Srečanje z mladim umetnikom, pianistom Aleksandrom Nabiulinom

Center za glasbeno šolo Koper je v sredo, 15. marca gostil mladega ruskega pianista Aleksandra Nabiulina. Srečanje z mladim umetnikom je nastalo na pobudo prof. Sijavuša Gadžijeva s katerim je Aleksej tudi naredil prve korake v zvočnem svetu črnobelih tipk. V sproščenem pogovoru, ki ga je vodil prof. Gadžijev, smo od Alekseja zvedeli veliko zanimivosti v zvezi z njegovim študijem in njegovo glasbeno potjo mladega koncertanta.

Aleksej Nabiulin prihaja iz sibirskega mesta Norilsk, oddaljenega od Moskve čez 4000 kilometrov. Rojen je leta 1978, klavir pa se je začel učiti že s petimi leti pri svoji materi. Z desetimi leti je bil sprejet na Specialno šolo za mlade talente pri Konzervatoriju v Moskvi v razred prof. Gadžijeva. Leta 1992 je na 1. mednarodnem pianističnem tekmovanju Čajkovski v Moskvi kot najmlajši udeleženec prejel 3. nagrado. Takrat je v 3. etapi tekmovanja z ruskim nacionalnim orkestrom izvedel 1. koncert Sergeja Prokofjeva. Naslednje leto je skupaj z nekaterimi najbolj nadarjenimi učenci iz razreda prof. Gadžijeva nastopal na dvomesečni turneji po Nemčiji. Zelo odmevni so bili tudi njegovi takratni recitali v Moskvi, Novosibirsku in Minsku. Od leta 1995 je pod mentorskim vodstvom prof. Mihajla Voskrenskega, leta 1998 pa je zmagal na prestižnem pianističnem tekmovanju ˝A.Casagrande˝ v Italiji, na katerem je prejel tudi posebno nagrado za izvedbo šestih Schubertovih Moments musicaux.

Na krajšem recitalu v dvorani koprske glasbene šole nam je Aleksej najprej zaigral Chopinovo Polonezo-Fantazijo v As-duru op. 61, zatem 2. in 3. stavek iz Schubertove sonate v B-duru, Tretjo sonato Prokofjeva in za konec še 1. stavek iz ˝Petruške˝ Stravinskega.

Veliko število mladih, predvsem učencev klavirja, je skupaj z nami učitelji z veliko pozornostjo spremljalo doživete in poglobljene izvedbe zahtevnih del.

S ˝slovansko˝ občutenostjo in intimno poglobljenostjo nam je Aleksej nevsiljivo razgrnil bogastvo različnih izrazov in občutij in nas dobesedno očaral s svojim igranjem.

Njegovo mojstrstvo se mogoče še najbolj kaže v liričnih odstavkih, kjer preseneča za njegova leta izredno zrela in psihološko poglobljena interpretacija. Prof. Gadžijev pravi, da je ta njegov posebni ˝lirični dar˝ opazil, ko je dvanajstletni Aleksej igral Preludij v G-duru op. 32 Sergeja Rahmaninova in v njem izrazil posebno ˝krhkost˝, občutljivost. To liriko, ki je sicer prisotna v ruski duši, je Aleksej v največji meri izrazil v počasnem stavku Schubertove sonate, kjer je z izredno rafiniranim dotikom ustvaril posebno vzdušje. To so začutili tudi mladi poslušalci, ki sicer - resnici na ljubo - v današnjem času in okolju večinoma niso vajeni tolikšne koncentracije pri poslušanju intimnih izpovedi v klasični glasbi, so pa skoraj brez diha prisluhnili pianistu in njegovi viziji Schubertove glasbe.

Po nastopu se je Aleksej Nabiulin zadržal tudi v krajšem pogovoru s poslušalci. Na vprašanje, kaj je najbolj pomembno za mladega koncertanta, da lahko uspe na koncertnih prizoriščih v konkurenci tisočih pianistov, je odgovoril: ˝Najpomembneje je pokazati svoj duhovni svet, svojo osebnost. Seveda je predpogoj za uspeh znanje glasbe v celoti, se pravi: harmonije, solfeggia, zgodovine glasbe, oblikoslovja,...Za vse to pa je potrebno veliko študija in veliko odrekanja drugim ˝posvetnim˝ stvarem. Prof. Gadžijev je dodal, da je poleg vsega naštetega mlademu umetniku za uspeh na svetovnih odrih potrebno tudi nekaj sreče in upa, da bo ta naklonjena tudi Alekseju, ki si jo glede na svoje izjemne kvalitete tudi zasluži. To mu želimo tudi vsi poslušalci, ki smo z njegovega nastopa odšli bogatejši za umetniško doživetje.                                                                                                                    

Bojan Glavina