NOVA CD PLOŠČA / MARKO FERI (KITARA) IN ETTORE MICHELAZZI (FLAVTA)

"Original 20th Century Works for flute and guitar" je naslov CD-ja, ki je pred kratkim izšel. Ploščo sta za založbo Rainbow iz Trevisa posnela kitarist Marko Feri in flavtist Ettore Michelazzi. Mlada tržaška umetnika sta veliko koncertirala in snemala (RAI, SBS iz Sydneya med turnejo v Avstraliji). Michelazzi je diplomiral v Trstu in se izpopolnjeval v Italiji in tujini, koncertira kot solist in v komornih skupinah (I Cameristi Triestini, Orchestra da Camera di Belluno, Malipiero, Chromas Ensemble, Orkester Teatra "Verdi" iz Trsta). Tudi Marko Feri je diplomiral v Trstu in se izpopolnjeval s priznanimi kitaristi (Barrueco, Russell, Ponce). Pridobil si je številna priznanja in nagrade, nastopa kot solist in v različnih skupinah (Evasion, Vivaldi Guitar Consort, Chromas Ensemble), veliko je snemal za RAI, TV-Koper in TV Slovenija. Poleg poučevanja na Glasbeni matici v Trstu, vodi tečaje v Sloveniji in Italiji ter že tretje leto zaporedoma organizira Mednarodni festival kitare v Sežani.

Kot je omenjeno v spremni besedi CD-ja, za katero so poskrbeli Roberto Calabretto, Pavle Merků in Miran Košuta, v panorami sodobnih izdaj praktično ni plošče posvečene literaturi 20. stoletja za flavto in kitaro; le v nekaterih antologijah zasledimo tu pa tam kako malenkost. Pomanjkljivost je presenetljiva, če pomislimo, da se redkokatera inštrumenta tako lepo izpopolnjujeta kot prav flavta in kitara, še posebej presenetljivo pa je, če pomislimo na obširen opus za tovrsten duo.

Marko Feri in Ettore Michelazzi sta izbrala skladbe, ki segajo v različne smeri sodobne evropske glasbe in časovno krijejo skorajda celo stoletje. Poleg tega pa tudi geografsko prikažejo tendence na različnih področjih.

Prva skladba na plošči je Entr'acte Jacquesa Iberta iz leta 1936; Francoz je zbral posebne nianse in značilnosti obeh inštrumentov v krajši komad, ki ga duo odlično interpretira. Sledi Pavle Merků: Dve skladbi za flavto in kitaro op.32 v dveh stavkih Lento in Aria danzata iz leta 1960, Dve ljudski pesmi za kitaro solo (Dremle mi se, dremle in Ej, hory hory) iz leta 1961 ter Pesem in Ples za flavto solo iz leta 1979. Prvi komad je priredba scenske glasbe za Anouilhovo Antigono, drugi je elaboracija dveh ljudskih pesmi, prva je iz hrvaške, druga iz slovaške tradicije, zadnja skladba pa je monolog za flavto. V vseh treh skladbah zasledimo tipično ekspresivnost Merkujevega pisanja. Ljudsko obarvana je tudi Sonata op.15, ki jo je spisal John W. Duarte, skladatelj, ki se je večkrat posluževal ljudske glasbe različnih tipov (grške, španske, angleške) ter se posvetil tudi jazzu. Šolanje Švicarja Willyja Burkharda v Franciji in Nemčiji je globoko karakteriziralo njegov način komponiranja in res Serenade op.71 št.3 iz leta 1944 niha med Parizom in Műnchnom v smislu lahkotnosti in trdne formalne oblike Hindemithove šole.

Zelo zanimiva je izbira Capriccia za flavto in kitaro Stephena Dodgsona; zahtevna skladba je iz leta 1980 in tržaški duo jo z lahkoto izvede - v tej in v drugih skladbah je ubranost Ferija in Michelazzija jasna in ni le rezultat snemalnih "čarovnij", ki jih na žalost večkrat zasledimo. Povrnimo se h krajevnim skladateljem in omenimo Dialog za flavto in kitaro tržaškega pianista in komponista Giulia Viozzija. Dialog je iz leta 1984, ki je obenem leto skladateljeve smrti. Joaquin Rodrigo je krajši del svojega življenja preživel v Franciji in svojo špansko folkloro kontaminiral s kompozicijskim stilom Paula Dukasa, v tem smislu lahko razumemo izvor Serenate al alba del dia - prava zanka za glasbenike (a to ni naš primer), ki se radi spustijo v manieristično igranje. CD se zaključi s Sonato op.205 Maria Castelnuovo-Tedesca, avtorja, ki je veliko pisal za kitaro.

V tej skladbi se melodični elementi dvigujejo nad vsem in v treh stavkih se potrdi prijetno glasbeno orientiranje tega skladatelja.

Nazadnje bi podali še osebnejše mnenje o CD-ju (lepo posnet in miksan), ki je rezultat resnega dela nadarjenih glasbenikov, ki pritegnejo poslušalca tako z igranjem v živo kot s posnetkom na plošči. Muzikalne izbire so jasne in logične, igranje čisto in zlito, zvok vedno primeren in ekspresiven, skratka vse je podrejeno umetniškemu rezultatu, brez protagonizmov in neumestnega izstopanja flavte ali kitare.

Marko Sancin