»GOLDBERG VARIACIJE« - glasba, ki se sliši ali vidi ?
»Gestaltenlehre ist Verwandlungslehre«
Oblikovati pomeni preoblikovati .Ta Goethejev izklesani izrek ki enači dej oblikovanja s preoblikovanjem , saj je nauk o izoblikovanju podob istočasno tudi nauk o premenah le teh je za tako imenovane Bachove ,, Goldberg variacije ,, kakor na kožo pisan .
Obsežno kompozicijsko delo J. S. Bacha je sicer na prvi pogled prosojno jasno : deset trojic variacij na Arijo , ki jo vidimo oziroma slišimo na začetku in na koncu .Če pa delo malo pobliže pogledamo , postanejo stvari malo drugačnejše in ob Bachovem delu, ki je v katalogih označeno z BWV 988 , moramo biti skrajno pozorni. Večplastna in skoraj molekularna prepletenost 30 terih variacij je zgrajena po zakonih, ki so še najbliže onim zakonom , ki jih poznamo iz organskega sveta .
Isti kemični elementi in iste molekule tvorijo raznolikost organskega tkiva . Elemente in molekule sicer lahko razlikujemo , razumemo vsak delec posebej , nikakor pa jih ne moremo ločevati .Podobo organizma bi iznakazili , tkivo razcefrali in nastopila bi smrt . In tukaj so lahko razlogi prenekaterega nerazumevanja, ki ga je bilo delo deležno v zgodovini glasbe , vse do danes .Vendar pojdimo po vrsti .
Naslov » Goldberg variacije » , pod katerim je delo že lep čas poznano, zaman iščemo v naslovnici tiskane izdaje, ki jo je oskrbel sam Bach že leta 1742, če ne še kako debelo leto prej . Le ta se v nemškem izvirniku , od katerega poznamo danes 18 ohranjenih primerkov , glasi tudi grafično dobesedno takole :
,,Clavier Ubung bestehend in einer Aria mit verschiedenen Veraenderungen vors Clavicimbal mit 2 Manualen.
Denen Liebhaberen zur Gemuths Ergetzung verfertiget von Johann Sebastian Bach Koingl. Pohl. und Churfl. Seach. Hof
Compositeur , Capellmeister u .Directorein Chori Musici in Leipzig Nurenberg in Verlegung Balthasar Schmids,,.
V dobesednem slovenskem prevodu pa zveni takole : » Vaje za klaviaturo /,ki vsebujejo / Arijo / z značilnimi premenami ( variacijami ) / za klavičembalo / z 2 manualoma. / Ljubiteljem v razvedrilo duha / izdelal / Johann Sebastian Bach/ poljskega kralja in saksonskega volilnega kneza dvorni / skladatelj , dirigent in vodja/ zbora glasbenikov v Leipzigu /.Objavljeno v Nurenbergu / pri Balthasaru Schmidu ./«
Imena Goldberg ne najdemo niti v tej naslovnici in niti v kasnejših izdajah niti v prepisih . Začenja se pojavljati šele po letu 1802 , ko je J . N . Forkel romantik in muzikolog izdal prvi obsežnejši Bachov življenjepis Uber J . S . Bach Leben , Kunst und Kunstwerke . Ker se je opiral na pričevanja dveh najstarejših Bachovih sinov Wilhelma Friedmana in Carla Philippa Emanuela , je življenjepis vse do danes ohranil visoko stopnjo avtoritete , o kateri si skoraj nihče ne drzne podvomiti . Zato ni čudno, da je po skoraj vseh učbenikih zgodovine glasbe in glasbenih leksikonih sveta navzoča Forkelova izmišljena pripoved o nastanku BW V 988. V tej splošno znani Forkelovi fantazijski fabuli izvemo vrsto sicer čisto zanimivih podrobnosti , ki pa žal ne vzdržijo soočenja z dejstvi . Splošno je znano, da govori Forkel o bolehnosti in nespečnosti barona z imenom Carl von Keyserlingk. Le ta naj bi bil baje pri Bachu naročil nekaj skladbic kot pomirjevalo in uspavalo za svojo nespečnost. Le te naj bi mu vsakič igral njegov sluga glasbenik J. T. Goldberg. Bil je sicer znan kot odličen klavičembalist. Vendar se je glasbeno zgodovinopisje le zelo redko ozrlo po njegovi dejanski starosti : rojen v Danzigu 14. 3. 1727 , umrl v Dresdenu l. 1756.
