O problematiki in obstoju Glasbene matice v Trstu

 

Ko sem prebral novico, da je upravni odbor Glasbene matice odpustil iz službe profesorje šole Glasbene matice, je bila moja prva misel, da bi moral pismeno izraziti protest proti takemu nepremišljenemu dejanju in izraziti solidarnost stanovskim kolegom. (Kot glasbenik bi lahko solidarnost izrazil tudi s glasbo, vendar so pri Glasbeni matici odločili, da "iz solidarnosti" napovedani koncert Gallus Consorta odpade).

                           Ker smo v Italiji (ogrožena) manjšina, naše šole presegajo pomen strokovnega izobraževanja, saj so važen element pri ohranitvi naše identitete. To velja prav tako za šolo Glasbene matice, vendar ima v tem primeru prav to tudi negativne posledice. Naši politiki si prizadevajo, da bi šoli pomagali, vendar pa prizadevnost združena z nestrokovnostjo rodi neodgovornost. In tako so politiki tekom let napravili slovenski glasbi v Trstu kar nekaj medvedjih uslug. Naj naštejem vsaj par primerov:

                           Merku piše v svoji knjigi Poslušam (ZTT,1983) o Ivanu Grbcu. "Zato ga je tržaška Glasbena matica po nekaj letih učenja odslovila, saj ni mogla prenašati človeka, ki se je boril zoper diletantizem in improvizacijo"

                           Na občnem zboru GM 15. junija 1981 je predsednik prebral:" ko smo leta 1977 - po odločitvi SKGZ - odklonili takojšnje podržavljenje naše šole..."

                           V letu 1985 je Glasbena matica ukinila Oddelek za staro glasbo.

                           Ne mislim slikati kakšne sivo-črne slike; mislim pa, da je važno, da se v kritičnih trenutkih zavedamo realnih nevarnosti. Pismo, ki formalno ukinja zgoraj omenjeni Oddelek za staro glabo pri Glasbeni matici, sta podpisala takratni predsednik Adrijan Semen in takratna tajnica Daša Svetina. Obe imeni sta bralcem Primorskega dnevnika znani - pa ne zaradi njunih glasbenih dejavnosti in tudi zaradi slovenstva ne! Po petnajstih letih je to že zgodovina, nauk iz te zgodovine pa je ta, da o naši glasbi odločajo ljudje, ki do glasbe nimajo nikakršnega odnosa. In to se lahko vsak dan ponovi!

                           Odnos upravnega odbora Glasbene matice do svojih profesorjev pa je vsekakor neodgovoren. Če ne sprejmemo ideje, da so profesorji Glasbene matice kot zeleni listi na drevesih - spomladi gor - jeseni dol!, nam mora nekdo pojasniti, kdaj je bil upravni odbor neodgovoren: ko je profesorje nastavil, ali ko je profesorje odpustil? Osebno mislim, da je bil način pri sprejemanju v službo neodgovoren. (Sam sem poučeval skoraj dvajset let v parificirani šoli: ko je šola postala državni konzervatorij, ni bilo nobenih problemov; a poučeval sem, ker sem zmagal na vsedržavnem natečaju.) Če bi se Glasbena matica pri nastavljanju svojih učnih moči prostovoljno prilagodila državnim normam, ne bi danes nihče mogel osporavati profesorjem Glasbene matice njihove strokovne pripravljenosti. (Profesorski zbor konzervatorija Tartini je že parkrat razpravljal o možnosti slovenske sekcije in mojim kolegam kar noče v glavo, da bi nekdo kar tako dobil državno službo, potem ko so prednostne lestvice glasbenikov, ki so danes še brez službe, neskončno dolge).

Če je nekdo dobil delo brez natečaja je mogoče to na prvi pogled ugodnost in privilegij; v resnici pa je to največja krivica. Mnogi profesorji šole Glasbene matice imajo prav bogato umetniško dejavnost, in dejstvo, da Glasbena matica tega ni znala tudi pravilno formalno ovrednotiti predstavlja neodgovorno brezbrižnost. (Poznam pa primer, ko je Glasbena matica za mesto razpisala natečaj in sestavila strokovno komisijo, da oceni kandidate; vendar pa potem mnenja komisije ni upoštevala in je ubrala diametralno nasprotno pot!).

                           V poročilu o zborovanju profesorjev GM (Primorski dnevnik 18. aprila 2000) berem med drugim:"V specifičnem pa ustanovitev avtonomne sekcije ni mogoča...za ustanovitev slovenskega konzervatorija pa bi bila potrebna politična volja". Ne vem kako naj te besede razumem? Če bomo vztrajali pri avtonomnosti, bomo prišli do tega, kar se je zgodilo leta 1977; vendar zdaj ne bo denarja iz Beograda! In na politično voljo tudi ni računati: če so nekatere politične skupine, ki bi tako voljo še imele, so pa prav gotovo druge politične skupine, katerim vse prav pride, da le škodijo slovenski manjšini.

                           Profesorjem Glasbene matice želim uspešno rešitev vseh problemov; prepričan sem, da so možnosti le v okviru obstoječih zakonov. Vsaka nerealna zahteva je lahko le ovira, da dobimo to, kar se dobiti da. Čeprav so problemi konkretni in jih vsak doživlja osebno, ne bi smeli pozabiti na ustanovo kot tako in na njeno vlogo v bodočnosti.

 

 

Miloš Pahor

(pismo je bilo objavljeno v Primorskem dnevniku dne 19. maja 2000)