Prvi primorski glasbeni maturanti

Ko se človek ozre v preteklost in pobrska po spominih, vedno močneje občuti ta vonj minljivosti, neponovljivosti trenutka. Zato takrat najpogosteje seže po papirju, da bi v tem vrtincu misli, ki jih čas kopiči, vsaj nekatere trajno zadržal, »prilepil« na papir in jim na tak način omogočil pravico do nekega drugega, trajnejšega življenja.         

              Iz takšnih misli se mi je porodila želja, da zapišem kakšno vrstico o naših prvih glasbenih maturantih. Srednješolsko obdobje  morda najlepše, najbolj občutljivo obdobje odraščanja. Ko iz otroka postajaš človek. Ko želja, da si isto kot tvoji vrstniki, počasi prerašča v željo, da s čim več razlikami, s čim bolj izrazitimi barvami oslikaš svojo identiteto, osebnost,  posebnost.

              V tem iskanju samih sebe, izrisovanju svojega lika in razkrivanju globljih slojev duše je našim maturantom v veliki meri pomagala glasba in glasbena šola. In mi, njihovi profesori, smo lahko samo hvaležni takšnemu poklicu, ki nam omogoča, da v tej sreči odraščanja in kreiranja tudi sami sodelujemo. Z vsako generacijo posebej in vedno znova.

              Sama sem vsakemu od njih bila blizu v posameznih delih tega obdobja  kot korepetitorka, profesorica, ali samo kot prijateljica. Lahko rečem, da se, ne brez  otožnosti zavedam, da je neko posebno obdobje zaključeno. Morda bolj močno občutim privrženost tej naši prvi generaciji, ker sem skupaj z njimi prišla v to šolo leta 1999 - oni kot dijaki, jaz kot profesorica, čeprav nas ta razlika ni preveč ločevala. Skupen nam je bil ta korak v nekaj novega in mešani občutki strahu pred negotovostjo, ter sreče raziskovanja, doživljanja novega. Sedaj, ko razmišljam o tem obdobju, se najbolj jasno spomnim njihove stalne vedrine, optimizma, smeha skozi hodnike šole, ter njihovih oči  vprašujočih pogledov in iskanja nečesa..., nekega potrdila..., morda tega, da so se »dobro odločili«. Ni bilo višjih razredov in starejših srednješolcev, ki bi jim dali to potrditev in jim bili za vzgled, tako da so se obračali k svojim profesorjem, ali pa eni k drugim. Zato je ta povezanost s prvo generacijo v spominu vseh profesorjev zapisana kot edinstvena.

              S posebno simpatijo se še spomnim prvih nastopov v šoli in skupnega doživljanja treme, njihovega medsebojnega spodbujanja, ter složnosti, solidarnosti katero so izžarevali.

              In potem so skladbice počasi prerasle v skladbe, krilca za nastop v koncertne obleke in vse to »na visokih petah«...

Generacija '99 je bila vpisana na t.i. Vzporedno glasbeno izobraževanje, kar pomeni istočasno opraviti skoraj še eno celo srednjo šolo zraven gimnazije. Ko vzamemo v poštev še vadenje inštrumenta, pogoste nastope, ki zahtevajo visoko koncentracijo in emotivni naboj, ter urnik s čez štiridesetimi urami v tednu, mirne duše lahko rečemo, da je opraviti takšno srednjo šolo pomenilo pravi »podvig« v življenju vsakega od njih.

              Sami maturanti povejo, da jih od začetka v gimnaziji niti sošolci, niti profesorji niso najbolje razumeli, ker niso bili seznanjeni z njihovimi dodatnimi aktivnostmi. »Dosti časa je bilo potrebno, da se zve za nas«, pravijo. V gimnaziji so bili (zaradi velikosti šole) samo eni od več sto srednješolcev, zato pa so v glasbeni šoli imeli svoj dom, svoje ime.

              Spomnim se jih iz večernih ur, ko so dobivali možnost priti do učilnice, do prostega klavirja. Vadenje je bilo dovoljeno do poldesete ure zvečer in seveda so prav takrat dobivali največji »umetniški navdih«, zaradi česar so snažilke skoraj ponorele, ker so jih takrat morale

dobesedno izganjati iz učilnic.Največja sreča jim je bila, če bi kdo od profesorjev podaljšal svoje delo in ostal dlje na šoli s čemer bi se podaljšalo tudi njihovo vadenje.