Ko je naše Bachovo delo bilo že tiskano, bi naj Goldberg imel torej največ pičlih 13 14 let. Ko je pa delo nastajalo, pa še veliko manj. Vsekakor pa daleč premalo , da bi zrelo prežvečil tako trd oreh zajetne monumentalnosti naših variacij.
Danes vemo , da je Keyserlingk vitalno delal še celih dvajset let po objavi »Goldbergovih variacij ».
Vemo natančno, da se je J. S. Bach močno potegoval za naslov »Konigl Pohl. Und Churfl Saech. Hof Compositeur » t. j. poljskega kraljevega skladatelja, kar Forkel niti z besedico ne omeni. Poljski kralj je bil namreč v času teh dogodkov Avgust III. (Friederich Avgust II ) kralj v letih 1734 do 1763 in je negoval italijansko glasbo, za razliko od njegovega očeta ( Avgust II : vladal do leta 1733 ) , ki je bil bolj naklonjen francoskim vplivom . Vemo tudi , da je Bachu pri pridobitvi tega naslova dobil ga je leta 1736 odločilno pomagal prav bolehni in nespeči baron Carl Von Keyserlingk , ki je bil od leta 1733 dalje ruski poslanik na poljskem kraljevem dvoru v Dresdenu . Tudi o tem posredovanju pri pridobitvi naslova Forkel začuda molči kot grob .
Vemo pa utemeljeno, da je Forkelova fabula plod in posledica v letih 1800 sveže porajajočega se nemškega romantičnega nacionalizma. V imenu te » višje Ideje » , ki vse dovoljuje in opraviči, je bil tudi J. S. Bach proglašen za nacionalnega heroja. Gre namreč po Forkelovih besedah za « največjega glasbenega pesnika in deklamatorja vseh časov , tudi bodočih, in pomembno je , da je bil to Nemec; domovina naj bo nanj ponosna ter njegove slave vredna« (glej Forkel ,n. d. str.92).
Danes vemo, da je prav ta « višja Ideja » kakor virus okužila celo 19. in 20. stoletje. In to ne le nekatere umetnostno zgodovinske podatke. Šla je daleč predaleč, kot dokumentirano danes žal prepozno tudi izkustveno vemo. Zato morda do danes nobenega ni motilo, da v Bachovi zapuščini da se vrnemo v naš krog misli ne najdemo omenjene niti zlate posode niti »100 Louis d`or« , izredne dragocenosti torej, ki bi jih naj Bach dobil kot plačilo za Goldberg variacije. Bachovi pač tega niso nikoli dobili in niti uživali. Oni in mi smo pa zato dobili nekaj izredno dragocenejšega: krasno glasbeno delo z naslovom »Vaje za klaviaturo, ki vsebujejo Arijo z različnimi premenami « , ki ga ni napisal neki nemški nacionalistični fanatik.Danes vemo , da je to zares izjemno delo napisal svetovljan iz dežele Thuringen, ki je služboval na Saškem in se trudil najprej, da bi s svojim delom prislužil kruh in časten družbeni položaj zase in za svojo številno družino, istočasno pa , da bi svoje poklicno delo oplemenitil. Vemo namreč zelo dobro, da je glasbo pojmoval izključno kot » človekov način izkazovanja časti Bogu » tudi takrat, ko so skladbe nosile posvetilo svetnih veljakov in so imele izrecno željo služiti negi duha in sluha. Kajti že v svojem rojstnem datumu je nosil predestinirano poslanstvo celotnega sorodstva: »21. 3. 85« pomeni izraženo v črkah »Bache«. Ne pozabimo , da je bil skladatelj evangeličanske veroizpovedi in je predestinacija bila zanj enakovredna grškemu pojmovanju usode: da bo njegov življenjski poklic glasbenik, je bilo že pred rojstvom in v naprej od zgoraj določeno.
Na tem mestu nimamo niti časa niti prostora za obširnejše razpravljanje o podrobnostih v zgradbi Goldberg variacij. Lahko pa se osredotočimo vsaj na nekatere podatke, ki so plod podrobnejših analiz in nam že sami nakažejo obilico pomenov in za njimi stoječih sporočil.
