Odmevi Figovega topa
EL CANON DE FIGHERA - FIGOV TOP
Avtor besedila Dimitrij Kralj
Avtor glasbe Bojan Glavina
Glasbena igra v 26 slikah
V počastitev 50. obletnice Glasbene šole Izola
V petek, 14. junija, je izolska Glasbena šola predstavila Figov top. Tekst Dimitrija Kralja, glasbo Bojana Glavine je s sodelovanjem orkestra glasbenih šol s koprskega območja, ki ga je vodil Marko Vatovec, pevskega zbora izolske glasbene šole pod vodstvom Kristine Babič in z nekaj igralci, pevci - solisti ter folklorno skupino, režirala Katja Pegan. Za kostume je poskrbela Fulvia Zudič.
Delo je neke vrste musical. Zgodba se giblje med legendo in fantazijo in je natančno premišljena. Dogajanje se prične na rtu Ronek, na meji med občinama Piran in Izoli z umišljenim srečanjem piranskega violinista Tartinija(1692 - 1770) in izolskega pesnika Besenghija (1797 - 1849) in se nato razvije v znamenito legendo o figovem topu, ki so jo tako Pirančani kot Izolani od nekdaj prikrojevali lastnim interesom in pripovedovali sebi v prid tako, da so smešili drug drugega.
Žal pa nam v italijanščino preveden naslov Cannone di fico zveni tuje; škoda, da prevajalec ni pomislil, da bi se naslov v italijanščini glasil z izvirno narečno, kot ga v tradiciji poznamo kot »El canon de fighera«.
Ali se morda sprašujete, zakaj vam vse to pripovedujemo? Seveda, k sodelovanju v tej igri je bila povabljena tudi Skupnost Italijanov Dante Alighieri, in svoj lonček smo pristavili tudi mi, čeravno v medijih to ni bilo ravno poudarjeno. Med 107 izvajalci je nastopila tudi naša Sabrina Vasič, ki je kot predstavnica mladinske igralske skupine (Gruppo folk giovanile) z veliko mero ljubkosti podala dve Besenghijevi poeziji.
Zapisala Amina Dudine, prevedla Darinka Jug.
Tekst je bil junija 2002 objavljen v mesečniku Skupnosti Italijanov Dante Alighieri iz Izole La colomba.
OPERA NA TRGU OB ŠOLSKEM PRAZNIKU
Izola - Opera v malem na prostem kot vrhunec praznovanj petdesete obletnice Glasbene šole
Nabito poln Manziolijev trg je gostil uprizoritev dela, ki ga je za to priložnost napisal Dimitrij Kralj, izolski pisatelj, ki ima za seboj že precej izkušenj z radijskimi, gledališkimi in filmskimi teksti. Njegovo delo se je spojilo v popolno soglasje z glasbo; ta je bila zaupana glasbeniku mlajše generacije in klavirskemu pedagogu na piranski in koprski glasbeni šoli, Bojanu Glavini. Avtorja sta spretno prepletla peto in instrumentalno glasbo z govornimi vložki, ne da bi pozabila, da so pravzaprav glavni izvajalci njunega dela gojenci obalnih glasbenih šol. Zgodba se naslanja na ljudsko pripoved o sporu med mestoma Izola in Piran, vendar je tokrat predmet spora figovec, ki raste nad Ronkom na meji med mestoma. Dve značilni osebnosti: Pasquale Besenghi (igra ga Gašper Tič) in Giuseppe Tartini (Vojko Belšak) se spreta, ker bi rada uživala v figovi senci. V spor, ki se razširi med prebivalce mest, se vmeša Štrigon (Danijel Malalan) in ga še bolj razvname.
Duhov ne pomiriti niti modri Vergerijev predlog (Danijel Bratina), vendar se na koncu v mesti le vrne mir.
