Predstavitev projekta: DIH ŽIVLJENJA

Alenko Zupan poznamo kot profesorico flavte na CGV Koper in na koprski umetniški gimnaziji. Pred kratkim je izdala tudi svojo prvo CD-ploščo z naslovom ˝Dih življenja˝. Projekt z istim naslovom, ki zajema več izraznih medijev: gib, besedo, sliko, zvok, je predstavila tudi marca 2000 v veliki dvorani Avditorija Portorož.

Kaj več o njenem projektu nam bo povedala sama.

Zakaj sem se za ta projekt odločila in kako je do tega prišlo je moja življenjska zgodba. Po končani Akademiji za glasbo (v tretjem letniku) me je sam prof. Fedja Rupel usmeril v študij v tujini. Med drugim mi je predlagal Pariz ter šolo Ecole Normale de musique de Pariz, kjer je tudi sam študiral. Odločiti sem se morala zelo hitro, kajti bil je že mesec januar. Seveda nisem veliko oklevala. Takšna priložnost se v življenju zgodi le malokrat in potrebno je zaupati vase ter se prepustiti toku. Zelo hitro sem naredila vse potrebne izpite za četrti letnik, pripravila dvojni program in zelo uspešno diplomirala. Med tem sem se prijavila na omenjeno šolo, kjer sem morala posneti 20 minutni program po katerem so mi odobrili prijavo za avdicijo. Bila sem zelo vesela, ko sem dobila pismo iz Pariza, da sem prijavljena na avdicijo. Tako me je pot vodila v Pariz.

V svet, ki mi je bil od nekdaj zelo pri srcu, ne samo francoščina, temveč tudi kultura, zgodovina ter predvsem  umetnosti.

Zanimivo je to, da se jezika nisem nikoli učila, da nisem vedela kam grem, ali bom sprejeta, kdo bo moj profesor, kje bom živela... Vendar sem šla kljub temu. Francoščino sem se v treh mesecih na hitro naučila tako, da sem lahko komunicirala ter razumela. Še dobro, da je tako podobna italijanščini. Dobila sem štipendijo od francoske vlade za tri mesece in tako sem vsaj vedela, da bom toliko časa ostala v Parizu. Prijavila sem se v dom, ki so ga vodile neke vrste nune, ter tako imela prenočišče. Vsi napotki, ki sem jih dobila od mojih prijateljic so mi prišli prav.

Pot je bila naporna in dolga. Na vlaku nisem veliko spala saj ni bilo ravno varno. Po Parizu sem vlačila dva kovčka težja od mene in si pri tem zvila še gleženj. Bila sem zelo obupana vendar sem vztrajala. Naslednji dan sem imela avdicijo pred osemčlansko komisijo (profesorji flavte) in po odigrani skladbi (brez klavirske spremljave) je bil občutek porazen. Vendar, ko je profesor Christian Cheret prišel k meni ves nasmejan in zadovoljen sem bila zelo presenečena. Sedaj ko se ozrem nazaj in se spominjam tega dogodka mislim, da sem imela res veliko srečo.

Bilo je zelo naporno. Še posebno prve tri mesece. Vse moje stare navade in vzorce igranje sem morala zamenjati z novim načinom, ki je slonel na naravnem načinu igranja. To je bilo trdo delo. Vadila sem tudi po pet ur na dan. Moram pa povedati, da sem bila pod velikim pritiskom in da je bilo zelo težko. Šlo je za preživetje! Na trenutke sem želela že vse pustiti in zbežati domov, vendar sem premagala te padce in vztrajala. Veliko mi je pri tem pomagal moj partner Aleš, ki me je bodril in mi stal ob strani čeravno tako daleč. Sama tega ne bi zmogla. Težko je ko si tako daleč stran od doma sam, ter ne poznaš nobenega, ki bi govoril tvoj jezik in bi te razumel. Pod pritiskom nisem bila samo zaradi študija temveč tudi zaradi mesta samega, ki je zelo kaotično ter je name delovalo zelo stresno. Prvič v življenju sem se počutila kot da nisem nihče, le številka, ki se sprehaja po mestu, v katerem vsi hitijo, nihče se ne zmeni zate in nikoli ne veš, kaj se ti lahko pripeti za ovinkom. Glede tega nisem imela ravno prijetnih izkušenj. Res je, da je to velemesto, ki ima svoje znamenitosti, svetovno znane stavbe, zgodovino, ogromno koncertov cez cel dan, kar koli si poželiš,  vendar je življenje v njem precej naporno in stresno. Biti moraš zelo močen, vedeti kaj hočeš, imeti podporo še v kom, zaupati ter vztrajati.

