TRNOVA POT DO SREBRNE PLAKETE
Vse se je začelo januarja meseca, ko smo dobili uradno povabilo na mednarodno tekmovanje pihalnih orkestrov v Ostravi. Dirigent Benjamin Makovec in izvršni odbor je izziv sprejel, torej gremo!
Orkester je bil postavljen pred veliko preizkušnjo, saj so skladbe, ki naj bi jih izvajali, spadale v najvišjo težavnostno stopnjo. Pa še to: obvezno skladbo za tekmovanje smo dobili šele konec junija, ter jo začeli vaditi šele avgusta.
Vaje orkestra so bile zelo "pestre". Včasih nas je bilo le petnajst od šestdesetih. Moram reči, da je vaja nekajkrat odpadla zaradi premajhne udeležbe. Saj veste: mladi, puberteta, nezmožnost koncentracije pri delu. Ampak...
...17. oktobra se je orkester prvič sestal v skoraj popolni zasedbi na snemanju tekmovalnega programa v Portoroškem Avditoriju. ("katastrofa") Ugotovili smo, da poslušanje teh posnetkov slabo vpliva na posluh slehernega poslušalca. Nismo vrgli puške v koruzo. Imeli smo še tri tedne časa. Z vsemi močmi smo se poglobili v podrobnosti, izpilili smo intonacijo in naredili iz skladb en soliden izdelek.
Na Češko smo odpotovali v četrtek, 11. novembra zvečer. V Ostravo smo prispeli 12. novembra v jutranjih urah. Poti nazaj ni bilo več, tega smo se vsi zavedali. Na dan tekmovanja, 13. novembra, se nam je pridružilo še petnajst članov orkestra, ki so pripotovali dan za nami zaradi službenih obveznosti. Zdaj smo bili vsi. Dirigent je kar zažarel, ko je imel na generalki, dve uri pred tekmovanjem, pred seboj orkester prvič v popolni sestavi.
Generalka je bila kratka, polna negotovosti in strahu. Ob 15. uri, po polurnem čakanju za odrom, smo se en za drugim podali na oder . Zdaj gre pa zares! Napovedovalec je povedal nekaj stavkov o našem orkestru in o dirigentu. Tišina...
S samozavestno hojo je prišel na oder dirigent Mladinskega pihalnega orkestra Piran (to smo mi), g. Benjamin Makovec, stopil na dirigentski podij ter veličastno dvignil roke.
Igrali smo. Prva skladba je bila Intermezzo in je služila orkestru, da se ogreje, spozna z intonacijo in akustiko dvorane. Sledila je obvezna skladba, ki je bila največja preizkušnja za orkester in za dirigenta. Bili smo kot v transu: muzicirali smo, sprejemali energijo, ki nam jo je dajal dirigent in veličastno končali Koncertno predigro češkega skladatelja. Ampak ni bilo še konec.Na vrsti je bila še skladba po lastni izbiri: Mannin Veen skladatelja Haydna Wooda. Orkester se je hrabro boril (nekateri več, nekateri manj) s tehničnimi pasažami, intonacijo ter interpretacijo. Zdaj pa je res konec. Nasmeh orkestra ob priklonu je bil sproščen, vesel in poln upanja. Vsi smo imeli dober občutek po tekmovanju. Na rezultat smo čakali dobre TRI ure. Vsi smo pričakovali najboljše, ampak seštevek točk mednarodne komisije nam je dodelil srebrno odličje: 439 točk od 500 možnih. Le 11 točk nas je ločilo od zlatega odličja. Bili smo malo razočarani, čeprav smo po poslušanju posnetka ugotovili, da nam je komisija zelo realno ocenila naš nastop.
En član komisije iz Češke je napisal. "Vem, kako je težko delati z otroci. BRAVO!" Ta pohvala gre našemu dirigentu Benjaminu Makovcu, saj se je ves čas priprav boril za disciplino z najmlajšimi člani in s tem dokazal, da se da s trdnim delom in trdnimi živci veliko narediti.
Zahvaliti se moram vsem učiteljem Centra za glasbeno vzgojo Kopra, ki so se nam pridružili v tej "bitki". Hvala tudi vsem ostalim, ki sicer niso z nami igrali, ampak so pripomogli k našemu uspehu: prof. Mihaelu Gunzku, ki je bil na zadnjih vajah pred odhodom orkestra na tekmovanje vedno prisoten s svojimi pripombami; Darinka in Beti iz KUD-a sta nam organizirali vse, kar je bilo potrebno za pot do Ostrave in nazaj; in še vsem ostalim, ki jih nisem omenila HVALA (za še)!!!
predsednica Mladinskega pihalnega orkestra Piran
Jasna Hojnik