Toda navade, da svoje »vežbanje« začnejo vsi skupaj v isti učilnici se, mislim, do danes niso odrekli... Kar naj, tudi to je bilo potrebno, tako so gradili duh svoje generacije. Verjetno so prav iz teh skupnih ur v avli šole tudi nastale tako dobre predstave, ki so nam jih prirejali skupaj s novimi generacijami  za Novo leto, sprejem »zelencev« ali za zaključek šolskega leta. Na odru so bili spontani, drzni in odprti, rezultat tega pa je bil, da smo se v občinstvu držali za trebuhe od smeha. Zares nepozabno! Iz tistih drugih, »resnih« nastopov, kjer so »odrsko« dozorevali, pravijo, da so si še najbolj zapomnili širok nasmeh in bučan, nesebičen aplavz njihove Branke, ki jih je pričakal ob prihodu in odhodu z odra, spreminjajoč nekoliko stresno vzdušje v bolj domače. Branka Leben je bila dve leti koordinatorka med gimnazijo in glasbeno šolo, profesorica teoretičnih predmetov in za mnoge od njih, druga mama. Po tem se jo bodo vsi z nasmehom spominjali.

O tem, kako so oni sami doživeli to obdobje in o svojih načrtih za prihodnost, smo v veselem vzdušju klepetali neko soboto po pravkar uspešno (upajmo!) opravljenem maturskem izpitu iz tujega jezika.

              »Moram reči, da sem se zelo lepo počutila v teh prostorih, v tej družbi, v večernih urah, ko smo z ostalimi dijaki tukaj vadili in na splošno preživljali večino svojega prostega in »obveznega« časa. Tu sem dobila svojo ožjo družbo. Z Ireno sva imeli precej podobno pot. Štiriletne »cimerke« v dijaškem domu, v istem razredu, v istem avtobusu od doma v Novi Gorici do koprske šole in predvsem z istim navdušenjem in voljo, ki nas naju še danes nista zapustili.Željo, da bi študirala klavir, od začetka nisem videla jasno, ampak je sčasoma dozorela. Od nekdaj sem si želela delati z otroki, ali biti v službi, ki je vezana za stike, odnose z ljudmi. Zdaj nekako že čutim, da bo klavir ta vez med mojim hobijem, poklicem in ukvarjanjem z otroki...«, je povedala Petra Peršolja, pianistka z že bogato glasbeno biografijo in še bolj bogatim smehom in energijo v stilu »allegro con moto«.

           »V to stavbo glasbene šole sam hodil že prej, v osnovni šoli. Edino kar je bilo novega v srednji, je bil prihod nekega strogega profesorja iz Ljubljane, ki smo se ga, še preden je prišel vsi bali. Ta »strah in trepet« naše generacije je bil prof. Čopi in to je ostal skozi vsa štiri leta našega šolanja. Učil nas je tudi pri zboru in tam se nam je pokazal tudi v drugačni luči, ker je bilo več smeha in sproščenosti...

Dijaki smo se med seboj dobro razumeli od samega začetka. Žal je tega razumevanja manjkalo med usklajevanjem obveznosti na gimnaziji in v glasbeni. In na enem in na drugem mestu  so profesori »zahtevali svoje«, mi pa smo bili razpeti vmes.

Kar se mene tiče, sem občasno malo tudi »izkoriščal« to pozicijo obiskovanja dveh šol, tako da izgovorov za »ne-delati« doma v glavnem ni manjkalo... Odločitev, da grem na Akademijo študirati klarinet je, priznam, malo pozno dozorela v meni...«, pravi klarinetist Danijel Grizonič, bolj znan pod imenom Gianni, fant (edini v glasbenem razredu) brez katerega niti en žur ne bi uspel tako dobro!

           »Jaz bi imela precej tega povedati... Prvi »šok« in najmočnejši vtis je name naredil prof. Meljnikov, moj učitelj violine. Strog in zahteven od prvega dne... vedno sem se ga nekako bala, vendar kljub temu (ali pa prav zaradi tega) napredovala in se osebnostno utrdila.

