RAZMIŠLJANJE O GLASBI FREDERICA CHOPINA
Zapis ob 150-letnici skladateljeve smrti
˝Pisati o glasbi je tako kot plesati o arhitekturi.˝ Ta misel o vprašljivosti besednega označevanja takšnega ustvarjanja kot je urejanje zvokov vsekakor drži. Glasbeniki vemo, da je bistvo glasbe nemogoče in tudi nesmiselno ujeti v besede. Ko v medsebojnem komuniciranju in izmenjavi informacij poskušamo izraziti svojo izkušnjo v zvezi z glasbo, se v glavnem zatekamo k besedam govorjenim ali pisanim. S tem seveda tvegamo, da se od glasbe še bolj oddaljimo, lahko pa v tem sporočanju svojih misli tudi sprožimo določen miselni odziv pri sobesedniku glede njegovega sprejemanja / razumevanja / izvajanja / ustvarjanja glasbe.
Zato je tudi ta zapis o Chopinovi glasbi sedaj, ko je minilo 150 let od njegove smrti in ko je njegov opus že do potankosti raziskan in preštudiran, samo poskus urejanja misli ob urejenih zvokih glasbenega ustvarjalca kot je bil Frederic Chopin. Dejstvo je, da so praktično vsa dela, ki jih je Chopin ustvaril, v programih koncertnih pianistov še danes, kar ne velja za druge skladatelje romantike npr. Mendelssohna, Schumanna, Liszta, katerih še ˝uporabni˝, izvajani opus je dosti manjši.Glede na to nezmanjšano Chopinovih del, se vsak ljubitelj glasbe, predvsem pa klavirski pedagogi, ki vsakodnevno živimo z njegovo glasbo, vpraša: v čem je neminljivost, nadčasovnost te glasbe?
Lahko bi se zadovoljili z odgovorom, da tolikšna priljubljenost Chopinove glasbe obstaja zaradi večnega človekovega hrepenenja po lepoti, ljubezni, po močnih in iskrenih čustvih, ki jih v današnjem stehniciziranem svetu vse bolj pogrešamo in ki jih Chopinova glasba izžareva. Vendar njegove intimne glasbene izpovedi nikakor ne bi preživele svoj čas, če bi se zadržale samo na romantičnih čustvih melanholije, hrepenenja, strasti, pa čeprav izraženih v najvišji estetski obliki. Mislim, da je globlja dimenzija (in s tem tudi vsebina) te glasbe povezana s specifičnim Chopinovim stilom, ki izhaja in dobiva pobude direktno iz samega fenomena zvoka, podobno kot pri Bachu ali Mozartu.
V tem je Chopinov glasbeni stil večpomenski in daleč od tega, da bi ga lahko označili samo s pojmom ˝romantičen˝. Poskušal bom podrobneje opredeliti to večpomenskost.
Chopinova ustvarjalnost je bolj kot ustvarjalnost kateregakoli drugega skladatelja povezana z enim samim glasbilom klavirjem. Čeprav je napisal tudi nekaj komornih del in dva koncerta za klavir in orkester in so ga tudi večkrat prosili naj napiše opero (posvečeno poljskemu nacionalnemu idealu) je bila njegova misel usmerjena v klavirski zvok. Tu je našel vse kar je potreboval. Tako si je na nek način omejil svoj zvočni svet, po drugi strani pa ga je z neutrudljivim raziskovanjem vseh njegovih barv in izrazov razširil v celo zvočno vesolje neizčrpnih možnosti.
Že tu je prisotno navidezno protislovje: zavestna omejitev na klavirski zvok, v tem okviru pa neskončen svet idej. Drugo tako protislovje izhaja iz dveh ugotovitev. Znano je, da je bil Chopinov estetski okus konzervativen in da ni dosti cenil glasbe svojih sodobnikov, ampak sta bila edina velika skladatelja, ki sta mu kaj pomenila Bach in Mozart. Vzporedna ugotovitev, pa je, da so Chopina sodobniki imeli za revolucionarja v glasbi in da je marsikomu bila njegova glasba nenavadna, tuja in nesprejemljiva.
Iz naštetih značilnosti je razvidna večplastnost, oziroma večpomenskost Chopinovega sloga. Glede na izraziti individualizem, enkratno subtilnost izražanja in velik razpon čustvenega izraza je nedvomno otrok romantike, istočasno pa je glede na njegovo nagnjenje k absolutni glasbi tudi zelo blizu klasičnemu duhu. Klasik je po tem, da njegove glasbe niso programske kot npr. Schumannove in da tudi ni uporabljal naslovov s katerimi bi vsebino skladbe še bolj sugeriral. Njegovo bogato čustveno življenje ni rabilo konkretnih izvenglasbenih pobud. Klasik je tudi v svojem neizčrpnem raziskovanju enostavnosti, na kar kaže tudi njegova izjava: ˝ Poslednja stvar v umetnosti je enostavnost. Ko smo izčrpali vse težave, ko smo odigrali ogromno količino not in not, takrat se prebije enostavnost z vsem svojim žarom, kot zadnji pečat umetnosti. Kdor to želi doseči takoj, ne bo nikdar uspel, ker se ne da začeti od konca.˝
Zato so po obrtniški plati vse Chopinove skladbe natančno izbrušene ni praznin, ni odvečnih pasaž (kot pri Mozartu točno toliko not, kolikor jih je potrebno) in zato je Chopin klasik tudi po obliki, prav tako pa tudi po jasnosti in jedrnatosti svojega glasbenega jezika. S tem sovpada tudi njegova ˝inštrumentalna estetika˝. Za razliko od Beethovna, ki je od klavirja dostikrat zahteval več, kot je ta lahko dal, Chopin nikdar ni prekoračil možnosti glasbila, ga je pa v teh okvirjih maksimalno raziskal in izkoristil.
Poleg vseh naštetih klasičnih principov v njegovem ustvarjanju, se zdi skoraj absurdno, da je bil istočasno eden glasbenih avantgardistov z novimi zvočnimi idejami, ki so daleč presegle njegov čas. Če se omejimo samo na njegove harmonije, ki jih uporablja, je v tem izredno bogat, kot še nihče do tedaj. Harmonija je pri Chopinu v bistvu najtesneje povezana z melodijo na način, da je v sami melodiji že prisotna latentna harmonija.
Zato imajo njegove harmonije glasbeni in tudi psihološki učinek, ker so dostikrat vodilni ali celo edini faktor glasbenega izraza. V tem smislu vodi direktna linija od Chopina do Debussya in celo Prokofjeva.
Izvirnost Chopinove umetniške izpovedi je visoko cenil tudi naš skladatelj Marij Kogoj, ki je ustvaril dve skladbi z naslovom ˝Chopiniana˝ - klavirsko in orkestrsko. Kogojeva misel o umetniških nalogah skladatelja, ki mora ˝ustvariti objektivne vrednote, ki bi bile vedno zmožne delovati na notranjost človeka, brez vsakršnega romanticizma, sentimentalnosti in z zdravim močnim izrazom zdravega, močnega čustva ˝je torej našla svojo potrditev tudi pri Chopinu, čeprav ju s Kogojem loči skoraj stoletna časovna oddaljenost.
V vseh novih perspektivah, ki jih je odkrival razen v harmoniji tudi v melodiji in ritmu, je Chopin vedno dosleden svojemu idealu klasične uravnoteženosti. Zato nas logika glasbenega dogajanja v njegovih skladbah vedno prepriča in zato je njegov zvočni jezik - podobno kot Bachov - še vedno svež in sodoben.
Bojan Glavina