EMMANUEL PAHUD V SLOVENIJI

 

Potem ko je že izšla zadnja številka Primorskih sozvočij, smo flavtisti 23. januarja letos v Domžalah in nato v Ljubljani doživeli svoj praznik. Po  poldrugem letu je namreč Slovenijo zopet obiskal švicarski flavtist Emmanuel Pahud. Prvič se je to zgodilo meseca maja v Zagorju ob Savi na 3. srečanju flavtistov.

            Gre za trenutno najboljšega koncertnega flavtista na svetu. To trditev dokazujejo dejstva, da je bil v Parizu že pri 27. letu izbran za najboljšega instrumentalista leta 1997, pred tem je kot 22-letni mladenič postal solist Berlinskega filharmoničnega orkestra, od septembra 2000  pa se posveča izključno solističnemu nastopanju.

Preden smo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma poslušali in strmeli ob neizmernih razsežnostih glasbene (po)ustvarjalnosti tria: Emmanuel Pahud - flavta, Paul Meyer  klarinet in Eric le Sage  klavir, si je prvi od teh vzel tudi čas za štiri javne učne ure. Potekale so v prostorih Glasbene šole Domžale.

Štiri mlade in nadarjene flavtistke si s svojim pogumom, zahtevnim programom in vodljivostjo v luči pedagoškega procesa zaslužijo poleg aplavza tudi to čast, da jih imenujem: Andrea Ilič s skladbo Georgesa Hüea: Fantaisie, Simona Vake z Dopplerjevo Madžarsko pastoralno fantazijo op. 26, Brina Kafol s skladbo Alaina Webra Scherzetto in Lana Kuščer z Mozartovim Koncertom v D-duru.

Emmanuel Pahud, svetovljan z nevsiljivim zmagoslavjem preproščine in hkrati s preproščino zmagoslavja, švicarsko natančnostjo, francosko prefinjenostjo, z mozartovsko lahkotnostjo, eksotičnim temperamentom in drugimi vrlinami, ki jih je izkazoval tako v svojih nadvse koristnih opazkah med učnimi urami kot kasneje v samem igranju, je med drugim povedal:

Flavta je »odprt« instrument, zato moramo pri igranju doseči učinek odmeva (to je tudi prikazal). Za to je potrebna sproščenost ob pravilni dihalni tehniki in DRŽI. Trd vrat in nagibanje  telesa nazaj nikakor nista priporočljiva zaradi otežene zračne poti ipd. Ton se  ne tvori z ustnicami, ampak z zrakom, z drugimi besedami: vsak ton mora biti podprt z zrakom.

Pri staccatu ne smemo preveč spreminjati nastavka oziroma položaja ustnic. Nobeno stiskanje le-teh ne pride v poštev, zlasti pri glasnem (forte) podajanju.

Veliko ali celo največ pozornosti moramo nameniti komorni igri  v harmonskem smislu pri klasičnih delih (disonantni toni, njihovi razvezi  kar nakazujemo z dinamiko). Pri sodobnejši literaturi sledimo nekaterim ključnim ritmičnim impulzom, ki pomagajo navidezno členjenost združevati v celoto. Podobno velja pri Mozartovih delih. Pasaže morajo vzbujati občutek celovitosti oziroma gibanja po prostoru, namesto razdrobljenosti, na primer staccato v vertikalni in legato v horizontalni smeri…

Pripombe velikega Emmanuela Pahuda so bile tako prepričljive, da smo na koncu po njegovem vljudnem »Any questions?« kar onemeli. 

Ob koncertu pa se mi je porodila naslednja misel:Ne da bi hoteli drug drugemu škodovati ali  izpodriniti, so Emmanuel Pahud, Paul Meyer in Eric le Sage na odru pred polno dvorano tekmovali, kdo bo bolj nepojmljiv v dinamičnih skrajnostih in v tehnični dovršenosti. Pri tem so bili povsem uspešni… Ustvarili so brezprašnost dragocenosti, ki je jemala dih!

 

Matjaž Šurc