MNENJA IN RAZMIŠLJANJA ČLANOV OCENJEVALNE KOMISIJE OB 7. TEKMOVANJU MLADIH PIANISTOV PRIMORSKE

Tekmovanje za spremembo ni bilo predtekmovanje za TEMSIG, ampak priprava nanj, saj so bile propozicije narejene v skladu z zahtevnostjo propozicij državnega tekmovanja pianistov.

Mesto predsednika ocenjevalne komisije je tokrat sprejel prof. Sijavuš Gadžijev. Delu v skupini je dajal dinamiko in jasno začrtane kriterije, ki temeljijo na njegovih bogatih in plodovitih pedagoških izkušnjah.

Bojan Glavina, vodja aktiva klavirskih pedagogov Primorske, je zasedel nenapisano vlogo koordinatorja med profesionalnimi zahtevami prof. Gadžijeva in dejanskimi razmerami na primorskih glasbenih šolah, čeprav smo se vsi strinjali,da moramo slediti napredku pianizma in se razvijati po svojih najboljših močeh.

Kakšno je stanje pianističnega oddelka ZPGŠ smo torej imeli priložnost slišati 12. in 13. maja v dvorani koprske glasbene šole. Slika sicer ne more biti popolna, saj je npr. v kategoriji 1B odpovedala nastop skoraj polovica prijavljenih tekmovalcev, v kategorijah 2A in 2B pa je igrala le ena pianistka (kat.2A).

No, starejše nadarjene, talentirane, na različnih tekmovanjih že potrjene pianiste iz razreda prof. Gadžijeva bomo in smo imeli priložnost slišati na koncertih; vse »skrite talente« pa, ki se letos iz različnih razlogov tekmovanja niso udeležili in njihove pedagoge, vabim, da nas razveselijo drugo leto z udeležbo na 8. tekmovanju mladih pianistov Primorske.

Kot članica ocenjevalne komisije sem med drugim zabeležila naslednje vtise:

V kategoriji začetnikov so zlato priznanje (podeljene so bile vse tri nagrade) dosegle tri pianistke, ki so pokazale dobro postavitev: ozvočen in kultiviran ton, kateremu je imanentno izdelano fraziranje, nadalje čutenje pulza in dober ritem ter nenazadnje korektna ali prepričljiva, tehnično zanesljiva izvedba. Posebne pohvale je bila deležna drugonagrajenka za čisto pedalizacijo.

V najštevilčnejši 1A kategoriji je bil tudi kvalitetni razpon največji. Pri nižje ocenjenih bi morali pedagogi razmisliti o boljši postavitvi klavirskega tona, o karakterju skladb (tehnika v službi izraza), o ustreznosti programa.

Za zlato priznanje bi pričakovali toliko razvito prstno tehniko, da bi zadoščala kvalitetni izvedbi hitrega stavka sonatine oz. sonate (lažjih) in suvereno izvajanje vsaj dvoglasne polifonije. To pomeni, da naj bi tudi tekmovalci ne bili več začetniki, vendar je to povezano s poznim vstopom v glasbeno šolo.

Za 10-11 letne pianiste je nadvse pomembna perspektiva njihovega razvoja, pri čemer ne smejo prehitevati samih sebe. Kontrolirano in urejeno igranje, ustrezen prijem, dobra koordinacija rok je baza, ki ni sama sebi namen  na njej naj se razcveta muzikalnost in osebna interpretacija.

V zdesetkani 1B kategoriji smo slišali le pet pianistov, večinoma so posegli po težjih skladbah, kar je upravičena in osnovna ambicija, le da se vsem nastop ni najbolj posrečil. Nagrajenca (1. nagrada ni bila podeljena) sta pokazala na eni strani solidno znanje in kultivirano igro, na drugi strani pa talent, kateremu še marsikaj manjka, a premore veliko glasbenega razumevanja in izvajalske energije.

Drugi dan tekmovanja so otvorili pianisti iz 1C kategorije, ki so pokazali razveseljivo visok nivo znanja za starost 14-15 let.

