Marijan Kocjančič

Center za glasbeno vzgojo Koper verjetno ne bi postal ena najuspešnejših glasbenih šol v Sloveniji brez »pionirske« generacije učiteljev iz šestdesetih let (CGV Koper je bil ustanovljen decembra 1967). Pionirske zato, ker je v takratnih razmerah ob pomanjkanju usposobljenih učiteljev marsikdo od zaposlenih v glasbeni šoli poleg poučevanja svojega inštrumenta moral reševati situacijo tudi s poučevanjem drugih, njemu popolnoma tujih inštrumentov. Z veliko prizadevnostjo, ljubeznijo do glasbe in otrok, vztrajnostjo in neponovljivim entuzijazmom so ti učitelji »orali ledino« na področju glasbenega šolstva.

               Eden tistih, ki so s svojim delom pustili neizbrisen pečat v zgodovini CGV Koper je tudi prof. Marijan Kocjančič. Na izredno uspešnem oddelku za pihala v CGV-ju trenutno poučujejo kar štirje njegovi bivši učenci: flavtistki Alenka Zupan in Helena Poles-Andrejašič, klarinetist Borut Vatovec ter saksofonist Mitja Žerjal, poleg njih pa je v študij glasbe usmeril še vrsto drugih svojih učencev. Tudi po številu osvojenih nagrad na slovenskih in bivših jugoslovanskih tekmovanjih spada med najuspešnejše učitelje  na Primorskem in v Sloveniji. Omenjeni uspehi, predvsem pa njegova življenska in strokovna pot, sta bila razloga za pogovor iz katerega je nastal pričujoči zapis.

Šolanje

               Prof. Marijan Kocjančič je prvi stik z glasbo doživel v rodni istrski vasici Labor pri Kopru ob poslušanju nekega mešanega pevskega zbora, petje pa ga je tako prevzelo, da se mu je vtisnilo globoko v spomin. Sicer pa so začetki njegovega šolanja  potekali v znamenju vsesplošnega pomanjkanja, v času takoj po vojni. Marijan se spominja svojega prvega učitelja, brez ene noge, zelo strogega, ki je imel pouk kar na seniku v vasi. Njegov poznejši učitelj Mirko Tomažič (iz Hrušice pri Podgradu) je imel največ zasluge, da je po dolgotrajnem prepričevanju staršev Marijan le prišel na nižjo gimnazijo v Koper. Spomini na ta leta niso najlepši, kakšne so bile razmere pa zgovorno pove podatek, da je v dijaškem domu v eni sami spalnici bilo celo petdeset učencev.

               Naslednji korak v šolanju je bilo učiteljišče. Tu se je prvič srečal z igranjem inštrumenta, saj je bil klavir obvezen predmet. Njegova prva učiteljica je bila »pol Kitajka-pol Slovenka«, Marijan pa je pokazal izjemen talent in smisel za glasbo, saj je v enem letu predelal program petih razredov klavirja. Kasneje ga je klavir poučeval prof. Bevc, nato pa še Lojzka Peršič. Poleg klavirja je bilo potrebno obvladati še en inštument in določili so mu klarinet. Šolanje na učiteljišču je trajalo pet let, v tem času pa je opravil tudi tečaj iz igranja harmonike. Ves čas mu je bil razrednik prof. Miran Hasl, ki ga je tudi podpiral v usmerjanju v glasbo, za kar mu bo vedno hvaležen.

Prvo službeno mesto in študij v Ljubljani

                  Kot prvo službeno mesto so mu določili službovanje v Hrastovljah, po posredovanju takratnega ravnatelja GŠ Koper prof. Vladimirja Lovca, ki je Marijana potreboval kot prvega klarinetista v šolskem orkestru, pa so ga zaposlili v Marezigah. Tu je dve leti poučeval glasbeni pouk in ustanovil šolski zbor, ki je na okrajni reviji v Gledališču Koper po oceni strokovne komisije bil najboljši, Marijana pa so priporočili za študij glasbe. Naslednji dve leti je služboval v Izoli (glasbeni pouk v višjih razredih), kjer je tudi s tamkajšnjim zborom (okrog 100 pevcev) dosegel vidne uspehe.

                  Končno se je lahko tudi vpisal na Pedagoško akademijo v Ljubljani, kjer je z velikim zanimanjem vsrkaval znanja in informacije iz glasbenih predmetov. Profesorji, katerih se še posebej spominja po njihovi predanosti glasbi in strokovnosti, so bili: Valens Vodušek (oblikoslovje; vsa dela o katerih je predaval, je znal odlično izvesti na klavirju), Slavko Mihelčič (dirigiranje, partiturna igra; sicer takrat tudi ravnatelj GŠ Center Ljubljana), ki mu je tudi pomagal do nakupa klarineta, Boris Kovačič (klarinet), zatem še Rafael Ajlec, Zvonimir Ciglič (harmonija) in drugi.

