Knjiga prof. Lovra Sodje

»Mojih dvajset glasbenih let na Koroškem (1979 - 1999)«

 

Profesorja Lovra Sodjo sem kot glasbeni pedagog do sedaj poznal predvsem preko tekmovanj kot sekretarja komisije za glasbena in baletna tekmovanja in preko srečanj mladih slovenskih glasbenikov ter glasbenih revij  koncertov kot pobudnika in uspešnega organizatorja. Znano mi je bilo, da je profesor flavte na GŠ Franca Šturma v Ljubljani, da poučuje tudi na Koroškem pa sem zvedel od (sedaj na žalost že pokojnega) zborovodje koroškega zbora "Rož" iz Šentjakoba, Lajka Milisavljeviča, s katerim sem zadnja leta sodeloval.

          Pravo odkritje pa mi je bila v začetku leta 2002 izdana knjiga prof. Sodje, v kateri se je razkril, ne samo kot vesten in natančen zbiratelj fotografij, časopisnih člankov, letnih in pedagoških poročil in drugega pisnega materiala o glasbenopedagoški dejavnosti učiteljev »Glasbene šole na Koroškem«, temveč tudi kot široko osveščen pedagog in kulturnik, ki se zaveda širšega pomena glasbene izobrazbe slovensko govoreče mladine na avstrijskem Koroškem.

          V knjigi prof. Sodja s pomočjo prej omenjene bogate dokumentacije na prijeten, zanimiv in vsem dostopen način pripoveduje o svojem pedagoškem delu vse od začetkov leta 1979, ko je pouk potekal v skoraj nemogočih razmerah in ko je kot učitelj moral osveščati in prepričevati tudi starše, da mora njihov otrok za uspešno napredovanje vaditi tudi doma, pa do sodelovanja in uspehov njegovih učencev na številnih nastopih, revijah, gostovanjih, koncertih in tekmovanjih. Z osebnimi opažanji, opisi lepih, pa tudi težkih trenutkov, nam prof. Sodja na 250-tih straneh razgrinja izjemno pestro podobo delovanja zamejske šole, katera nam je vse premalo znana in ki je po marsičem specifična v širšem srednjeevropskem kulturnem prostoru.

          Knjigo sem kljub obširnosti prebral v enem dihu, kot zanimivo zgodbo o nekem učitelju in njegovih »glasbenih popotovanjih« po Koroški. Ta zgodba se prične nekega jesenskega jutra leta 1979, ko se je Lovro Sodja s kolegom violinistom Borutom Rodetom peljal z avtom prvič kot učitelj slovenske glasbene šole preko Ljubelja. Takrat seveda še ni čisto dobro vedel, v kaj se spušča, sprejel pa je izziv, da bi poučeval na novoustanovljeni glasbeni šolina avstrijskem Koroškem. Njegova prva postaja je bila vasica Sveče v Rožu (danes znana po Goršetovi galeriji in po njegovih kipih slovenskih kulturnikov), kjer je začel poučevati najprej le tri učenke kljunaste flavte in to kar v hiši slovenske kulturniške družine dr. Antona Feiniga, ki mu je nudila vse gostoljubje.

Kmalu se je na poti v Sveče Sodja pričel ustavljati še v bližnjem Št. Janžu, kjer je nad zadrugo v sobi kulturnega društva Št. Janž učil še sedem učencev. V naslednjem šolsem letu  je pričel poučevati tudi v Bilčovsu in sicer kar v posebni sobi gostilne Ogris  pri Miklavžu, kjer so bili v začetku v dvoranici v prvem nadstropju celo šolski nastopi.

          Nemogoče bi bilo na kratko našteti vse »dogodivščine in pustolovščine« Sodje in njegovih kolegov po živopisnih koroških krajih in vasicah od Pliberka do Zilje (okrog 20 oddelkov!), kjer je potekalo njihovo pionirsko glasbenopedagoško delo. Vztrajnost in zagnanost sta se kmalu obrestovali, saj je po komaj štirih letih glasbena šola štela že 70 rednih in izrednih učiteljev, ki so večinoma prihajali iz Slovenije, število učencev pa je naraslo do 550. Začeli so se tudi plodni stiki s tržaško Glasbeno matico in goriškim SCGV Emil Komel, doseženi so bili tudi prvi uspehi in nagrade na tekmovanjih.

          V septembru leta 1986 je prof. Sodja postal tudi pedagoški vodja Glasbene šole na Koroškem, obenem pa tudi vodja strokovnega aktiva za kljunasto in prečno flavto. Uvedel je tudi izdajanje Letnega poročila Glasbene šole, pri tem pa sta mu bili za zgled takrat edini glasbeni šoli v slovenskem kulturnem prostoru, ki sta taka tiskana poročila izdajali vsako leto  CGV Koper z ravnateljem Miranom Haslom in Glasbena matica Trst z ravnateljem Svetom Grgičem. V enajstih letih pedagoškega vodenja prof  Sodje je slovenska Glasbena šola na Koroškem beležila številne uspehe, rasla je količinsko in kakovostno ter postala nepogrešljiva stalnica v kulturnem in prosvetnem življenju koroških zamejcev.

          Pot, ki jo je prof, Sodja s svojimi kolegi (knjiga je posvečena vsem slovenskim zamejskim učiteljem glasbe) skupno prehodil v teh dveh desetletjih, je izjemno bogata, tako da je lahko upravičeno ponosen na rezultate svojih prizadevanj.

          Knjigo »Mojih dvajset glasbenih let na Koroškem (1979  1999)« je izdala Mohorjeva družba iz Celovca, založila pa Kulturna agencija Lane iz Loga pri Brezovici. Poleg tega, da je knjiga zbornik pomembnih dokumentov in podatkov iz zgodovine Glasbene šole na Koroškem, obenem predstavlja tudi zelo zanimivo in doživeto branje. Kot takšno jo toplo priporočam vsem pedagogom in ljubiteljem glasbe.

 

Bojan Glavina