POLNA MERICA DOBRE VOLJE NA OTOKU  ELBI

Prekrasni jesenski dnevi so me, na pobudo ravnateljice Nede Nanut, spodbudili, da bi se še pred zimo dalo organizirati strokovno ekskurzijo, na katero učitelji željno čakajo celo leto. Postavilo se je vprašanje: ˝kam ?” Strokovna ekskurzija naj bi bila v prvi vrsti poučna, da pa ne bi bila preveč ˝strogo strokovna˝, sem razmišljala tudi o prijetni sprostitvi, ki  po vsakem trdem delu kar paše. To trdo delo naj bi bil uradni del strokovne ekskurzije, sprostitev pa vse kar gre zraven.

Ker imam s turistično agencijo Kompas dobre stike, ne samo poslovne ampak tudi privatne, sem stopila do njih v dobri veri, da mi bodo pomagali z nasveti. Takoj so pripravili nekaj predlogov, od katerih mi je padel v oči tridnevni izlet na otok Elbo. Da ne bi ustrelila kakšne prevelike neumnosti, sem se najprej posvetovala o ideji s svojo ravnateljico.

Tudi ona je bila navdušena nad predlogom. Pojavilo se je samo še vprašanje, kdo se bo s polnim košom strokovnosti in dobre volje želel udeležiti ekskurzije. Zato sem stopila v akcijo in ponudila obvestilo o potovanju vsem GŠ Primorske. Ekskurzija naj bi potekala od 1. do 3. 10. 1999 in ker je do takrat manjkalo samo še štirinajst dni, je bilo treba z prijavami zelo pohiteti. Nekaj GŠ si je žal imelo že druge obveznosti, nekaj GŠ si v lastni režiji organiziralo ekskurzije, tako da smo ostali prijavljeni samo člani CGV Koper, Tolmina, Cerknice in naše malenkosti  GŠ Postojne.

Na Kompasu smo naročili ekskurzijo, s seboj pa smo vzeli polno merico dobre volje, tistim nad nami pa smo naročili lepo vreme. Torej smo imeli vse in start se je pričel v Postojni 1. 10. `99 ob 4.30. Rana ura, zlata ura! Avtobus visoke kategorije, šoferja že na videz še boljše kategorije, vodič Dejan, za katerega lahko zdaj, ko je ekskurzija za nami, rečem, da je bil vsestransko uporaben, pa z eno besedo vseh nas udeležencev ˝odličen˝.Vreme nam sicer v ranih jutranjih urah ni bilo naklonjeno, še vedno pa nam je ostalo polno dobre volje, katere so se hitro nalezli še ostali udeleženci, ki so se “vkrcali” v Kopru. Ko je bil avtobus poln glasbenih dobrovoljnežev, je tudi dež obupal in ˝vremena Kranjcem,oz. Primorcem bodo, oz. so se zjasnila˝ (prosto po Prešernu).

Rečeno mi je bilo naj napišem samo nekaj iskric o naši ekskurziji, pa jih je bilo kar za cel ogenj in ne vem katero bi prižgala. Mislim, da je vsak udeleženec imel svojo zlato iskrico, ki se mu je posebej vtisnila v spomin. Jaz pa bom vsem, ki se te prijetne ekskurzije niso udeležili natrosila paleto mavričnih utrinkov, ki so mi bili najbolj prijetni.

Klub dolgi vožnji po italijanski magistrali, nam ni bilo dolgčas. Za to je poskrbel naš Dejan in šoferja, ki sta nas poleg varne vožnje zabavala tudi z dogodivščinami iz njihovih številnih potovanj. Vodič je bil kot sod brez dna glede informacij, tako kulturnih, kot zgodovinskih, zmanjkalo pa mu ni niti šal, s katerimi je še bolj začinil svoje pripovedovanje. Polni predznanja smo se ustavili v Pisi, značilni po svojem čudovitem poševnem stolpu in trgom čudes, kjer je marsikateremu ušel iz ust vzdih ˝ah˝, ko se mu je odprl pogled na vsa ta čuda zbrana na enem trgu. Ker smo bili časovno omejeni smo hiteli dalje proti pristanišču Piombino, kjer nas je že čakal ogromen trajekt.

In kot skupina kulturnih izletnikov, smo se vsi čimbolj hitro in disciplinirano vkrcali na enega izmed številnih krovov trajekta. Po enourni vožnji do otoka Elbe, smo končno pristali v pristanišču, vsi začudeni in hkrati prestrašeni, ker smo očitno v pristanišču Piombino pozabili avtobus z vodičem. Seveda so nam z naslednjim trajektom po hitri pošti dostavili naše glavno prevozno sredstvo in naše najpomembnejše člane posadke.