Slišali smo npr. izvrstno izvedbo Haydnove sonate  (Rondo-Presto) in Nocturno L. M. Škerjanca drugonagrajenke Natalije Šaver, ki je doživeto in zanesljivo izvedla celoten program.

Manj kot točko boljše je bila ocenjena prvonagrajenka Sara Rustja, ki morda od vseh najbolj združuje tehnični in muzikalni vidik v nedeljivo celoto.

Njena izvedba Beethovnove Sonate (št. 1, 3. in 4. st.) in Rachmaninove Humoreske je zablestela z virtuoznostjo, zanosom in toplino.

V igranju tretjenagrajenke Nine Kruh je bilo mnogo poetičnih trenutkov, ki posebej pristajajo Mozartovim temam in poudarjajo bistvo njegovega melodičnega izraza. Še eno zlato priznanje je pripadlo obetavni Lari Klun, ki je pokazala muzikalnost in dobro prstno tehniko.

Pohvala gre tudi ostalim trem udeležencem, ki so prejeli srebrno priznanje in so zaokrožili kvalitetno bogato 1C kategorijo.

Edina udeleženka 2A kategorije, nadarjena  Helena Gardina, je prejela 2. nagrado. Njena interpretacija programa je bila raznolika, saj je ustrezala različnim stilom in karakterjem skladb, od katerih je najbolj prepričljivo izvedla Kogojeve Tri malenkosti.

Tekmovanje v klavirskem duu je bilo razpisano kasneje in to je morda tudi botrovalo splošno slabši ravni. Komorna igra, v kateri učenci še niso izkušeni pač potrebuje več časa, da dozori. Največ znanja in uigranosti so pokazali učenci CGV Koper, ki to disciplino že nekaj časa resno gojijo.

Vprašljivo je tudi izvajanje na pamet, da bi to ne postalo samo sebi namen. Končno tudi kvalitetno izvajanje iz not zahteva nekaj vaje za slepo obvladovanje klaviature.

Andreja Konjedic Lenardič

Bilo je prelepo sončno jutro 12. maja 2000, jaz pa sem se z nekakšno tesnobo v srcu odpravila v Koper. Odrivala sem misel, ki mi je vzbujala zaskrbljenost. Čakalo me je nekaj novega, neznanega, čakala me je funkcija, ki jo bom opravljala prvič, torej »krst«, tak ali drugačen.

Odgovornost, poštenost, pedagoška naravnanost, vzgojni moment, pravilna orientiranost otroka.. so mi šepetali, da delo ni enostavno, če pa sem pomislila še na nekatere dogodke preteklih tekmovanj, sem se spraševala, če sem pravi človek za to. Prav posebna skrivnost pa je bil zame sam predsednik ocenjevalne komisije Sijavuš Gadžijev.

Spoštovanje in občudovanje njega in njegovega izjemnega dela z nadarjenimi učenci na eni in merila, ki jih pridobiš s svojim delom z v glavnem povprečnimi učenci na drugi strani so mi vzbujala zaskrbljenost o našem usklajevanju. Vse to so bili občutki pred samim tekmovanjem.

Potem pa je bilo konec predstav in tekmovanje se je začelo zares. Svoj program je odigral prvi tekmovalec- začetnik, drugi... Ko smo kot komisija prvič usklajevali svoja mnenja, smo le-ta imeli vsi zelo podobna. Začutili smo, da smo vsi naravnani tako, da bomo otroke nagradili za njihovo delo, muzikalnost in jih s svojimi ocenami skušali pravilno orientirati za naprej. Ves ta občutek se je v nadaljevanju tekmovanja samo še stopnjeval in celotna ekipa ocenjevalne komisije je delovala tako enotno, tako usklajeno, da nismo imeli nikakršnih problemov. Opazovalec bi z mirnostjo lahko trdil, da se med seboj poznamo in se v taki zasedbi nismo znašli prvič.

Ta zame res pozitivna izkušnja, ki je bila hkrati tudi poučna, mi bo ostala kot zelo prijeten, pa tudi pomemben delček svojega ne samo pedagoškega dela, ampak tudi življenja samega, predvsem zaradi tiste človeške razsežnosti, ki sem jo ob tem delu, pa tudi v prostem času občutila.

