi pravimo. Našemu predavatelju so se zgodili še nekateri spodrsljaji, ki si jih noben tolkalec ne bi smel privoščiti. Ko je bilo govora o tamburinu, strokovneje tambour de basque (fr.), smo izvedeli, da se tamburin s prstom drgne in ne s celo roko trese, ker je to barbarsko in to počnejo samo pri narodnozabavnih in pop zasedbah, v klasiki pa to ne obstaja. Nekaj udeležencev nas je kar vrglo s stola! Po enem in pol letu specializacije v Franciji, skoraj ne morem verjeti, da se profesor Mihelčič ni srečal z izrazoma »frottez« (drgniti, ob prev. fr.) in »secouez« (tresti, ob prev. fr.). Gremo dalje. Na vrsti je triangel. Na vprašanje dirigenta, če je to original paličica za triangel (šlo je za tako imenovano »ribico«, ki ima precej prednosti pa kup slabosti), smo se samo spogledali. Ob pritrdilnem odgovoru smo pa samo rahlo zmajali z glavo. Spoštovani Kapelnik! S palicami za triangel je približno tako kot z ustniki za trobento. Mnogo različnih za različne priložnosti le, da verjetno en tolkalec uporablja več paličic kot en trobentač ustnikov.

O načinu igranja na ropotuljico ne bi razpravljal, ker obstajajo tudi manj nerodni in enostavnejši načini. Napočil je čas za delo s posamezniki. Ko se jih je kar nekaj zvrstilo, tako CGV-jevskih kot iz godbeniške šole Sv. Antona z učiteljem in učiteljico iz Sežane, je profesor Mihelčič ugotovil, da imamo vsi obupno tehniko in, da kaj takega v svoji karieri še ni videl. Nekatere učence je označil za »glasbene invalide«. Priznam! Vsi moji učenci nimajo briljantne tehnike, nekateri so pravi reveži, imajo pa neizmerno veselje in se tudi trudijo v okviru svojih zmožnosti, ostali pa imajo izjemne zmožnosti, niso pa »cepljeni« proti lenobi. Kaj pa je namen nižje glasbene šole? To prepuščam vam, drage kolegice in spoštovani kolegi. Vendar, kolikor jaz poznam tolkalsko sceno v Sloveniji, je skoraj cela Primorska, pol Gorenjske in del Koroške, v podobno »obupnem« stanju. Za ostale pokrajine nimam podatka, vendar kakor vidim kolege iz ostalih regij, ne obvladujejo tehnike, ki jo naš gost priznava za edino pravo. Izjava, da je to tehnika, ki jo uporablja ves svet, je nekoliko za lase privlečena. Po petnajstih različnih kurzih v Grožnjanu in mnogih seminarjih po Sloveniji in tujini, sem se nagledal različnih tehnik in moram priznati, da sem to tehniko videl samo enkrat! Na seminarju pred šestimi leti v Ljubljani, ki ga je poleg Nina Mureškiča, Aleša Rendle, vodil tudi Josip Mihelčič. Odkrito rečeno, takrat me tehnika navdušila, saj je po izjavah in argumentih profesor povedal, da po treh mesecih vztrajnega dela z učencem in pod pogojem, da bo vadil vsaj dvajset minut vsak dan je uspeh zagotovljen. V treh mesecih ima učenec roko postavljeno in se zato splača žrtvovati ta čas samo za tehniko. Na seminarju smo izvedeli, da so po izkušnjah profesorja dovolj tri ure! Da, pravilno ste prebrali, tri ure! V četrti šolski uri ima roko že postavljeno in lahko odigra praktično karkoli, predvsem pa lahko že samostojno vadi! Pobrskajte po spominu in preverite, kateri vaš učenec je imel roko postavljeno v treh urah. Ali so začetne muke nadebudnih tolkalcev res tako zanemarljive kot muke kitaristov, pianistov, violinistov, da ne govorimo o trobentačih in klarinetistih?

Morda so pa tolkala tako enostavna, da se jih lahko vsak nauči in verjeli ali ne, tri ure je dovolj potem pa morate samo delati vsak dan, pa ne preveč, ker so vaje duhamorne. Ne verjamem! Povedal je, da je dovolj, če učenec vadi večkrat po pet minut na dan. Že v naslednjem stavku pa pove, da mora določeno tehnično vajo izdržati deset minut, če se vmes zmoti, mora začeti znova. Osnovna matematika teh izjav ne more podpreti. Priznam, da nisem dovolj zahteven in je to tudi eden od vzrokov zakaj imajo nekateri slabšo tehniko. Nekateri pravijo, da sem celo premehek (beri premalo strog). Verjetno je res. Gospod Mihelčič me je vprašal, če sem kakšnega učenca že »pr'tisnu«. Odgovoril sem da ne in ga verjetno tudi ne bom. »O, jaz pa«, je sledil odgovor profesorja, »če bi to bili moji učenci bi jih pol odšlo domov z zaušnico in tako krepko!« Zavedam se, da bom moral precej narediti na področju zahtevanja oziroma strogosti, ampak militantne metode so (kljub navzven boljšim rezultatom) nedopustne. V odmoru pristopi najmlajši k meni in reče: »Saj se je tovariš samo hecal. Je tako, da ne bi nikogar udaril?« »Ne vem, se bojim da bi«, mu odvrnem. »Tovariš, če bi vi mene udarili bi se jaz izpisal iz glasbene šole«. Nadaljevanje seminarja se je odvijalo v luči »nove« tehnike, ki ima kot vse ostale svoje prednosti in slabosti, ter žaljenju učencev. Vmes je padla tudi kakšna pohvala. Ko smo prispeli do zloglasnega tremola (roll, kot mu pravijo anglosaksonski tolkalci), je bilo vse lepo in prav, dokler nismo prišli do izrazov »open roll« in »closed roll«.

Tu so se stvari tako zapletle, da je učenec, ki je že bil nekajkrat v Grožnjanu izjavil; »pa on nima pojma!« To kar je profesor pokazal kot closed roll, je dejansko pressed roll, za katerega on osebno pravi, da ni pravilen. Anglosaksonski »Marching Bandi« izvajajo predvsem double roll (tremolo dvojnih udarcev) v closed roll različici (vsi dvojni udarci se vežejo na zadnjo noto, medtem ko pri open roll se zadnji delček v seriji dvojnih udarcev izpisti). Uporabljajo tudi single roll (tremolo v enojnih udarcih, ki ga na seminarju nismo vedeli) ravno tako v closed različici, redkeje v open. Švicarske in nemške »Marsch gruppen« pa uporabljajo predvsem pressed roll (več kot trojne udarce na eno roko). V Grožnjanu smo imeli večkrat razprave o tem, kaj je pravilno in kakšna tehnika je najboljša. Prišli smo do zaključka, da kasneje ko se odločiš za resnejšo kariero, bolj je smiselno da obvladuješ več načinov kakor tehnik. V končni fazi niti ni važno kakšno tehniko uporabljaš (govora je o tehnikah, ki niso zdravju škodljive oziroma bolj dovzetne za mehanske poškodbe okončin) važno je, da jo vadiš vsak dan. Če izvzamemo vse spodrsljaje in prestrogo subjektivno mnenje prvega tolkalista Slovenske Filharmonije, je bil seminar zanimiv in de neke mere poučen. Razšli smo se v želji da se spet vidimo. Potrebnih je čim več tolkalskih seminarjev, ki jih bodo vodili različni tolkalci, kajti le tako se lahko izoblikuje objektivno mneje o tolkalstvu nasploh. Lep pozdrav do naslednjega seminarja.

Martin Konjajev