˝DOBRO UGLAŠENI KLAVIR˝

 

Zanimanje za staro glasbo (tako imenujemo glasbo preteklih stoletij, če jo izvajamo z originalnimi instrumenti in v skladu s takratno prakso) lahko smatramo kot značilnost našega časa. V prejšnjih obdobjih so izvajali vedno le sodobno glasbo: ko se je glasbeni okus spremenil, so nastale nove skladbe, stare pa so ostale pozabljene v predalih. Ob spremembah glasbenega okusa nastajajo tudi spremembe v načinu izvajanja: glasbena umetnina ne bo zaživela, če izvajalec ne pozna značilnosti posameznih obdobij.

 

Značilnosti zahodne glasbe

Primerjava med tako imenovano zahodno glasbo in glasbo drugih kultur nam jasno pokaže na vpliv, ki ga je na razvoj naše glasbe imela klaviatura. Ta je omogočila razvoj harmonije, bogastva, ki ga danes zaradi dosledne uporabe enolike temperature ne znamo pravilno vrednotiti.

 

Intervali

Intervale, višinsko razliko med dvema tonoma, dobimo že v vsakem posameznem tonu v obliki harmoničnih tonov. Vzemimo na primer napeto struno: tresljaji v vsej njeni dolžini nam dajo osnovni ton; vendar se struna trese tudi v svoji polovici, tretjini, četrtini, petini, itd. Ti tresljaji nam dajo intervale oktave (polovica strune), kvinte (dve tretjini strune), kvarte (tri četrtine strune), terce (štiri petine strune). To lahko povemo tudi drugače: če število tresljajev osnovnega tona pomnožimo z 2, 3, 4, 5 in 6, dobimo zaporedje oktave, kvinte, kvarte, velike terce in male terce.

 

Lestvice

Če povežemo več tonov v zaporedje dobimo lestvico. Ali lahko sestavimo lestvico iz tonov, ki smo jih dobili na zgoraj pojasnjeni način? V kakšnem medsebojnem razmerju so posamezni intervali v lestvici? Zaporedje dvanajstih kvint nam da sedem oktav; vendar ne prav natančno. Kvinte nam dajo nekoliko višji ton - razliko imenujemo pitagorejska koma.

Če upoštevamo, da je razmerje oktave 2/1 in razmerje kvinte 3/2, lahko to razliko matematično izračunamo. Za izhodišče vzemimo najnižji a na klavirju, ki ima 27,5 tresljajev v sekundi. Če to število sedemkrat podvojimo, dobimo za sedem oktav višji a, ki ima 3520 tresljajev v sekundi.

Če skušamo dobiti isti a s kvintnim krogom (zaporedjem dvanajstih kvint) dobimo ton, ki ima 3568 tresljajev v sekundi. Kolikšna je ta razlika v praksi? Če oba tona znižamo za tri oktave, dobimo 440 oziroma 446 tresljajev. Razliko zlahka preverimo na elektronskem uglaševalcu!

Še večja razlika nastane pri zaporedju terc. Tri zaporedne velike terce nam dajo oktavo, vendar dokaj nizko. Za izhodišče vzemimo tokrat a s 220 tresljaji v sekundi. Ker je razmerje velike terce 5/4, nam zaporedje treh terc (a-cis, des-f, f-a) da ton s 429,6 tresljaji v sekundi; do a-ja s 440 tresljaji nam torej manjka kar dobrih 10 tresljajev.

Ko želimo tonom na klaviaturi določiti fiksno višino, je jasno, da ne moremo uskladiti čistih intervalov. Zato nikakor ne moremo govoriti o naravni uglasitvi, ko gre za klaviaturo. Intervale moramo zato prilagoditi, ali temperirati. Kako?

 

Pitagorova lestvica

Grški filozof Pitagora je sestavil lestvico tako, da je za osnovo vzel interval kvinte; intervala terce ni upošteval, saj je Grki v svoji glasbi niso uporabljali. Ker kvintnega kroga ni sklenil, ga tudi razlika, ki obstaja med 7 oktavami in 12 kvintami ni motila.

Pitagorovo lestvico smo potem v Evropi uporabljali skozi ves srednji vek; v srednjeveški glasbi veljajo za konsonantne intervale oktava, kvinta in kvarta - medtem ko je interval terce disonančen. Klaviatura je uglašena v kvintnem zaporedju es - b - f - c - g - d - a - e - h - fis - cis - gis.

 

Kvintni krog ni sklenjen, saj je kvinta med es in gis (as) neuporabna (volčja kvinta). V tej uglasitvi zveni gregorijansko petje in zgodnja (gotska) polifonija ter organum.