Od začetka sem vedela, da bom poleg redne šole hodila tudi v glasbeno. Nikdar nisem preveč ločevala to dvoje: šola mi je šla, za glasbeno sem, pač, delala. Morda sem zaradi tega bila nekako »razsuta«  malo povsod, malo nikjer. Spominjam se, kako sem v prvem letniku občudovala Petro in Ireno, njun optimizem, voljo, vedrino in pogum. Name so vedno močno vplivali določeni ljudje in v teh štirih letih jih je bilo nekaj, ki so dali močen pečat moji osebnosti. Vsekakor je to bil prof. Meljnikov, ob katerem sem se razen glasbe naučila tudi vztrajnosti in discipline. Tu bi rada omenila tudi moji prvi dve korepetitorki - Sanjo in Vanjo. Vsaka na svoj način sta mi pokazali in odprli neko novo dimenzijo glasbe, katere do tedaj nisem čutila...«, se svojih srednjošolskih dni spominja zelo čustveno Mojca Luin, violinska »kraljica« odra, dobitnica več mpomembnih priznanj na glasbenih in naravoslovnih tekmovanjih. 

«Prihod v srednjo glasbeno šolo je bilo zame nekaj povsem novega, še posebej kasneje, ko sem v tretjem letniku prestopila k prof.Aleksandri Alavanja. Učila me je novega odnosa do glasbe in njenega sprejemanja, razumevanja stvari...npr. tega, da v sebi poiščeš in najdeš novo energijo za naprej, ko bi sicer odnehal... To dragoceno izkušnjo sem pridobila tukaj...«, skromno, toda jedrnato, je povedala Veronika Koren, pianistka, ki je uspešna še na veliko področjih.

»V Koper sem iz Nove Gorice prišla zaradi prof. Gadžijeva, pri katerem sem študirala eno leto. Nato sem v drugem letniku bila dodeljena prof. Aleksandri Alavanja, ki mi je dala ogromno znanja. Zaradi te spremembe mi je najprej bilo žal, potem pa sem uvidela, da je zame to bila velika sreča. Všeč mi je bilo tudi vzdušje na glasbeni, prijazni obrazi in moji sošolci, tako da sem se počutila precej domače. Tudi če so bili na gimnaziji kakšni slabi trenutki ali slabe ocene, sem po prihodu v glasbeno spet dobila novo energijo, motivacijo, se vsedla za klavir in temni oblaki so izginili...«, pravi Divna Jandrič, pianistka, katero čaka še ena velika preizkušnja, in sicer sprejemni izpit na Glasbeni akademiji v Novem Sadu. Naj ji bo srečno!

   »Jaz sem očitno edina, ki bo šla malo 'po svoje'... (Katerina bo študij nadaljevala na likovni smeri Pedagoške fakultete). Iz preteklega obdobja imam večinoma lepe spomine. Čeprav sem v prvem letniku celo za nekaj časa pustila glasbeno, misleč, da bom s tem pridobila več časa, sem potem uvidela, da mi dodatne obveznosti samo pomagajo v boljšem organiziranju časa. Spominjam se kako sem v začetku bila raztresena,  precej pesimizma in nezaupanja je bilo v meni. Moja prof. flavte, Alenka Zupan, in ljubezen do glasbe sta mi dosti pomagali, da 'izplavam' iz tega obdobja. In sedaj je to čisto nekaj drugega...«, z nasmehom  v očeh in zelo umirjenim, spokojnim glasom pove flavtistka Katarina Kleibencetl.

   Irena Kavčič, »veteranka odra«, po moji presoji flavtistka z največjim številom nastopov, dobitnica več nagrad doma in v tujini: »V prvem letniku še sama nisem točno vedela ali je to tisto, kar bi počela v življenju. Po začetni krizi in dvomu pa sem začutila, da sem se pravilno odločila. Bilo je precej naporno... tukaj na glasbeni smo preživljali cele večere, vadili, po vsem pa nas je v dijaškem domu čakalo še učenje in zjutraj pouk na gimnaziji. Vselej smo prednost dali obveznostim na glasbeni in vadenju, tako da so spomini na srednjo šolo največ vezani na to stavbo. Svoje prihodnosti še ne vidim, ne v poučevanju, ne v koncertiranju, ker mi izkušnje povejo, da se je treba marsičemu odpovedati. Študirala bom flavto še štiri leta na Akademiji, mika pa me, da bi poskusila tudi še kaj novega...ne vem. Čas bo že izjasnil željo in pokazal pot...«

Na tej poti pa vam vsi vaši profesorji želimo poleg notranjega miru še veliko sreče in uspehov!

Aleksandra Češnjeva