Odslej na razpolago učbenik za diatonično harmoniko

Na podlagi tradicionalne notacije ga je napisal Zoran Lupinc, pedagog na tržaški Glasbeni matici

Ker je bila diatonična harmonika vedno vezana na ljudsko igranje narodnih motivov, se je spretnost igranja predajala iz roda v rod skoraj izključno po izročilu, ne pa preko partitur. Čeprav so prve učbenike izdali že v tridesetih letih 19. stoletja neposredno po izumu prvih Accordionov, vendarle ti niso doživeli velikega uspeha, ker sta diatonično konec istega stoletja nadomestila kromatična in klavirska harmonika. Knjižne izdaje učbenikov (Bodmer, Rosenzopf) so torej bile do danes v izredno skromnem številu in premalo razširjene. Zaradi tega je knjižni prvenec prof. Zorana Lupinca med ljubitelji diatonične harmonike, ki je v srednjeevropskem alpskem prostoru razširjena preko inačice s slovenskim nazivom frajtoner'ca, še kako dobrodošel.

Pomen Lupinčevega učbenika prehaja zasluge same knjižne izdaje. Ravno v tem iztekajočem se šolskem letu je diatonična harmonika doživela na tržaški šoli Glasbene matice uvedbo pouka v posebnem razredu za to ljudsko glasbilo. Do tega je lahko prišlo zaradi razpoložljivosti pedagoga, prof. Zorana Lupinca, ki se že od prvih osemdesetih let neprenehno ukvarja s poučevanjem tega glasbila, in zaradi razpoložljivosti njegovega učbenika, brez katerega bi pouk ne mogel potekati  tako rekoč - akademsko. S širšega zornega kota pa smo z veseljem sprejeli novico, da bodo s poučevanjem diatonične harmonike  skupaj s citrami in tamburico  pričeli tudi na slovenskih osnovnih glasbenih šolah, na katerih bi lahko Lupinčev učbenik našel primerno mesto, ki si ga zasluži.

O strokovnosti učbenika zagotavljajo dosežki Zorana Lupinca, ki je prodorno kot še nikdar prej uspel s tem glasbilom na področju igranja, tekmovanja, poučevanja, snemanja in avtorstva kakovostne narodnozabavne glasbe. Njegovo pedagoško udejstvovanje na Tržaškem, ki se je kmalu razširilo na Primorsko in dlje v Slovenijo, je bilo sredi osemdesetih let naravnost pionirsko. Lupinc se je oprijel čisto samosvojega sistema poučevanja, pri katerem je igranje po posluhu in po t.i. Griffschriftih (ki so se razvili predvsem v nemško govorečih državah) zamenjal s sistematičnim študijem glasbila po tradicionalni notaciji, pri čemer se je zgledoval po metodah klavirske harmonike. S tem prepričanjem je Lupincu v teku petnajstletne pedagoške izkušnje uspelo dokončno sestaviti učbenik za diatonično harmoniko, čigar zamisel se je porodila že v prvih letih poučevanja. Tehnične vaje in transkripcije, ki so nastajale iz leta v leto, so tako v lanski zimi dokončno zadobile primerno knjižno izdajo.

Že sam naslov učbenika "Uvod v igranje na diatonično harmoniko" nas opozarja, da je zvezek namenjen začetnikom, tako tistim, ki se prvič pomerijo s frajtoner'co, kot tistim, ki nanjo že igrajo po posluhu, pa tudi tistim, ki so se naučili napačnega igranja.

Težave pri pisanju notnih partov za diatonično harmoniko je Zoran Lupinc premostil tako, da je pri vsaki noti na partituri označil lego tipke (: vrsto in številko), prstni red in smer vodenja meha (: odpiranje ali zapiranje). Te tri pomožne oznake so začetniku neobhodno potrebne za razumevanje diatoničnega dvotonskega sistema, na katerem sloni zgradba tega modela harmonike. Po prvih enostavnih začetnih vajah za desno in levo roko posamezno in nato skupno sledi vrsta prijetnih skladbic iz tržaške, slovenske in avstrijske ljudske zakladnice, ostale pa so Lupinčeve originalne pesmi. Zadnje poglavje je posvečeno dvoglasnemu igranju z desno roko, s tem pa se zvezek konča. Ker pa lahko igranje na frajtoner'co postaja vse bolj zahtevno, si Zoran Lupinc prizadeva, da bi v nedaljni bodočnosti pripravil še tri zvezke z namenom, da bi popolneje zaobjel še druge teoretske, tehnične in interpretativne snovi.

Učbenik, ki je izšel pri založbi Zlati zvoki iz Zagorja, je napisan v štirih jezikih (v slovenščini, italijanščini, nemščini in v angleščini); zvezek šteje 72 strani in prilogo s shemo not frajtoner'ce ter je grafično lepo in pregledno opremljen.

"Uvod v igranje na diatonično harmoniko", v katerega je Zoran Lupinc strnil svoje večletne izkušnje pri igranju in poučevanju frajtoner'ce, je učbenik, kakršnega doslej še nismo poznali: pomeni znanstveno in akademsko utemeljitev tega glasbila in polni tisto vrzel na didaktičnem področju, ki je bila harmonikarjem do danes v preveliko oviro. Publikacija pa je obenem vnovični dokaz, da je dogajanje okrog harmonike še vedno živo in dejavno tudi v našemu ožjemu zamejskemu kulturnem prostoru.

Aleksi Jercog

________________________________________

ALEKSI  JERCOG (Trst, 1971)

Doma iz Mačkolj pri Dolini (Trst). Publicist in glasbenik.

Trenutno je glasbeni urednik za resno glasbo na radiu Trst A, sodelavec Primorskega dnevnika kot glasbeni kritik in pedagog za harmoniko na glasbeni šoli Centro d'Arte Musicale v Trstu.

Na tržaški univerzi je diplomiral iz zgodovine glasbe s disertacijo o zgodovini harmonike, ki je nato kot publikacija postala obsežen esej z naslovom La fisarmonica  Organologia e letteratura (založba Physa iz Trevisa). Knjiga je med študenti koncertne harmonike italijanskih konservatorijev postala učbenik za izpit zgodovine tega glasbila.

Kot glasbenik pa je dejaven v vlogi harmonikarja in klaviaturista bodisi kot solist bodisi kot član različnih skupin.