Vsa pohvala in zahvala za res dobro počutje predsedniku in vsem članom ocenjevalne komisije, kot tudi organizatorju 7. regijskega tekmovanja mladih pianistov- Centru za glasbeno vzgojo Koper.

Tatjana Grahelj

Predsednik ocenjevalne komisije prof. Sijavuš Gadžijev na vprašanje o oceni kvalitete tekmovanja pravi, da ga je v celoti gledano presenetil nizek nivo. Edino 1.C kategorija je bila konkurenčna z drugimi državnimi tekmovanji, kajti v zadnjih petih, šestih letih je nivo slovenskih pianističnih tekmovanj v velikem vzponu. Predvsem v nižjih kategorijah je pričakoval več izrazitejših dosežkov, pa tudi večjo udeležbo glede na to, da je bil tekmovalni program dovolj dostopen večini učencev. Prav tako je pogrešal večji odziv s strani mlajših pedagogov, ker so visoke uvrstitve in nagrade s svojimi učenci dosegli predvsem starejši , že uveljavljeni profesorji.

Trenutno je v Sloveniji velika ponudba raznih klavirskih seminarjev, vendar jih je po mnenju prof. Gadžijeva potrebno bolj kritično ocenjevati in izbirati, ker niso vsi vedno dobri, oziroma uporabni. Seminar na katerem predavatelj dela v enem dnevu z zelo veliko učenci je kot ˝šahovska simultanka˝, služi pa predvsem za pridobivanje točk za napredovanje učiteljem. Bolj smiselno je izbrati manj aktivnih udeležencev, ki bi sodelovali na tridnevnem seminarju, oz. klavirski delavnici. Praktična uporaba takšne oblike seminarja je nedvomno večja, tako za mladega pianista kot tudi njegovega profesorja. Poleg tega je potrebno informacije, ki jih učitelj dobi na določenem seminarju kritično oceniti in dopolnjevati s svojimi izkušnjami in razmišljanji.

Prof. Gadžijev pravi, da je v prihodnje potrebna predvsem večja pripravljenost mlajših pedagogov za intenzivno in pospešeno delo z nadarjenimi učenci , v kar spadajo tudi soočanja z dosežki drugih preko udeležb na tekmovanjih.

                                                                                  za prof Gadžijeva zapisal Bojan Glavina

Strokovna ocenjevalna komisija je bila na 7.tekmovanju primorskih pianistov v Kopru skoraj popolnoma v novi zasedbi. Prvič je v komisiji sodeloval in bil njen predsednik prof. Sijavuš Gadžijev, prav tako pa so svoj ˝krst˝ doživele tudi nove članice - Tatjana Grahelj iz GŠ Idrija, Andreja Konjedic-Lenardič iz GŠ Nova Gorica in Metka Lebar iz GŠ F. Gerbiča Cerknica. Spodaj podpisani sem se tekmovalnega ocenjevanja lotil tokrat že šestič. Vseskozi (razen na 1.tekmovanju v Novi Gorici) sem imel pregled pripravljenosti in nivoja tekmovalcev iz dveh zornih kotov: kot član strokovne žirije in istočasno kot mentor svojih tekmujočih učencev.

Tako kot vsaka dejavnost se je tudi primorsko klavirsko tekmovanje razvijalo in preoblikovalo, v skladu z vse večjim interesom ambicioznih pedagogov po napredovanju skozi soočanje dosežkov z drugimi. Vsako leto je udeležba naraščala, posledično pa so se dvigovale tudi zahteve in nivo kvalitete.

Primarna smotra, zapisana v pravilniku tekmovanja (iskanje nadarjenih učencev in njihovo usmerjanje v profesionalni študij, navajanje učencev k bolj intenzivnemu in poglobljenemu študiju klavirske igre) sta bila v celoti in enakovredno upoštevana, rezultati takšnega dela pa so bili opazni.

