PAVLE KALAN

Učitelj glasbene vzgoje, teorije, klavirja, predavatelj metodike glasbenega pouka, ravnatelj GŠ Murska Sobota in GŠ Tolmin, glasbeni redaktor na Radiu Ljubljana, pedagoški svetovalec na Zavodu za šolstvo, odgovorni urednik ˝Grlice˝, zborovodja radijskega otroškega zbora in drugih zborov, ter njihov klavirski spremljevalec, skladatelj vokalne in inštrumentalne glasbe, publicist, recenzent, redaktor in urednik mnogih didaktičnih in drugih glasbenih publikacij in učnih pripomočkov - vse to in še kaj je bil na svoji glasbeni poti profesor Pavle Kalan.

Ob vsej njegovi pestri in razvejani dejavnosti je bilo zato v pogovoru z njim praktično nemogoče dotakniti se vseh omenjenih področij. Beseda je najprej stekla o njegovih učnih in študijskih letih, zatem pa še o njegovem pedagoškem udejstvovanju in ustvarjanju za otroke in mladino.

Pavle Kalan je bil rojen 9. marca 1929 v Ljubljani, kjer je tudi obiskoval osnovno šolo in kasneje klasično gimnazijo. Oče in mati sta oba igrala klavir, očetov polbrat je tudi komponiral in bil sošolec Stanka Premrla, hči očetovega bratranca pa je bila skladateljica Majda Bonsack-Kalanova, tako, da je imel že v najmlajših letih tudi on željo, da bi pisal ˝pikice˝, kot je pravil notam. Klavir ga je v ljubljanski Glasbeni matici najprej poučeval Josip Pavčič, ki je bil izredno strog in nepotrpežljiv, tako, da je Kalan po dveh letih učenja zbežal od njega. Vendar njegovo zanimanje za glasbo ni popustilo, ter je kasneje nadaljeval z učenjem pri skladateljici Mirci Sancinovi, zelo prijazni in prijetni učiteljici, ki mu je dala veliko vzpodbude in volje. Pri njej je pospešeno napredoval in imel veliko nastopov s klavirjem. Sancinovo je dostikrat tudi opazoval pri njenem komponiranju in s svojim ustvarjalnim pristopom ga je uspela prepričati za profesionalni študij glasbe.

To je bilo zadnje leto Druge svetovne vojne, ko se je pripravljal za vpis na Srednjo glasbeno šolo. Zaradi vojnih razmer so precej odpadale predvsem lekcije harmonije, tako, da je doma sam preštudiral nemški učbenik harmonije, ki ga je imel njegov oče slavist v svoji knjižnici, v pridobivanju znanja pa mu je pomagala tudi Majda Bonsack-Kalan.

Na Srednji glasbeni šoli ga je poučevala klavir prof. Jadviga Štrukelj-Poženelova, s katero pa je že od vsega začetka imel zaradi tehničnih vaj težave in se je njegovo zanimanje vse bolj usmerjalo v harmonijo. Ta mu je bila najprej stranski predmet pri Karolu Pahorju, ki se ga tudi spominja kot zelo strogega. Kasneje ga je - najprej na srednji šoli, nato na Akademiji - v kompozicijo uvajal Blaž Arnič. Njegova predavanja so bila na zelo zahtevni stopnji. Arnič je harmonijo tudi polifonsko razlagal in zahteval od svojih študentov tudi pisanje inštrumentalnih fug. Takrat je zelo pohvalil Kalanov klavirski ciklus ˝Iz težkih dni˝.

Kalanove prve klavirske skladbe je od leta 1951 dalje v šestih zvezkih zbirke Slovenske klavirske skladbe za otroke in mladino sproti objavljala Zorka Bradačeva, ki je bila na Akademiji tudi Kalanova profesorica.

V času študija (od 1948 do 1951) je bil zaposlen tudi kot glasbeni redaktor na Radiu Ljubljana. Po diplomi iz muzikologije in odsluženem vojaškem roku pa so sledila leta pedagoškega udejstvovanja, najprej na VII. gimnaziji v Ljubljani, nato deset let na učiteljišču, v šolskem letu 1963/64 pa je bil tudi pomočnik direktorja Zavoda za glasbeno in baletno izobraževanje v Ljubljani. Od takrat pa do konca avgusta 1977 je bil pedagoški svetovalec za glasbeno vzggojo na Zavodu SR Slovenije za šolstvo. Od septembra 1977 do januarja 1979 je bil ravnatelj GŠ Murska Sobota, nato pa do upokojitve (konec avgusta 1990) ravnatelj GŠ Tolmin.

