PETDESET LET SCGV E. KOMEL GORICA

Zaplula je barčica

Komur rojenice ob zibelki zapojejo, je zaznamovan. Glasbena muza mu prepoji žile, mora ji prisluhniti.
Že od malega sem rad pel. Doma smo včasih ob nedeljskih popoldnevih prepeli skoraj vse narodne pesmi iz "Barčice". In potem tiste čudovite latinske pete maše ob praznikih v domači cerkvi: mogočno doneče orgle in vrtoglavo prepletanje glasov. Vse mi je dolgo in brez prestanka brnelo v ušesih.
Prva mi je postavila roko na tipke prof. Lojzka Peršič pri učni uri v gosposki stavbi ob cerkvi sv. Ivana. Kako leto, potem pa šole kar čez noč ni bilo več in že sem se znašel v drugi učilnici, nad tiskarno na Placuti: pri tabli je pisal intervale in taktiral prof. Filej, ob klavirju je obračal akorde prof. Komel. Tedenska klavirska lekcija pa je bila kar na domu pri prof. Ivi Hrovatin, kjer je v elegantni dnevni sobi kraljeval sam gospod Bösendorfer. Odločilen za mojo "glasbeno kariero" pa je bil koncert v nabito polnem "Zlatem pajku", kjer je mlada Damijana Bratuž kot čarodej izvabljala iz črnobelih tipk strastno vznemirjajočega Chopina.
Atmosfera prvih povojnih let v Gorici je bila v znamenju nelagodja. Mesto je bilo ujeto v svoje narodnostne in ideološke čeri. Ljudje in dogodki so se obravnavali v črnobeli tehniki: dobri in slabi, zmagovalci in premaganci, Slovenci in Italijani, vzhod in zahod.

Prostori na Placuti so bili oaza sredi mesta, zbirališče enako mislečih in čutečih: Bog in narod - kažipot za življenje in tudi vodilo vseh kulturnih stremljenj. Glasba in petje sta prepojila ta kulturni hram, na nekaj kvadratnih metrov velikem odru so se vrstile dramske, pevske in glasbene prireditve; v tesni, podolgovati, vedno nabito polni dvoranici pa navdušeni poslušalci. Izvajalci in poslušalci, ena sama velika družina, ki je dihala z istimi pljuči in z optimizmom gledala v bodočnost. Tu sem rastel, sprejemal nauke in črpal energije, sanjal in tudi dvomil.
Ko otroci zrastejo, si zvedavo želijo pogledati čez plot svojega varnega doma. Konfrontacija s svetom odpre nov pogled na realnost, svojo in sosedovo. Potreba po večji strokovnosti in novem pristopu je bila na dlani. V sedemdesetih letih je dozorela ideja o reorganizaciji glasbenega pouka. Začelo se je pionirsko delo, trdo in vztrajno. Izoblikovale so se pedagoške in didaktične izbire, profilirale programske usmeritve, vse bolj otipljiva je postajala vloga šole in njena kulturna predloga. Amaterizem je lahko dober ali slab. Dober amaterizem zahteva poleg predanosti tudi znanje.

Najtežje je bilo poseči v ustaljeno mentaliteto in graditi na drugačnih principih: najprej človek in šele potem kategorije, ki ga označujejo. Pa še tista stalna, iz zakulisja grozeča zamejska logika, po kateri je važno, da vsi trobimo v isti rog, ni pomembno pa kakšno muziko produciramo in če smo pri tem ustvarjalni. Čeri ni manjkalo.

Barčica pa je le zaplula, kljub razgibanemu in včasih viharnemu morju. Iz barčice se je razvilo ugledno plovilo: na njem mrgoli mladina pisanih barv, glasno odmevata petje in glasba, preteklost se izliva v bodočnost. Na partiturah v različnih tonalitetah in načinih si sledijo skoraj vsi poznani dinamični znaki. Standardno se oglaša "allegro vivace", včasih moramo zapeti tudi kak "lamentoso mesto", ki pa se pogosto uravnovesi z vedno prisotnim "scherzoso con brio".
V trenutku, ko obhajamo petdesetletnico se goriški prostor širi in druži v svojo naravno zemljepisno in zgodovinsko enoto. Naravno je, da razmišljamo tudi o povezovanju tega prostora v novih vzgojno - izobraževalnih in kulturnih strukturah. Nov in mikaven izziv za bodoče generacije. Upam, da je na poti že marsikdo, ki so mu rojenice ob zibelki zapele...

Silvan Kerševan, ravnatelj