Uspešnost takšne oblike je vplivala na to, da se je tudi izvršni odbor TEMSIG-a odločil za podoben model regijskih tekmovanj, ki so obenem tudi predtekmovanja za zaključno tekmovanje v Ljubljani. Takšen sistem državnega tekmovanja vsekakor rabi nekaj časa, da ustrezno steče (v smislu poenotenja ocenjevalnih kriterijev po posameznih regijah Slovenije), obenem pa obstaja tudi nevarnost, da se pri tem zanemarijo določeni, prej zapisani smotri tekmovanja, kar se je po mojem mnenju zgodilo na 6.tekmovanju v Novi Gorici.

Kakorkoli že, letošnje tekmovanje je brez bremena in teže izbirnega predtekmovanja potekalo izredno usklajeno glede samega dela ocenjevalne komisije. Soglasno mnenje je, da so nagrajenci tudi zares pokazali največ kvalitet, vsi z doseženo zlato plaketo pa bi se brez vsakršne bojazni lahko uvrstili v nadaljnje tekmovanje v primeru, če bi bilo koprsko tekmovanje izbirno.

Navajanje učencev k bolj intenzivnemu in poglobljenemu študiju klavirske igre se mi še posebej glede na geografsko majhnost primorske regije osebno zdi temeljni smoter tekmovanja in tukaj vidim tudi zdravo osnovo za motivacijo, tako učencev kot njihovih učiteljev.

V primeru če bi se vsi, ki sodelujemo na tekmovanjih odločili za tekmovanje izključno najbolj nadarjenih pianistov (kar nikakor ni narobe, je ena od možnosti), potem bi bilo primorsko tekmovanje omejeno mogoče na 10 do 15 tekmovalcev in 5, 6 učiteljev, kar bi vsekakor negativno vplivalo na razvoj klavirskih oddelkov na Primorskem.

Naj omenim še pozitivno novost letošnjega tekmovanja, ki jo je predlagal prof. Gadžijev. To je možnost posveta pedagogov s predsednikom in člani ocenjevalne komisije o nastopu in oceni posameznega tekmovalca. To možnost so prvič učitelji še premalo izkoristili, je pa idealen način za pridobivanje koristnih informacij za nadaljnje delo učitelja.

Ob koncu tega zapisa lahko samo še izrazim željo, da bi naslednja komisija na 8.tekmovanju pianistov Primorske leta 2001 (kot predtekmovanju za TEMSIG) presojala enako modro, umetniško - pedagoško osveščeno, predvsem pa v skladu z zapisanimi smotri tekmovanja.

Bojan Glavina

Tekmovanja so postala del našega vsakdana in del našega načina razmišljanja. Primerjamo se z drugimi in se z njimi kosamo v dosežkih, ki so pogosto zelo težko primerljivi. Vsaj na nekaterih področjih, na primer v umetnosti. Kot članica ocenjevalne komisije 7. tekmovanja mladih pianistov Primorske se nisem mogla otresti slike starih Grkov, ki so tekmovali v pesništvu in zasnovali Olimpijske igre. Kako primerjati med seboj pesnike, katerih veličina je ravno v njihovi individualnosti, v njihovi osebni noti? Menim, da je najpomembneje prepoznati, koliko je nekdo razvil svoje lastne potenciale in se s tem približal svoji perfekciji. Na koncu koncev tekmuje tekmovalec le sam s sabo. Ali igram bolje, kot sem? Ali sem se razvil do svojih polnih zmožnosti kot pianist? Ali sem se približal bistvu glasbe in ali sem našel ustrezna tehnična sredstva in jih izpilil v dobro in zanesljivo orodje? To so vprašanja, na katera nam tekmovanje lahko pomaga odgovoriti. Če tekmovalca pri iskanju teh odgovorov vzpodbuja istočasno prizadevanje drugih tekmovalcev, če se v primerjavi izbrusijo lastni uvidi in dosežki in če so ocene kažipoti k idealu klavirske igre, potem je tekmovanje doseglo svoj namen. Ne strinjam se popolnoma z olimpijskim geslom: "Važno je sodelovati, ne zmagati." Pomembno je tekmovati in važno je zmagati - vedno znova preseči svoj osebni rekord. Na ta način tekmovanje dviga raven klavirske igre in v tem duhu čestitam vsem zmagovalcem!

Metka Lebar