Prav'ca o Slopah
O zgodovini, družbi, gospodarstvu
in kulturi majhne brkinske vasi
od davnih časov do današnjih dni
Sloparska godba
Naša vas se je skozi stoletja oblikovala v močno življenjsko enoto. Gospodovalci so se menjavali, menjavale so se države in stiske vseh vrst, vas pa je ostala čvrsta celota. Sloparci so se preživljali s kmetovanjem, živinorejo, sadjarstvom, raznimi dejavnostmi vaščanov in s trgovanjem v Trst. Najstarejši in najbolj proslavljeni dejavnosti Sloparcev sta ovčarstvo in godbeništvo. Ljudsko izročilo oboje povezuje s Čehi, ki da so začetniki vasi. Ime Slope, priimka Godina, Vatovec, Počkaj, Jelušič in Opara, ovčarstvo in godbeništvo so baje prinesli s seboj Čehi iz svojega prejšnjega kraja, to je verjetno okolica Košic. Ljudsko izročilo je ostalo vedno enako, zgodovina pa je spreminjala meje držav in pokrajin. Košice so na Slovaškem. V okolici Košic je manjši kraj Sloupi, Slope, kjer je močno razvito ovčarstvo in godbeništvo, kakor v naših Slopah. Tam je naša pradomovina.
Za sloparsko godbo pravijo, da je zelo stara. Nastala je pred tristo leti. Naveden čas je pravljično število. Nekaj nam pove tudi rek: »Godci iz Slop guodjo brez nuot«. Torej lahko verjamemo, da je bila godba zares stara. Ustanovil jo je neki Čeh, da je godla družinam grofov ob praznikih. Morda je to res. Po izročilu, ki sega v naš čas, so sloparski godci godli na raznih opasilih daleč naokrog od Kastavščine do Trsta, Postojne in Pazina. Vsako leto je bila za binkoštni ponedeljek v Postojnski jami veselica. Godli so godci iz Slop. Ohranjena je fotografija Bratske godbe iz Slop, ko je godla v Postojnski jami, to je bila godba Žmirčevih bratov. Pisni dokazi o Sloparski godbi pa so še starejši. Za časa Francozov je francoski general Marmont pripravil na Gavjem vrhu pod Hrušico pri Podgradu proslavo zmage nad Avstrijci. Na tej proslavi so godli godci iz Slop. Dogodek je zabeležilo tržaško časopisje, ki omenja priimke godcev: Počkaj, Vatovec, Godina. Ko so svoj čas na Kozini pozdravljali takratnega vladarja Franca Jožefa, ko si je šel z vlakom ogledovat utrdbo v Pulj, so godli godci iz Slop.
Tudi ko je cesar pripotoval z Dunaja na izlet v Škocijansko jamo pri Divači, ga je ob prihodu pozdravila godba iz Slop. O obeh dogodkih so poročali časopisi v Trstu.
Ko je bila pod avstro-ogrsko državo uvedena vojaška obveznost, so morali k vojakom tudi Sloparci. Skoraj vsak fant iz naše vasi se je priključil vojaški godbi. Tako so Sloparci bogatili svoje znanje o glasbi. Ko so se vrnili iz vojske, so v Slopah nastajale nove godbe. Bili so časi, ko sta v Slopah delovali dve godbi z devet in deset godbeniki. Vaje so imeli ob sobotah. Znanje o godbi pa se je prenašalo iz roda v rod.
Prvo pisno izročilo sporoča, Da so se v godbi posebno odlikovali Počkajevi. Godec Martin Počkaj, Počkajev rojen 9.11. 1796, Je prvi zabeležen sloparski godec. Njegov brat Štefan Počkaj, Počkajev rojen 3.11. 1792, se je poročil z Marijo Godina k Žmirčevim. Bil je fin mizar, ki je naredil spovednice za cerkev v Rodiku in Brezovci, prelepo klop pred oltarjem v Rodiku in druge reči. Sin Štefana Počkaja, sedaj Žmirčevega, Valentin, je imel devet sinov in šest hčera. Od teh devetih sinov je bilo sedem mizarjev in osem godcev. Samo Andrej, ki je umrl na Dunaju, ni bil ne mizar ne godec. Bratje so priimek Počkaj močno raširili po okolici. Janez se je poročil na dom pri Žminčevi. Peter se je poročil v Grožanu. Jože se je poročil v Rodik k Matičku, Štefan v Pared pri Kačičah, Gašper v Ocizlo pri Klancu. Valentin, ki je bil godec in mizar, je postal še gostilničar, ko se je poročil v Slope pri Kričiču. Franc je umrl doma, ko mu je bilo 30 let. To so bili sloparski godci, imenovano Žmiriči.
Leta 1905, ko je bilo v Žmirčevi godbi 12 godcev, se je najstarejši brat godec ženil. Jemal je nevesto iz Materije. Kasneje sta poročenca postala starša Rozi Opara, Žmirčevi. Ob priliki te poroke je godba uprizorila enkratno predstavo. Razdeljeni v dve skupini so godci godli pred nevestino hišo v Materiji, drugi del godbe pa na Polani, to je ledina pri križu v Rožicah. Godbi sta se izzivali, poglavarji se šepetaje in bučno dogovarjali in polnili ozračje, dotlej navajeno tihote, z nenavadno urejenim glasbenim dogajanjem.
Ko so se Žmirčevi bratje vračali iz svojih godbenih nastopov v domačo vas, je najstarejši brat vedno poskrbel, da so zgladili morebitne spore in prišli domov v lepi slogi. Pod Trsjakom so počakali in udarili bando in se med godenjem pomikali proti domači hiši.