Ob Kalanovem življenskem jubileju - 70-letnici - so lansko leto v Tolminu priredili glasbeni večer njegovih skladb, ki je zaobjel skoraj vsa področja njegovega ustvarjanja. V lepem spominu mu je ostal tudi podoben avtorski večer leta 1998 v Bovcu, ko so z njegovimi deli nastopili zbori in komorne skupine.

Bibliografija del Pavleta Kalana je izredno obsežna, saj zajema preko petdeset enoglasnih pesmi z instrumentalno spremljavo ter dvo-, tri-, štiri- in večglasnih mladinskih, dekliških in ženskih zborov, zatem moških in mešanih zborov, klavirske skladbe (med njimi Uspavanko, Valček, Zimsko pokrajino, ˝Iz težkih dni˝, ˝Pastirčke pri plesu in kresu˝, Sonatino, Groteskni ples, ˝Nekega pomladnega jutra˝, Ples komarja), za klavir štiriročno in šestročno, dve violinski skladbi s klavirjem, ˝Divertimento po tolminskih ljudskih napevih˝ za sopran, flavto in klavir, ˝Fanfaro - Puntarsko˝ za tri trobente, Uspavanko za flavto in klavir, skladbe za harmoniko (med njimi 5 miniaturnih preludijev za Urško), zelo veliko skladb za Orffov instrumentarij in scensko glasbo.

Bogata je tudi njegova publicistična dejavnost v kateri najdemo veliko raznovrstnih člankov, razprav in spisov o pevski vzgoji, splošnih načelih glasbene vzgoje, delu z Orffovim instrumentarijem, glasbeni metodiki, solfeggiu, o J. S. Bachu, C. Orffu in drugih. Poleg tega je izdano veliko njegovih zbirk pesmi, ki so služile za pouk na slovenskih učiteljiščih in drugih zbirk otroških in ljudskih pesmi, skladb za Orffov instrumentarij, učbenik Solfeggio (skupaj z Maksom Jurco), Ritmične vaje za 1. in 2. letnik nauka o glasbi, štiri gramofonske plošče, ter veliko spremnih besedil in predgovorov k raznim publikacijam in učnim pripomočkom.

Pavle Kalan je v svojem 72. letu še vedno glasbeno aktiven. Veliko veselje ima z vodenjem otroškega zborčka iz Livka pri Kobaridu in kar sproti nastajajo nove pesmice za njegove ˝Srebrne zvončke˝, kot najmlajše pevce imenuje Kalanova življenska družica Majda. Gospa Majda, tudi odlična glasbena pedagoginja je med svojimi učenci poučevala tudi sedaj priznane in uveljavljene glasbenike kot sta trobentar Stanko Arnold, dirigent Marko Letonja in drugi.

Učenec Pavleta Kalana je bil tudi mladi skladatelj in zborovodja Ambrož Čopi, ki ga je Kalan sprva poučeval klavir, kasneje pa ga je vse bolj uvajal v moderno glasbo in samostojno komponiranje.

Pogovor s Pavletom Kalanom kar ni mogel nehati, toliko je še ostalo stvari, dogodkov, spominov, ki bi se jih lahko zapisalo. V dnevni sobi Majde in Pavla Kalana stoji na mizici pisana druščina številnih slončkov - majhnih in velikih, lesenih, glinastih, voščenih...Na vprašanje od kod tolikšna pestra zbirka, mi je prof. Kalan razložil, da se je vse skupaj začelo pred 14- timi leti, ko je v glasbeni šoli poučeval skupino otrok - pripravnico. Kmalu so ustvarili Orffovo skupino,v kateri so skozi improviziranje na inštrumentih oponašali razne živali. Na svojem prvem nastopu so pripravili skladbo o slonih, v kateri slončki korakajo, plešejo, spijo. Otrokom so bili ˝ozvočeni˝ slončki tako všeč, da so začeli prof: Kalanu prinašati figurice slončkov - najprej eden, kasneje pa še ostali. Srečo, ki jo slončki prinašajo, so otroci prav gotovo začutili skozi njegovo predajanje znanja in ljubezni do glasbe.

Pavletu Kalanu, ki se mu ta sreča vrača pomnožena, je to tudi najbolj vredna nagrada in zadoščenje.

Bojan Glavina