V francoskem stilu močno okrašeno Arijo, ki jo je Bach izbral za temo svojih Variacij, najdemo že v zvezku , ki ga je posvetil svoji ženi : Clavier Buchlein fur Anna Magdalena Bach iz leta 1725. Prvih 16 taktov te iste teme najdemo kot poroča že iz Spitta v delu »Sarabande.duodecies variat:«, ki ga je že pred Bachom napisal njegov sorodnik Johann Christoph Bach. Ta podatek nam je dragocen tudi zaradi karakterne oznake za Arijo. Gre torej za sarabando ; plesno obliko torej, ki jo najdemo v suitah onega časa, v evropski glasbi nasploh pa prisotno že od 16. stoletja dalje. Prvih osem taktov Arije na katere je Bach v enega od tiskanih primerkov z roko pripisal še 14 kanonov pa je v izrazitem chaconinem stilu.Takšen chacona bas bil je v tesnem sorodu tudi z t. i. Romanesca basom je služil že stoletje pred Bachom številnim skladateljem , ki so pisali variacije na ostinatno melodijo. Med drugim najdemo podoben bas pri Couperinu (Pieces de Clavecin, Ordres 1, 10 in 11). In tukaj imamo že prvi konkreten oblikovno glasbeni zaključek:
Pred nami je Arija , ki jo je Bach vzel nedotaknjeno ali le delno preoblikovano, ne vemo iz zakladnice ljudske in hkrati umetne glasbene preteklosti, ki je bila od vedno v tesni zvezi s stiliziranim plesom.
Ta ugotovitev nam pa nakaže oblikovni in stilni pristop do posameznih odlomkov celotnega dela. In res. Plesne oblike lahko zasledimo v vsakem odlomku. Vendar nas takšna ugotovitev ne zadovoli popolnoma. Goldberg variacije se sicer navezujejo na preteklost, to pomeni na variacije Sweelincka, Scheidta, Frescobaldija, Bohma, Pachelbela, Buxtehudeja in drugih. Istočasno pa kažejo neko popolnoma novo urejeno načelo variiranja, ki je zmožno daleč preseči meje melodično ritmičnih metamorfoz (diminuzioni) in golega okraševanja (fioriture) . Kažejo namreč že na neke vrste »moderen« pojem variacij: ciklus progresivnih in celovitih premen določene glasbene celice, od katerih je vsaka karakterno točno določena. Takšen glasbeni konstruktivizem je očitno sad zadnjega desetletja Bachovega življenja, ki kaže na popolnoma novo arhitekturo, ki se močno oslanja na kanon, na številčno in metafizično simboliko ipd. Žal smo zaradi stiske s prostorom prisiljeni pokazati le na nekatera dejstva in navajati zaključke brez izpeljav, ki so jih porodile.
Če pogledamo podrobneje celotno delo, se nam pogled najprej in samo po sebi zaustavi na vsaki tretji variaciji. Napisane so v strogi kanonični obliki, ki si sledijo od kanona v primi do kanona v noni , z izjemo zadnje. Variacija št. 30, Quodlibet , namreč začuda ne vsebuje pričakovanega kanona v decimi, pač pa se v njej Bach šaljivo in glede na strogo akademsko resnobo celotnega dela skoraj preveč elementarno poigra z dvema saksonskima ljudskima melodijama.Prva je ljubezenska ljudska pesem »Ich bin so lang nicht bei g`west, ruck her , ruck her …« kar v prevodu pomeni: Že dolgo nisva bila skupaj, stisni se , stisni se, stisni se bliže k meni. Druga pesem pa je izrazito šaljivega izraza: »Kraut und Ruben haben mich vertrieben«:Zelje in repa sta me stran odbila.
Ker pa je ta variacija zopet narejena na istem basu kot vse ostale in ker je ravno tako kanonično skrbno izpeljana, lahko polnopravno spada na isto mesto.Tudi pomen je svojski, kot tudi mesto , ki ga zavzema, dasiravno lahko o vsem le ugibamo. Zaradi lažjega pregleda si to skupino variacij oglejmo razvrščene v zaporedje.
Variatio 3. Canone all` Unisono . a 1 Clav. (Giga)
Variatio 6. Canone alla Seconda .a 1 Clav.( Courante)
Variatio 9. Canone alla Terza. a 1 Clav.(Air)
Variatio 12. Canone alla Quarta. a 1 Clav. (Polonaise)
Variatio 15. Canone alla Quinta. a 1 Clav. Andante (Allemande)
Variatio 18. Canone alla Sexta. a 1 Clav. (Gavotte)
Variatio 21. Canone alla Settima. a 1 Clav.(Air)
Variatio 24. Canone all`Ottava. a 1 Clav. (Courante)
Variatio 27. Canone alla Nona . a Clav. (Giga)
(Variatio 30. Quodlibet. a 1 Clav.)