Morda so obronki mojih Slop tako pravljično lepi in neizmerno vabljivi zato, ker so več kakor tristo let vsrkavali dušo svojih ljudi, ne le z delom in ljubeznijo pri skrbnem obdelovanju, tudi s pesmijo, z akordi nasmejane muzike. Poleg Počkajevih in Žnirčevih so bili godci tudi pri Palkovih, Ježinovih, Oštirjevih, Rejčevih, Blažonovih, Škaltjetovih in tudi od drugih hiš.
Kot posameznik se je med Sloparskimi godci najbolj proslavil Valentin Jelušič, rojen 1851 pri Škaltjetovih, po domače Valin. Njegov oče je bil Jakob, mama je bila iz Kačič, stara mati pa iz Povirja pri Sežani iz rodu kamnosekov Rojina. Kamnoseki Rojina so izklesali krstni kamen v Brezovici 1676. leta. Valin je bil talentiran godbenik. Godbe se je učil v Trstu pri učitelju Logarju. Vojni rok je služil v Dubrovniku, kjer je štiri leta sodeloval pri vojaški godbi. Godel je ES klarinet. Znal je gosti na vse inštrumente godbe na pihala. Imel je zelo lepo pisavo, zato je v Dubrovniku pisal note za cerkveni pevski zbor frančiškanske cerkve. Ko se je vrnil domov, je osnoval godbo, ki se je imenovala Fileti. V njegovi godbi so godli Počkajevi in Rejčevi godci. Sam je lahko igral na pet inštrumentov, klarinet in trombo je iz odpadkov izdelal sam. Bil je bister in razgledan človek, ki je za svojo godbo tudi komponiral. Njegov sin Jožef je dobro igral harmoniko. Godca sta bila tudi njegova vnuka Karlo in Frane. V godbi je poučeval tudi druge. Na ta način je osnoval kakšnih osem novih godb : godbo v Rodiku, pri kateri je sodeloval tudi Anton Šuber, Blažonov, v Gorenjah pri Divači, na Barki, v Podgorju in drugod. Godel je preko 60 let. Umrl je 2.12. 1932 na Ptuju v minoritskem samostanu pri svojem sinu patru Karlu. Na pogrebu ga je ob veliki udeležbi ljudstva spremljala godba s Ptuja.
Z nastopom Žmirčevih godcev za rodiško opasilo leta1914, ko je bila razglašena mobilizacija, so vse godbe za štiri leta utihnile. A že v letu 1918, pozimi, je osem mladeničev, željnih muzike, prosilo Valentina Jelušiča, naj jih uči not, ki bi bile prirejene lahkim valčkom, koračnicam in polkam, da se jih bo lahko naučiti. Valin je pobudo sprejel. Nastala je rodiška godba.
Učil je gosti na inštrumente in pisal zanje note. Že po prvih vajah je skupina godla na opasilih. Ker takrat še ni bilo drugih skupin, so bili godci povsod dobrodošli. Za Valentinom Jelušičem je te godce poučeval neki Bonamo, za njim pa Alojz Babič iz Rodika, ki je bil tudi cerkveni organist in vodja pevskega zbora. Zaradi kadrovskih in drugih težav je za godbo nekaj časa skrbel godec Anton Šuber, Blažonov iz Slop, ki je bil tudi med pobudniki za ustanovitev te skupine.
Valin, Valentin Jelušič, je med tem imel v Slopah svojo godbo. Bil je čas grobega fašizma. Narodnostno ogroženo ljudstvo je godce sprejemalo kot nekaj svojega in dragocenega, da so godli z velikim zanosom. Fašisti, ki so zatirali vse, kar je bilo slovenskega, so ovirali tudi godbo. Zahtevali so, naj igrajo fašistične skladbe. Še posebej so zahtevali, naj igrajo giovinezzo, njihovo himno. Pod pritiskom so res zagodli giovinezzo, a na koncu dodali melodijo naše himne Hej, Slovani. Ko so fašisti vprašali, kaj je to, jim je Valinov sin Jože dejal, da je to trio, ki sodi zraven. Pritiski fašistov so bili vse hujši, igranje po vaseh pa vedno nevarnejše. Pri Počkajevih je bila velika družina. Počkajeva mama je strahu in negotovosti zaradi otrok in moža godbenika napravila konec tako, da je možu Janezu razbila njegovo trompeto. Tako je počasi pojenjala tristo let stara pravljična godba iz Slop. Uničil jo je fašizem.
Nastop godcev iz Slop so spremljali različni pripetljaji. Nekoč so prišli v vas najemat godce možje iz Golca v Čičariji. Dogovorili so se za naslednjo nedeljo. Ko so Golčani odhajali, so v Slopah spotoma ukradli ovco. Na dogovorjeni dan so godci prišli na Golc. Domačini so jih silno prijazno sprejeli, jih obilno gostili in še spodbujali k jedi: »Jejte , jejte kakor sami svoje !« Godci so jedli , jedli so kakor sami svoje in molčali. Bili so daleč od doma , med tujimi ljudmi , v veliki vasi. Ne bi bilo posebno pametno pokazati, da vedo, da jedo svoje.
Včasih so se godci tudi sprli. Ošterica je svojega moža, ki je bil bobnar , takole mirila: » Ti, Frane, touči, uzjemi, kar ti dajo, jen mouči.«
Jolanda Pibernik