“DOBRO UGLAŠENI KLAVIR” - nadaljevanje iz druge številke Primorskih sozvočij
Od čistih terc zgodnje renesanse pa do današnje enakomerno temperirane uglasitve je bila dolga in postopna pot. Vendar nas zanima, do kdaj moramo upoštevati te značilnosti. Bacha večkrat citirajo kot utemeljevalca enakomerno temperirane uglasitve, vendar nam njegov sin C. Ph. Em. Bach v svoji Šoli za klavir izpodbija to mnenje, ko daje nasvete za uglaševanje: ...pri uglaševanju odvzemite večini kvint komaj opazen delček njihove čistosti; tako bomo lahko uporabljali vseh štiriindvajset tonalitet”.
Leta 1784 dobimo naslednji opis Clementijevega načina uglaševanja: “c - e naj bo nekoliko visok, e - gis zelo visok, as - c še višji; drugače, glede na kvinte, kot v enakomerno temperirani uglasitvi.
Da se je taka ali podobna uglasitev ohranila še daleč v 19. stoletje nam priča Peter Lichtenthal v Glasbenem slovarju (1826) “Imamo dve temperirani uglasitvi: enakomerno, kjer vsaka kvinta zgubi nekaj svoje vrednosti in kjer je vsaka kvarta nekoliko večja, ter neenakomerno temperirano uglasitev, kjer ostanejo nekatere kvinte čiste, druge pa nekoliko znižane. Enakomerno temperirana uglasitev vsekakor ne more obstajati, saj bi tako posamezne tonalitete popolnoma izgubile svoj značaj in postalo bi vseeno, če bi napisali nokturno v a-molu ali pa vojaško koračnico v As-duru.
Goetheju je bila uvajanje enakomerno temperirane uglasitve zmaga človeka in umetnosti nad naravo. Dandanes je človek že tako “premagal” naravo, da je ta vse bolj potrebna naše simpatije in naše pomoči. Vsak dan bolj nujen postaja povratek k naravi. V tem smislu lahko razumemo priporočilo angleške revije Early Music, ko pianistom za izvajanje Mozarta, Mendelssohna, Schumanna in Brahmsa na modernem klavirju priporoča sledečo uglasitev: kvinte fis-cis-gis-es-b čiste; kvinte b-f-c ter kvinte e-h-fis enake kot v moderni uglasitvi; kvinte c-g-d-a-e pa za šestino pitagorejske kome zmanjšane.
Za razumevanje vseh problemov povezanih z različnimi uglasitvami moramo upoštevati tudi psihološke in fiziološke elemente, vpletene pri poslušanju glasbe. Pri poslušanju glasbe lahko dajemo prednost melodiji ali pa harmoniji. To je odvisno od rase (razlike v glasbi različnih kontinentov), od narodnosti (večglasje v slovenski ali pa enoglasje v italijanski ljudski pesmi), predvsem pa od obdobja: srednjeveška glasba je bila izrazito melodična. Disonančna terca zato ni motila. V renesansi in v baroku pa je postala harmonija važnejša. Melodije so se prepletale od akorda do akorda kot let metuljev od cveta do cveta. Osnova harmonije pa je postala terca; najprej čista, a kasneje vedno bolj razširjena, vse do temperirane in do pitagorejske terce.
Povsem jasno je, da problemov uglasitve klaviature v raznih obdobjih ne bomo mogli razumeti s pomočjo klavirja. Srednjeveška terca ni bila disonančna iz nekakega estetskega prepričanja. Bila je dejansko disonančna. Prav tako ne moremo razumeti blagozvočnosti čistih terc, če jih ne slišimo. Pri izbiri med čisto in pitagorejsko terco je bistvene važnosti, kako poslušamo glasbo - ali slišimo predvsem melodijo, ali pa predvsem harmonijo. Pitagorejsko véliko terco nam lahko zapoje dober pevec (ali zaigra dober violinist). Če zaigramo isto terco na klavirju, bo skoraj gotovo za malenkost nižja. Pevec misli predvsem na melodijo in pitagorejska terca mu je najbolj naravna. Če zapoje na primer terco d - fis, mu je fis vodilni ton, ki sili v kvarto; lahko rečemo, da poje fis, pri tem pa že intenzivno misli na g. Če pa poslušamo terco harmonično, nam bolj prija čista, precej nižja terca. Preizkus lahko naredimo tako, da na instrumentu, kjer lahko višino tona prilagajamo (godala, pihala), zaigramo najprej noti intervala v zaporedju, nato pa istočasno. Pri tem nas bo motilo verjetno to, da čiste terce sploh nismo vajeni. Vendar to ni nepremostljiv problem. Po nekaj poizkusih nam čista (ali skoraj čista) terca nekako “pride v uho” in harmonijo lahko popolnoma drugače doživljamo. Prav interval terce lahko bistveno vpliva na sporočilnost neke glasbene umetnine. Posebno važna pa je čista terca v zaključnem akordu pri renesančnih skladbah. čisto véliko terco imamo v osnovnem tonu kot harmonični ton. Če ta harmonični ton okrepimo s tem, da ga tudi dejansko pojemo ali igramo, dobimo še posebno bogato zvočnost. Te nikakor ne moremo doseči, če se harmonični ton vélike terce “krega” z malo terco ali pa s preveliko véliko terco. To pa bistveno vpliva na sporočilnost skladbe. Če terca v akordu “sili navzgor”, vnaša v skladbo nemir, kar pa je bistveno nasprotje od spokojnosti in miru, ki nam ga daje čista terca, ki “počiva” na osnovnem tonu.
Današnja praksa
M. Adlešič navaja v svoji knjigi Svet zvoka in glasbe, da je razlog za blagoglasnost ruskih zborv verjetno v tem, ker vadijo brez instrumentalne spremljave. Klavir dejansko ne daje pevcu prave opore, saj je temperirane intervale izredno težko zapeti. Pomanjkanje čistih intervalov pa je najbolj opazno pri izvedbi renesančnih skladb: zaključna previsoka terca nima pravih opravičil, saj pevci pojejo renesančne skladbe na koncertih brez klavirske spremljave. Za petje čiste terce manjkata le informacija in vaja.
Koncept določene uglasitve pa je prisoten tudi v melodični liniji. Vzemimo kot primer Bacha: instrumentalist, ki lahko uravnava višino tona (godalci in pihalci) lahko poskusi zaigrati gis v pasaži a-gis-a zelo nizek (kot če bi gis težil navzdol). Ko nam postane ta koncept dovolj domač, da ga ne ocenjujemo s predsodkom, bomo “odkrili”, da je Bachova melodija tako elegantnejša, lepša.
Poznavanje značilnosti starih uglasitev pa nam pomaga pri interpretaciji tudi, ko na višino tona ne moremo vplivati. Preludij št. 7 iz prve knjige Bachovega Dobro uglašenega klavirja (edicija Breitkopf) ima oznako Allegro molto tranquillo (oznaka seveda ni Bachova, pač pa Mugellinijeva!). Iz Charpentierove razpredelnice je razvidno, da je Es-dur “krut in trd”. če bo pianist poznal značilnosti raznih tonalitet, se bo njegova interpretacija bolj približala avtorjevi ideji.
Miloš Pahor