Poučevanje v glasbeni šoli

                 Po opravljeni diplomi se je vrnil nazaj v Izolo, kjer je poleg glasbenega pouka poučeval tudi tri razrede italijanščino (pri prof. Šturmovi je na Pedagoški akademiji zaključil tudi višjo stopnjo za italijanščino). Zgodilo se je, da je učiteljica piranske glasbene šole Majda Lovše doživela nezgodo in jo je nadomeščal Marijan  kot učitelj vseh razredov teorije in nekaj učencev harmonike. V Piranu je ostal sedem let, med tem časom pa je vodil tudi otroški zborček, harmonikarski orkester, ki je večkrat sodeloval na revijah v Idriji in Velenju, in celo dekliški zbor Srednje medicinske šole, s katerim je gostoval tudi v Benetkah in snemal na Radiu Koper. Ta zbor je imel vaje v učilnici teorije v glasbeni šoli in Marijan pravi, da je bližnji bife »Angelca« (tik ob šoli) ob času vaj vedno bil poln radovednih poslušalcev.

               V dogovoru z direktorjem CGV Koper prof. Miranom Haslom je prešel v koprsko šolo, kjer je poučeval teorijo, blokflavto in klarinet. Takrat  sta si dva učenca zaželela tudi flavto, tako da je Marijan začel hoditi na seminarje, pridno vadil in se usposobil za poučevanje tega glasbila. Kasneje se je število interesentov za flavto vse bolj večalo, z njimi pa je Marijan začel sestavljati tudi komorne ansamble in se udeleževati tekmovanj.

Tekmovalni uspehi

                 Njegova prva učenka, ki je tekmovala, je bila flavtistka Helena Poles, solistka v šolskem komornem orkestru pod vodstvom prof. Boruta Logarja, ki je na 5. tekmovanju učencev in študentov glasbe Slovenije in SFRJ leta 1976 osvojil prvo nagrado, najprej v Ljubljani in nato še v Subotici. Od takrat pa do danes je Marijan Kocjančič s svojimi flavtisti, klarinetisti in s komornimi skupinami osvojil 28  prvih, 23 drugih in 9 tretjih nagrad. Njegovi učenci so prinašali nagrade še iz Skoplja, Beograda, Zagreba, Sarajeva, Dubrovnika in Herceg Novega, sam Marijan pa je bil kot priznan in uspešen učitelj tudi član strokovne žirije za kljunasto flavto na 20. tekmovanju leta1991 na Vrhniki.

                 Naj omenim, da sta tudi njegova dva sinova tekmovala in prejemala nagrade  Ervin s flavto in Dean s klavirjem v komornih skupinah, čeprav sta se pozneje usmerila v druge študije. Marijan, ki je v študij glasbe usmeril veliko svojih učencev, kljub upokojitvi še vedno honorarno poučuje nekaj učenk flavte na GŠ Koper. Vsa leta je bila pri njegovih učencih klavirska spremljevalka Nadja Žerjalova. Za dolgoletno sodelovanje se ji zahvaljuje.

Nekaj razmišljanj

              Glede primerjave »prejšnjih časov« in sedanjega časa v glasbenem šolstvu Marijan pravi, da je sedaj nivo znanja dosti višji, prav tako tudi strokovna usposobljenost učiteljev. Ima pa občutek,

da so današnje zahteve do učencev dostikrat »prenapete« in da se otroci zaradi splopšne preobremenjenosti v šoli ne morejo naravno razvijati, brez stresov in nezdrave tekmovalnosti. Tukaj je tudi velika odgovornost staršev, ki zaradi sodobnega načina življenja praviloma nimajo dovolj časa za svoje otroke.

               Glede novih učnih načrtov meni, da bi mladini morali pustiti možnost, da se glasbeno izobražuje dokler želi in ne samo do konca osnovne šole. Meni, da je tako kot skrb za nadarjene učence, ki bodo poklicni glasbeniki, enako pomembno skrbeti tudi za vse ostale (katerih je velika večina), ki bodo dobri amaterski glasbeniki, ljubitelji glasbe...

                Naj ob koncu tega zapisa dodam še čisto osebno noto. Marijan Kocjančič mi je vedno bil vzor pravega učitelja, predanega poklicu, glasbi, otrokom, z zavedanjem v poslanstvo svojega početja in obenem z osebno skromnostjo in poštenostjo do dela in do sodelavcev. Ko se pogovarjava o nekdanjih časih njegovega »službovanja« , s svetlobo v očeh in z zanosom govori o lepih časih, o požrtvovalnem in prizadevnem kolektivu, o skupnem veselju ob uspešnih nastopih, gostovanjih, osvojenih nagradah...

                 Naš »poklic« je lahko najlepši na svetu, neglede na (ne)ustrezne pogoje, predpisano zakonodajo, denarno ovrednotenost dela. Stara resnica je, da se vse začne in konča pri ljudeh. Dokaz za to je tudi bogata in vsebinsko izpolnjena pot prof. Marijana Kocjančiča. 

Bojan Glavina