Jagoda Kjuder in predšolska glasbena vzgoja

Na koncu prejšnjega šolskega leta so otroci vrtca iz Lonjerja pri Trstu uprizorili spevoigrico Pikapolonica in pikice po pravljici Janeza Bitenca, ki jo v odrski postavitvi dopolnjujejo pesmice raznih avtorjev in nastop instrumentalne skupine, za katero je partituro pripravil mladi goriški skladatelj Patrick Quaggiato. Uprizoritev je nastala v sodelovanju z Glasbeno matico Trst na pobudo violinistke in pedagoginje Jagode Kjuder, ki je tedaj osnovala bolj temeljito in organizirano predšolsko glasbeno vzgojo. Že na začetku tekočega šolskega leta je lonjerski vrtec zato uvedel urice glasbene vzgoje, ki predstavljajo pomenljiv novost na doslej precej zanemarjeni in šibki točki glasbenega šolstva.

Zakaj ste se odločili za uvedbo tečajev za najmlajše?

To dejavnosti sem uvedla, ko sem ugotovila, da glasbeniki večkrat nimamo primerne pedagoške izobrazbe, učitelji na šolah pa  nasprotno - nimajo primerne glasbene izobrazbe. Ker se pri svojem delu srečujem z otroki, ki imajo pri šestih ali osmih letih velike težave z ritmom ali posluhom, sem uvedla pomožne vaje k violinskim uram; ta dopolnilni pouk naj ne bi spadal k pouku violine. Otroci imajo take težave, ker niso imeli možnosti spoznati osnovnih glasbenih elementov v predšolski dobi.

Poleg teh dveh ugotovitev je na mojo odločitev najbolj spodbudno vplivala moja štiriletna hči: ker spremljam njeno rast in razvoj, sem si želela, da bi bila deležna glasbenega pouka. Ob poučevanju svojih prejšnjih učencev nisem čutila enake potrebe; gotovo sem bila drugačna, mlajša, imela sem drugačne cilje.

Z vprašanji, povezanimi z vzgojo otrok, se ukvarjam tudi zato , ker se spomnim svojih izkušenj: kako nepedagoški so bili prijemi tudi prijaznih in dobrih učiteljev! Oče mi je pri štirih letih dal violino v roke, meni pa učenje ni bilo všeč, ni mi bila všeč violina in nisem dovolj vadila; bila sem v tak stiski, da se mi je inštrument uprl, ker sem se z njim morda srečala prezgodaj. Zaradi svoje nravi bi se tedaj rada ukvarjala s tolikimi stvarmi, od gledališča do vrtnarstva, da mi je bila zadnja skrb prestajati ure in ure pred pultom z violino v roki. Mislim, da prav zaradi tega razumem otroke, ki se težko spravijo k vadbi; razumem, kako vztrajanje ob neprimernih vajah in neprimeren pristop otroka dolgočasi in ga privede do tega, da po nekaj letih opusti ukvarjanje z glasbo. Ko sem spremljala razvoj svojih učencev in preverjala razne učne metode, ki so se izkazale kot bolj ali manj uspešne, sem se skušala učiti iz otroških očitkov; najmanj mi je bilo do tega, da bi otroke prizadela, zaradi tega sem skušala v razredu ustvarjati ugodno vzdušje, da bi se dobro počutili in jih ne bi bilo strah. Seveda sem jim razložila, da ima vadba oz. učenje tudi manj prijetno plat in da morajo neizogibno ugrizniti v to kislo jabolko.

Kako potekajo glasbene urice?

Mlajši otroci se z velikim naporom lotevajo dela z instrumentom.

Pri drugih, starejših učencih violinskega oddelka sem ugotovila, da se pri njih zelo obnesejo skupinske lekcije. Otroci igrajo, pojejo, ustvarjajo skupaj, se primerjajo med sabo in gradijo kaj skupnega, kar jim daje veliko moč. Včasih se zaradi tega ne zavedajo, da se lotevajo tudi precej zahtevnih vaj. Ker so otroci različni, pa je treba delati tudi individualno.

V vrtcu opažam, da imajo nekateri otroci težave. Vsakemu otroku moram prilagoditi način, s katerim mu približam problematiko - tako se ne čuti prizadetega. 

Male otroke je treba učiti s simboli. Otroci namreč simbole poznajo iz svojega izkustvenega sveta. Pedagog mora poleg teh vnesti še druge simbole, da ne bi istih ponavljal, temveč otroka obogatil.