Pitagorejsko terco dobimo z zaporedjem kvint. Za primerjavo med temperirano, čisto in pitagorejsko veliko terco vzemimo kot izhodiščni ton temperirani f s 349,2 tresljaji v sekundi. Temperirana terca ima 440 tresljajev v sekundi. čisto terco dobimo z razmerjem 5/4 in ima potemtakem 436,5 tresljajev; pitagorejsko terco pa z zaporedjem štirih kvint, nakar moramo seveda dobljeni ton znižati za dve oktavi; rezultat: 441,9 tresljajev v sekundi.

 

Enakomerna srednjetonska izravnava

V renesansi so začutili potrebo po blagozvočnejši terci in so zato začeli uglaševati terco čisto, ali pa vsaj čimbolj čisto. Za osnovo so vzeli inteval c - e in nato postavili d natančno vmes. Od tu ime srednjetonska izravnava (v nasprotju s pitagorejsko uglasitvijo, ki razlikuje med velikim in malim celim tonom). Prav tako so postavili ton g med c in d ter ton a med d in e.

Tako so dobili osnovo kvint c - g - d - a - e. Te med seboj enake kvinte so seveda precej prenizke, vendar to ni motilo blagozvočnosti harmonij. Na to osnovo so dodali (po vzorcu terce c - e) še ostale terce.

Vendar pa so lahko vsakemu od teh petih tonov dodali kvečjemu le dve terci, saj bi tretja terca izdatno pokvarila oktavo; uporabni poltoni so bili: fis, cis gis, b in es. če so na primer potrebovali dis, so struno es (ali pri orglah odgovarjajočo piščal) preuglasili. Boljšo rešitev je predstavljala razpolovljena tipka: značilne so (bile) dvojne tipke za es/dis in za as/gis.

Neenakomerne tonske izravnave
 

Vendar je glasbena govorica šla v smeri vedno večjih modulacij in tem je bil ta način uglasitve nepremostljiva ovira. Poizkusi kompromisov, kako uskladiti es in dis, as in gis (pa tudi druge enharmonične tone), so pripeljali do številnih variant v uglasitvi baročne klaviature. Te uglasitve imenujemo neenakomerne tonske izravnave. V nasprotju s srednjetonsko izravnavo, kjer so bile vse terce čiste ali pa v enaki meri čisti uglasitvi blizu, vse kvinte pa v enaki meri nizke, so v neenakomerni tonski izravnavi kvinte različno temperirane in terce med seboj različne. Za primer lahko vzamemo Vallottijev sistem (njegov navdušen pristaš je bil Tartini). Pitagorejska koma je tu razdeljena med šest kvint (f - c - g - d - a - e - h); ostale (h - fis - cis - gis - es - b - f) so uglašene čisto. Ta uglasitev je nudila velike izrazne možnosti, saj nam daje kar pet različno velikih vélikih terc. če skušamo urediti terce po stopnji čistosti, dobimo sledečo uvrstitev:

            Odmik od čiste terce 3 centitoni (centiton=stoti del tona):    c - e,    f - a,    g - h

            Odmik od čiste terce 5 centitonov:                                     d - fis,    b - d   

            Odmik 7 centitonov (enako kot v moderni uglasitvi):             a - cis,    es - g

            Odmik od čiste terce 9 centitonov:                                     e - gis,    as - c

            Odmik od čiste terce 11 centitonov:                                   des - f,    fis - ais,    h - dis
 

Pri tem prenizka kvinta prav nič ne moti čisteje zvenečih terc; prav tako pa čista kvinta ne omili zvoka ostreje zvenečih previsokih terc.

Iz tega jasno sledi, da zvenijo akordi v vsaki tonaliteti dejansko drugače. To so skladatelji tudi upoštevali pri pisanju svojih skladb.
 

Charpentier takole opisuje značaje raznih tonalitet:

            C-dur    vesel in bojevit               c-mol    temačen in žalosten

            D-dur    razposajen in bojevit       d-mol    žalosten in vdan

            E-dur    oster in napadalen                      e-mol    ljubeč in tožeč

            Es-dur  krut in trd                                   es-mol  strašno krut

            F-dur    močan in silovit              f-mol     temačen in tožeč

            G-dur    nežno vesel                               g-mol    resen in slovesen

            A-dur    vesel in bukoličen                       a-mol    nežen in tožeč

            B-dur    veličastno vesel              b-mol    teman in strašen

            H-dur    trd in tožeč                                h-mol    samoten in melanhoničen

 

 

(nadaljevanje v prihodnji številki)

Miloš Pahor