TOLMINSKI GODBENIKI V ŠPANIJI
Glasbeniki, ki jih šele dve sezoni uspešno vodi Miloš Rijavec, so se letos v oktobru udeležili festivala pihalnih orkestrov v Calelli. To obmorsko mestece v Španiji namreč vsako leto organizira prireditev z zvenečim in pomenljivim nazivom Oktoberfest, srečajo pa se orkestri iz različnih evropskih dežel. Festival, ki je dolg tri tedne, ima dvojni namen. V prvi vrsti gre za festival odprtega tipa, na katerem lahko sodelujejo samo dovolj kvalitetne skupine (ob prijavi je potrebno poslati posnetke, za Tolmince pa je besedo zastavil Darij Pobega, ki ga v Calelli že dobro poznajo), kar pomeni določeno kvalitativno selekcijo, ob nastopih pa naj bi se vsi skupaj tudi zabavali, kar je druga "postavka" festivalnih smernic. Letos je, v tednu, ko so bili v Calelli tudi Tolminci, sodelovalo dvanajst ansamblov, prisotni pa so bili še orkestri iz Nizozemske, Nemčije in Švice. Nekaj je bilo tudi folklornih skupin. Skratka, pisana mednarodna druščina.
Spored nastopov je dokaj naporen in obvezujoč. Prvi dan se vsi sodelujoči predstavijo z defilejem po mestnih ulicah, v naslednjih dneh pa ima vsak orkester tudi po tri samostojne, uro in pol trajajoče koncerte. To pomeni, da so delavniki kar natrpani, če prištejemo še obvezne vaje in priprave na nastop, tako da so za zabavo in "žuriranje" rezervirane zgolj nočne urice. Po pripovedovanju ravnateljice Glasbene šole Tolmin Slavice Mlakar, ki je odpotovala z orkestrom, so bili naši glasbeniki izredno lepo sprejeti. Publika, pa tudi "konkurenca" so bili predvsem navdušeni nad kakovostjo našega podmladka, ki se tvorno vključuje v delo orkestra. Večino orkestrov namreč sestavljajo starejši godbeniki (nekako tako je bilo pred časom tudi pri nas), ki se pač v okviru svojih ljubiteljskih možnosti glasbeno udejstvujejo. Naša "formula", kjer se ob starejših, izkušenih glasbenikih kalijo mladi, je najbrž pravšnji model in zagotovilo, da se orkester nikoli ne more zares "postarati". Ob tej priliki je potrebno omeniti tudi nesebično pomoč obalnih (Koper, Sv. Anton, Divača) in novogoriškega orkestra, ki so Tolmincem "posodili" nekaj manjkajočih "nizkih" trobilcev, kar je bistveno pripomoglo k intenzivnosti in polnosti orkestrskega zvoka. Dirigent Miloš Rijavec je koncertni program koncipiral po načelu nekaj domačega, nekaj zabavnega in nekaj "klasičnega". Najbolj so seveda "vžgale" Avsenikove skladbe (na to je Rijavec še posebej ponosen, saj se le redko zgodi, da se Slovenci lahko pohvalijo z domačo skladbo, denimo Na Golici, ki je priljubljena praktično po celi Evropi), pa tudi Štruclove in zabavne priredbe iz džezovskega sveta. Dirigent je bil z igranjem svojega orkestra zelo zadovoljen. Veseli ga dejstvo, da se tudi mlajši člani zelo korektno in spoštljivo obnašajo do notnega gradiva, motila pa ga je edino njihova "nezainteresiranost", ko je bilo potrebno pospravljati kovčke in prenašati inštumente. V prihodnje, je v šali pripomnil, bo potrebno narediti še kakšno ekstra vajo v prenašanju glasbil.
Nekaj najmlajših udeležencev festivala, še osnovnošolcev, smo zaprosili, da nam v strnjeni obliki zapišejo nekaj vtisov s prelepega "podaljška" počitnic, ki so bile, resnici na ljubo, dokaj delovne, naporne a nepozabne.
Katarina Beguš, prečna flavta, 8. razred:
Prvi dan so imeli vsi orkestri predstavitveni nastop v korakanju in igranju skozi središče mesta, kar je trajalo približno dve uri. Kljub manjšim nerodnostim in neusklajenemu korakanju, smo uspešno prišli na cilj. Poti skozi labirint uličic in trgov sploh ni bilo tako lahko najti. To je bilo izhodišče za vse naše nadaljnje koncerte, ki so se odvijali pod šotori. Bili smo vedno lepo sprejeti, množice ljudi so navdušeno ploskale, pele in plesale, kar nam je dalo dodatno motivacijo za igranje. Zaradi zelo napornih "dodatnih" dejavnosti smo tako motivacijo še kako potrebovali. Za celoten teden je bilo potrebno zelo veliko energije, saj je bil naš bioritem popolnoma spremenjen in se je dan v bistvu začenjal šele z večernim koncertom. Misel na čudovite trenutke iz Španije, me bo spremljala celo življenje. Viva Espania!
Sabina Magajne, rog, 7. razred:
V Calelli je bilo prečudovito. Imeli smo veliko prostega časa. Lahko smo uživali ob morju, nakupovali, se greli na soncu, nekateri so se družili v hotelskih sobah... Na potovanjih seveda ne gre brez ogledov mestnih znamenitosti. Tako sem spoznala Barcelono, samostan Monsterat, majhno državico Andoro in podobno. Zvečer smo se pripravili za nastop. Koncerti so bili pod šotorom, kjer so točili predvsem pivo. Ko smo igrali zadnji dan, smo morali čas nastopa podaljšati, saj so bili poslušalci zelo navdušeni. Mislim, da smo našo državo kar dobro zastopali. Po nastopih smo nadaljevali z zabavo po svoje. Največkrat smo šli plesat v kakšno diskoteko. Bilo je naporno toda nepozabno.
Teja Hvala, prečna flavta, 7. razred:
Bilo je krasno! Imeli smo pet nastopov, tri pod šotori, kjer so poslušalci pridno praznili kozarce, ostala nastopa pa sta bila: predstavitveni s korakanjem po mestu in "poslovilni" na terasi pred hotelom. Najbolj všeč mi je bilo na predzadnjem koncertu. Ko smo zaigrali "Židano marelo", so poslušalci dobesedno ponoreli. Začeli so ropotati s krožniki, nekaj jih je končalo tudi na tleh, in ploskati. Navdušenje je bilo enkratno. Kar niso in niso nas spustili z odra. Kot dodatek smo jim zaigrali še nekaj pesmi in nato končno zapustili prizorišče. Upam, da bomo šli v Calello tudi naslednje leto.
Jakob Šimon, tolkala, 7. razred:
V Španiji je bilo zelo naporno, a resnično lepo - tako smo uživali na plaži, v diskotekah in podobno. Na plaži smo igrali karte, nogomet in se prebijali skozi visoke valove Atlantika. Nekateri valovi so bili prav "nevarni" in so udarjali v nas s tako močjo, kot mi tolkalci na svoje inštrumente. Vsakič pa smo si morali zabavo zaslužiti z nastopanjem na koncertih, ki so jih organizatorji predvideli.
Jožek Štucin