V pogovoru iščem protipomenke; kažem jim, kako so stvari lahko lepe ali grde, dobre ali slabe in da je to enako, kot je v glasbi forte/piano, visoko/nizko, hitro/počasi. Zdi se mi pomembno, da jim predočim predvsem vrednote, ki jih bodo otroci srečevali v življenju: biti dober, ustvariti kaj lepega.

Pojme pa otroci težje dojemajo. Kako naj bi jim na primer razložili, kaj je čas? Njihovi odgovori se opirajo na stereotipne razlage, ki jih prevzemajo od odraslih; pravilneje pa je, da pojme začutijo. V nekaterih primerih zato ob razlagi uporabljam mimiko, saj mora vsaka besedna razlaga biti zelo skopa, kratka.  Najbolj učinkovito je, kadar izhajam iz čustev; poiskati moram sredstvo, ki bo otroka tako pritegnilo, da se mi bo, učiteljici, približal, ker ga bo tematika zanimala. V ta namen uporabljam vsa sredstva, primerno je vse - od najmanjšega kamenčka do pesmice, ki jo zapojemo ob spremljavi bobenčkov. 

Pogovor začenjam s predstavitvijo kakega glasbila, za katerega povem, da spada v družino, kot vsi otroci spadajo v družino. Zaigram na glasbilo, oni ga potem pogledajo in preizkusijo. Potem s posebnimi vajami vadimo koordinacijo gibov in se lotimo igric z vajami za boljše dojemanje in podajanje ritma. To je seveda dolgoročno delo.

Zbiram in pišem zelo ritmične skladbice. Pomembno se  mi zdi, da je otrokom besedilo “blizu”. Če jim besedilo kaj pomeni, ga hitreje povežejo s tonom. Začudila pa sem se, ko sem otrokom predstavila pesmico brez pomena: takoj so jo usvojili in imeli najraje, ker jim je fonetično ustrezala.

Svojim malim učencem sem tudi razložila, da mora biti, ko delamo skupaj, oseba, ki dirigira, kot v veliki družini - oni vedo, da sicer vodim, a da sem jim tudi kadar koli v oporo.

Katere so največje težave pri delu z mlajšimi?

Mislim, da imamo večje težave učitelji kot učenci: delati s skupino je nekaj popolnoma drugačnega od individualnega dela. Skupina je kot bomba: vsak trenutek lahko eksplodira, če nisi dovolj zanimiv, če si dolgočasen, če ne znaš držati reda, če se ne uveljaviš kot lider in nisi tako spreten, da znaš otroke pritegniti. Učiteljev izziv je v tem, da sproti preverja, koliko je sposoben izpolnjevati vse te zahteve. Težave se namreč pojavljajo sproti in večkrat popolnoma nepričakovano. Ko pripraviš načrt dela in misliš, da bo delo steklo, ker si vse predvidel do najmanjše podrobnosti, se lahko zgodi, da so tistega dne otroci bolj občutljivi ali utrujeni, pa načrtovanega ne moreš izpeljati. Tedaj moraš v hipu reagirati in kaj ukreniti, da ne pride do anarhije. Učitelji moramo biti kos nenehnim „presenečenjem”. Majhne napake, banalne stvari lahko pokvarijo uro. Samo na svoje izkušnje se lahko zaneseš in se iz njih učiš. Otrok mora razumeti, da tedaj, ko se učitelj nečesa loti, zastavi problem, ki ga je do konca urice treba razrešiti s skupnim delom.

Kakšni so dosedanji odzivi na spremembe v poučevanju na predšolski stopnji?

Vedeti moramo, da mora dati otroku vsaka lekcija oprijemljiv rezultat in da jim mora biti tako lepo, da so radi na glasbeni urici. Vsakokrat si za cilj postavim posamezni izdelek. Od otrok ne pričakujem, da se bodo natančno naučili ritmično figuro ali lestvico, pač pa me zanima, da se tudi nepopoln izdelek udejanji v nekaj, kar otrok vidi, česar se lahko veseli. Ne pričakujem velikih rezultatov: bolj me zanima, ali je otrok uspešen v šoli in s prijateljčki, kakšne odnose navezuje v skupini in z ljudmi. Rezultat dela je to, kar otrok pokaže v življenju. Ob koncu učne ure se raje vprašam, ali in v kolikšni meri je bil otrok srečen, saj to srečo potem nosi s seboj na svoji življenjski poti. 

Rossana Paliaga