Proti večeru so nas nastanili v hotelu Garden s pogledom na morje in obkroženim z nasadom pinij in palm. Po končani večerji nas je na hotelskem vrtu pričakal s plesno glasbo neznan glasbenik, ki se je na synteshizerju izživljal ob zvokih glasbe. Nekatere so zaskrbele pete in smo se zavrteli v plesnih ritmih, nekaj se jih je šlo sprehajat ob obali, ostali pa so samo poslušali glasbo in opazovali eksibicijske nastope, nam vsem prisotnim, dobro znanega plesalca.

Drugi dan smo po obilnem zajtrku imeli celodnevni ogled otoka Elbe. Sam otok je že po sami legi in naravnih znamenitostih čudovit, poln zelenja, kristalno čistega morja, krasnih zalivov in sploh ˝lepota v malem˝. Vodič Dejan je baje nekaj lepih mesecev preživel na Elbi, zato nam je toliko bolj nazorno lahko predstavil življenje na otoku in sploh karakterne značilnosti otočanov.

Od kulturnih spomenikov mi je ostala najbolj v spominu Napoleonova rezidenca, predvsem zaradi Napoleonovega burnega življenja, ki ga je imel, predno so ga zaprli na Elbo in kjer si je lizal rane po številnih porazih. Verjamem, da mu v tej lepi rezidenci s čudovitim parkom in v dobri družbi, ni bilo težko preživljati ure v ujetništvu. Po končanem ogledu nekaterih pomembnejših kulturnih objektov, smo si šli napolnit že krepko prazne želodce s tipičnimi italijanskimi specialitetami. Najbolj vročekrvni in pregreti od kulture so si namočili svoje okončine v morju ob lepi peščeni obali. Nekaj se jih je zapodilo po trgovinah, peščica ˝zagretih športnikov˝, pa smo si ogledali samo del triatlona, ki je prav takrat potekal po ulicah mesta. Res je bilo kaj videti! Zaključili smo v rudniku mineralov, tisti z malo bolj polnimi žepi pa so se izgubili v trgovini polni dragih in poldragih kamnov, nekateri pa smo samo pasli oči ob teh dragocenostih.

Po vročem in sončnem dnevu je sledil prav tako vroč in ˝lunast˝ večer. Naporen, toda vtisov poln dan smo zaključili v družbi ˝znanega˝ tenorista, ki je vneto in s srcem prepeval samo za nas in nas dobesedno zabaval oziroma nam napolnil dušo z arijami znanih oper in italijanskih kancon. Vendar za nekatere večer še ni bil zaključen. Skupinica veseljakov se nas je zbrala na obali pred hotelom in ob prijetnem kramljanju in pripovedovanju duhovitih šal ˝žurirala˝ pozno v noč. Zame je bila to velika pika na i ob zaključku krasnega dneva, velika večina pa se je od onemoglosti napornega dneva zgrudila na svoje postelje in si nabirala moči za naslednji dan.

Zadnji dan je bil seveda v pričakovanju ogleda mesta Siene, ogleda stolnice, krstilnice in prečudovitega trga, kjer se prireja ˝Palio˝ (tekma s konji). Nato smo nadaljevali pot do mesta San Giminiano. To je krasno, slikovito mesto za obzidjem, polno lepih znamenitosti. Meni osebno je ostal v spominu ne boste verjeli sladoled, kakršnega nisem jedla še nikjer, mislim pa da smo se z njim sladkali in hladili kar večina.

Malce utrujeni od vsega lepega smo se vračali proti domu, nekaj časa kar bolj tiho, ker smo si vsak zase urejali lepe vtise. Bolj kot smo se približevali domu, bolj smo bili spet glasni, saj smo vedeli, da je ekskurzija zaključena in da se bomo morali kmalu raziti. Bili smo krasna, homogena skupinica, nabita z energijo, dobro voljo in ob koncu ekskurzije tudi polna novega znanja in izkušenj. Konec dober, vse dobro: dogovorili smo se, da drugo leto ponovimo strokovno ekskurzijo kam, bo stvar dogovora istočasno pa tudi upam, da se nam bo pridružilo še več članov ostalih šol, saj verjemite, da smo bili ekipa, ki zna pripraviti v dobro voljo še tako duhamorne ljudi.

Staša Albreht