Koncert kitaristke Tanje Brecelj v Modrem salonu hotela Union

Srečen konec

Po koncu »Šturmovega« letnega koncerta sem pritekel v hotel Union. Hotel, želel slišati še eden kitarski večer v Modrem salonu. Tokrat simpatično Primorko, kot je Žarko napovedal Tanjo Brecelj. Po priklonu ni čakala dolgo, še nepripravljene nas je dosegla Bachova sonata za flavto in continuo. Priredba Davida Russel-a se kitari dobro poda, predvsem andante je čaroben.

           Vendar je veliko več čarobnosti in šarma ponudil Weissov Tombeau za grofa Logy-a, priredba v a-molu (s capodastrom b-mol) je morda ena najuspešnejših. In to je bila »Tanjina« skladba; vse, vključno z avtentičnim vibratom, je zvenelo presežno in posebno. Pri Giulianijevih variacijah na Haendlovo temo pa je kovaška marljivost nekoliko zasenčila glasbeno sporočilo. Čeprav je pri Giulianiju to težko. Ni čudno, da mu priljubljenost pada. Morda neupravičeno.

           Drugi del se je začel pastelno, lepo, s skladbama Eduarda Sainza de la Maze, brata bolj znanega Regina. Nato smo slišali tri Lobosove etude, kjer je, drugače kot pri Giulianiju, tehnična logika le ostala dovolj neočitna, z več vsebine. Za konec pa spet navdušenje  briljantna izvedba Tarregove Fantazije na temo iz Traviate, vesel konec sicer tragične Dumas-ove zgodbe. Rože sicer niso bile kamelije, a so dišale dovolj opojno. 

           Aplavz je Tanjo znova priklical na oder, grad je ostal v oblakih, a se je pravljica srečno končala. Zgodba o simpatični, včasih najstniško razpoloženi Primorki pa se še nadaljuje.

Mladen Bucić