Podobno nas preseneti virtuozni italijanski po Scarlattijevo briljantni stil , ki zahteva pogosto uporabo manualov.Takšne so vse variacije , ki jih najdemo na drugem mestu trojic z izjemo Variatio št. 2. Tudi te si zaradi lažjega pregleda oglejmo razvrščene v skupino:
Variatio 2.a 1 clav. (Air)
Variatio 5.a 1 o vero 2 Clav.
Variatio 8. a 2 Clav.
Variatio 11. a Clav. (giga?)
Variatio 14.a 2 Clav.
Variatio 17. a 2 Clav.
Variatio 20. a 2 Clav.
Variatio 23.a 2 Clav.
Variato 26. a 2 Clav.
Variatio 29. a 1 o vero 2 Clav. (Polonaise)
V tej skupini izstopata prva in zadnja. Variacija št.29 je po značaju bližja št.28, torej skupini variacij, ki jih najdemo na prvem mestu v trojici posameznih skupin. Tudi to skupino si zaradi lažjega pregleda oglejmo razvrščene po vrsti. Izstopajoče variacije te skupine so zopet v oklepaju.
Variatio 1. a 1 Clav. (Polonaise)
Variatio 4.a 1 Clav (Passepied)
Variatio 7.a 1 o vero 2. Clav. -al tempo di giga
Variatio 10. Fughetta a 1 Clav. (gavotta)
Variatio 13. a 2 Clav. (sarabanda)
Variatio 16. Ouverture. A 1 Clav.
Variatio 19. a 1 Clav. (težave v določitvi:Polonaise ali Passepied)
Variatio 22. a 1 Clav. alla breve (gavotte)
Variatio 25. a 2 Clav. Adagio
Variatio 28. a 2 Clav. (Polonaise)
In prav v tej skupini imamo nekaj še dodatnih dragocenih podatkov. Nekatere so opremljene z imeni oblik, ki jim pripadajo (št.7,10 in 16) ali pa z oznako za tempo (št. 22 in pa 25). Omenjene oznake so vzete iz Bachovega lastnoročno popravljenega primerka tiskane izdaje, ki se danes nahaja v Bibliotheque National de Paris, Department de musique, Mr. 17669. Prav te oznake pa so nas popeljale naprej. Na temelju študija notranje strukture odlomkov samih in na temelju številnih primerjav z drugimi podobnimi odlomki v suitah, partitah in ostalih odlomkih, ki so opremljeni z naslovi, lahko s precejšnjo gotovostjo ugotovimo določen plesni karakter dotičnih variacij. Ta karakter smo dosledno zapisali v oklepaju. Celotno sk. , ki jo najdemo na drugem mestu z izjemo Variatio 2 pa lahko prištejemo dokaj prepričljivo v zvrst, ki jo poznamo pod imenom Polonaise. In prav ta stilizirana plesna zvrst se mora za svojo uveljavitev v umetni glasbi zahvaliti- med drugim predvsem J. S. Bachu.
Če na kratko povzamemo, lahko zaključimo naslednje. Nosilni steber ne nosijo Variacije v kanonski obliki, saj tvorijo podobno kot skupina variacij, ki jih najdemo na prvem mestu tako rekoč samostojno suito. Podoba je, da obe skupini oklepata vrsto variacij to pomeni polonez v italijanskem stilu in da so prav tiste, ki tvorijo skrito hrbtenico obema suitama, ki se rebrasto razvrščata po obeh straneh. Gre za poklon tedanjemu poljskemu kralju Avgustu 2.? Je glasbeno omenjen tudi njegov oče? Je v Quodlibetu potemtakem podpisan Saksonec?
Številni elementi nas vodijo v to smer in ključ do zgradbe potemtakem lahko vsaj zaslutimo, če že ne vidimo v naslovnici. Prva Variatio in skupina Polonaise pripadata poljskemu delu naslova, Quodlibet pa saksonskemu v smislu obeh naslovov: »konigl.Pohl. und Churfl. Saechs.«Skupine variacij na prvem in drugem mestu so oznaka za njegovo svetno službo kot »Hof-Compositeur. Capellmeister«, medtem ko je skupina variacij v obliki kanonov napisanih v strogem stilu podoba Bacha kot kantorja v Tomaževi cerkvi, »Directore Chori Musici in Leipzig ». Večplastnost in sestavljenost jasno kažeta, da je delo nastajalo v več časovnih obdobjih in s presledki več let.
Gre torej za glasbo, ki se ne sliši, ampak se lahko tudi vidi. In obratno.
Ivan Florjanc