Med igralci je treba omeniti še Andreja Jelačina (piranski župan), Tomaža Simatoviča (Kaporal Furbon), med pevci Emanuelo Bertok, Rudija Bučarja, Elvisa Pohlena in Iva Štokoviča, ki jih je za tokratno javno nastopanje pripravila profesorica petja Tanja Grlica. V predstavi so sodelovali še mladinski pevski zbor, sestavljen iz pevcev obalnih glasbenih šol, ki ga je pripravila Kristina Babič, in orkester, ki ga je pripravil Bogomir Petrač in vodil Marko Vatovec. Postavitev in režija je bila zaupana Katji Pegan, scenografija in kostumi Fulvii Zudič.
Pri prireditvi so z govori sodelovali: izolska županja Breda Pečan, ravnateljica Centra za glasbeno vzgojo Marija Gombač in Mirko Zorman, sekretar na Ministrstvu za vzgojo, znanost in šport. Pod uspeh te zamisli je podpisana Darinka Jug, vodja izolske glasbene šole in koordinatorica projekta; ta se je po dolgem končnem aplavzu zahvalila vsem izvajalcem in ostalim, ki so prispevali k uspehu Figovega topa.
Zapisala Luisa Antoni, prevedla Darinka Jug
Tekst je bil 17. 6. 2002 objavljen v dnevniku Il Piccolo, tržaškem časniku
FIGOV TOP JE USTRELIL
Glasbena šola Izola je petdeseto obletnico delovanja počastila v petek, 14. junija, z glasbenim dogodkom, ki je bil velik že zaradi števila nastopajočih in obiskovalcev, seveda pa mu lahko priznamo tudi nekaj drugih kvalitet. Ne gre prezreti dejstva, da gre za delo domačih avtorjev in izvajalcev. Besedilo za glasbeno igro Figov top je prispeval Dimitrij Kralj, glasba pa je bila delo skladatelja Bojana Glavine. Za oba avtorja lahko napišemo, da sta svoje delo opravila zelo profesionalno, čeprav se zdi, da sta vendarle preveč upoštevala mladost izvajalcev in turistični vidik cele predstave. Če njun prispevek vendarle lahko ocenimo kot dober, pa bi to težko rekli za režijo Katje Pegan, ki je dogajanje preprosto skrila očem poslušalcev in gledalcev in niti nekateri domiselni vložki z uporabo oken sosednjih hiš niso mogli rešiti nejevolje tistih, ki so stegovali vratove, da bi lahko sledili dogajanju med orkestrom in zborom, kamor je »skrila« igralce in soliste.
Zagotovo pa je bilo veliko veselje videti in slišati mlade instrumentaliste in pevce. Mladi godbeniki so s to predstavo gotovo dobili največ. Dobili so samozavest in občutek, da so del čudovitega glasbenega sveta. Podobno velja za mlade zborovske pevce, ki so presenetljivo natančno sledili dogajanju. Figov top je za nekatere morda ustrelil nekoliko pretiho, za prihodnost te generacije učencev obalnih glasbenih šol pa je bil še kako glasen in natančen.
Zapisala Barbara Dobrila
Objavljeno 20. junija 2002 v izolskem časniku Mandrač
MIR LE V PRAVLJICI
Veliko si je privoščil Dimitrij Kralj, avtor teksta za glasbeno igro z naslovom Figov top, s katero so konec prejšnjega tedna slovesno počastili 50. letnico izolske glasbene šole.
Prav to, da je bilo delo napisano za takšno priložnost, sicer delno opravičuje Dimitrijev poseg v legendarno zgodovino vojn med Izolo in Piranom, toda odgovornosti ga le ne razreši v celoti. Desetletja in stoletja je med ljudmi krožila legenda o figovem topu in nesklenjeno premirje med mestoma je skorajda dobilo zgodovinske temelje.
Dimitrij pa meni nič tebi nič sredi Izole sklene mir med Izolani in Pirančani in pove, da se pravzaprav bojujejo za oslovo, pardon, figovo senco.
No ja, saj ima glede tega povsem prav, a kaj ko je boj za oslovo senco tako prijetna človeška razvada!
Zapisal Drago Mislej - Mef
Objavljeno 20. junija 2002 v izolskem časniku Mandrač
pripravila Darinka Jug