Po treh mesecih sem dobila še štipendijo od Ministrstva za kulturo ter se tako odločila, da ne bom več živela v Parizu temveč se bom vozila na lekcijo vsak teden ali vsake 14 dni. Veliko sem potovala z letali. Poleg študija v Parizu sem se enkrat mesečno izpopolnjevala v Rimu pri prof. Raymondu Guiotu kjer sem študirala dve leti. Tukaj sem pridobila temeljno tehnično znanje ter razumevanje fraziranja. Pričela sem še delati na Glasbeni šoli v Kopru in predajati svoje znanje otrokom.

V dveh in pol letih študija v Parizu sem imela tudi veliko prijetnih in čudovitih izkušenj. Od tega, da je bil profesor moja sorodna duša s katerim nisva veliko komunicirala vendar sva preko igranja in glasbe točno vedela kaj misliva in čutiva. Imela sem veliko kontaktov z angeli, ki so me vodili vsak dan, mi svetovali, ter nekaj resnično pravih prijateljstev, ki bodo ostala za vedno. Odprl se mi je svet, ki ga prej nisem poznala. In največ kar sem pridobila je glasba, ki mi pomeni ogromno, mi ogromno daje, ter v kateri tudi jaz lahko ogromno dam drugim. Res sem zelo vesela in srečna, da sem imela možnost iti v Pariz, študirati pri profesorju, ki mi je odprl srce, pokazal kako se igra z dušo in kaj glasba sploh pomeni.

Predvsem prvi trije meseci v Parizu ter sam študij sta me pripeljala do tega, da sem se začela bolj zavedati kaj imam doma kar sem pogrešala v Parizu. Kaj je v Sloveniji tako lepega in čudovitega kar ni bilo v Parizu. BLAŽENI MIR, LJUDJE IN NARAVA.

V Parizu se mi je tako jasno pokazala slika kako se ljudje vedno bolj oddaljujejo od narave s svojim delom in hitrostjo vsakdanjega življenja, stresom, onesnaženostjo, napetostjo in nemirom. Preživela sem tudi zato, ker sem vsakič ko sem prišla domov črpala in se napajala z energijo narave. Ogromno sem se sprehajala. Začela sem ne samo poslušati temveč slišati zvoke, ki jih prej nisem slišala, ker jim nikoli nisem prisluhnila.

Odkrila sem, da so zvoki narave toliko bolj pomembni, saj na nas vse delujejo pomirjujoče, sprošcujoče, zdravilno in nam dajajo energijo. Tako sem nekega dne v Parizu enostavno spoznala in vedela, da bom naredila projekt zvokov narave s flavto. Zakaj flavta? Vemo, da je flavta instrument, pri katerem je osnova dihanje, ki pa je ravno tako bistvo narave. Dihanje je osnova življenja, zato je kombinacija flavte in narave preprosta in v popolni harmoniji.

Zato sem se odločila, da pripravim in uresničim projekt, ki bo vseboval harmonijo zvokov naše prečudovite narave in flavte na zgoščenki. Snemali smo v živo v naravi ter posneli zvoke našega morja, reke Rižane, ptic in vsega, kar narava vsebuje ob slovenski Obali. Zato je ta projekt poleg ostalega tudi promocija Slovenije. Hkrati ko smo snemali naravo smo v živo posneli še zvoke flavte. Vse je nastalo po trenutnem navdihu.  Glasba, ki nedvomno pomirjujoče, pozitivno in stimulativno deluje na človeka, je tisto, kar danes vsak izmed nas najbolj potrebuje. To je v Sloveniji nekaj novega in svežega.

S temi zvoki in glasbo želim pomagati ljudem, jih spomniti od kod izviramo, kaj imamo okoli sebe pa se tega velikokrat ne zavedamo in spomniti, da smo mi del narave. Narava je tukaj zato, da nam pomaga in želim, da tudi mi to pomoč z ljubeznijo vračamo.

Moj projekt je le en delček s katerim si želim, da to bogastvo narave kar najbolje predstavim ljudem v Sloveniji in po svetu ter pripomorem k njeni ohranitvi.

Prepričana sem, da bo glasba z moje zgoščenke tudi vam v zadovoljstvo in sprostitev.     

Sončen pozdrav

Alenka Zupan

Alenka Zupan bo med 12. In 19. avgustom 2000 vodila glasbeno delavnico flavte ˝PIKOLO˝za vse , ki si želijo na ustvarjalen način zbližati in povezovati se z zvoki flavte.

Glasbena delavnica bo potekala na Bledu, njen program pa zajema učence glasbenih šol in srednje šole.

Pogovor je pripravila Nadja Žerjal