KITARSKI SEMINAR PROF. PAOLA PEGORARA

 

Po skoraj dveh sušnih letih smo kitaristi v katalogu stalnega strokovnega izobraževanja zopet našli seminar zase. Potem ko smo v Velenju začasno prekinili Kitarsko igro pod umetniškim vodstvom prof. Istvana Romerja, sem zaman brskal po katalogu za kakšnim seminarjem. Res je, da uvrstitev v katalog ni tako preprosta,  to ve vsak, ki je to kdaj poizkusil, saj je potrebno veliko truda in pripravljenosti organizatorja, da uspeš.

Tako smo se kitaristi v res lepem številu, mislim, da nas je bilo okoli 40, napotili na sončno Primorsko, ki nas je 6. decembra pričakala v čudovitem sončnem in toplem vremenu. Vsi s celine smo vzdihovali, češ kako je Primorcem lepo, pa smo v naslednjih dveh dneh hitro spremenili svoje mnenje; ko je burja pokazala svoje zobe, brrr...

Pričakovali smo tri zanimive dni druženja in spoznavanja novih idej, potrjevanje že znanega in to tudi dobili. Seminar sta vodila priznana kitarista prof. Paolo Pegoraro in prof. Lucia Pizzutel iz Italije. Oba sta s svojo prefinjenostjo in znanjem z lahkoto zadovoljila še tako zahtevne kitarske sladokusce. Pa gremo kar po vrsti.

Najprej se nam je predstavil mladi kitarist Marko Ferlan iz Brežic, ki s svojim prof., Tomislavom Vrandečićem unaša nov način v delovanje med slovenskimi pedagogi. Govorim o tem, da smo Slovenci končno dobili svojo  prvo otroško zgoščenko z naslovom Vesela igra. Marko je namreč pred kratkim posnel ploščo ter jo predstavil na nekaterih glasbenih šolah po Sloveniji. Moram reči, da me je njegova zgoščenka resnično navdušila. Bravo, Marko, in poklon prof. Vrandečiću.

            Sledil je zanimiv seminar prof. Lucije Pizzutellove o začetkih igranja kitare in o pripravah otrok z izkušnjo odra.

Večer je bil Pegorarov. Mojster je navdušil z izvrstnim koncertom. Imeli smo kaj slišati; prefinjen občutek za ton, izvrsta interpretacija in obvladovanje tehnike na ravni dovršenosti, vse to nas je prepričalo.

Naslednji dan nas je pričakala burja, vendar to ni zmanjšalo entuziazma pri udeležencih. Začeli smo z skupinsko tehniko prof. Pegorara, ki temelji predvsem na sproščenosti z mnogimi elementi nam že znane Abel-Carlevarove tehnike. Žal je bilo temu delu seminarja namenjenega premalo časa, kot sem tudi mnenja, da na splošno pedagogi premalo vztrajamo s tehničnimi vajami pri otrocih oz. dijakih. Sledile so ure učencev, ki jih je bilo morda za nekatere udeležence preveč, ne dvomim pa, da so učenci pridobili izjemno pomembno izkušnjo. Prof. Pegoraro se v večini primerov ni ukvarjal s tehniko, temveč s tenkočutnim občutkom za ton in fraziranjem melodije v vseh njenih aspektih (dinamika, agogika, artikulacija...). Mnogokrat namreč pedagogi, v želji, da naučimo tisto osnovno, kar pozabimo na male bisere, ki nam jih daje interpretacija.

V večini primerov se v glavnem trudimo za korektno izvedbo teksta.

Vrhunec drugega dneva je bil koncert študentov, med njimi tudi naše kolegice Tanje Brecelj s kozervatorija F. Tarrega iz Pordenona v Italiji. Predstavili so se nam štirje slušatelji prof.Paula Pegorara, ki je umetniški vodja tamkajšnjega kitarskega oddelka. Mladi umetniki, vsi z nagradami prestižnih tekmovanj, so publiko navdušili z izbranim programom. Po koncertu se nas je večina odpravila na zaslužen počitek, seveda pa ni šlo brez primorskega refoška, katerega kozarček prija prav posebej ravno na Primorskem.

Tretji dan je prof. Pegoraro neutrudno razkrival mladim kitaristom skrivnosti kitarske igre, ki so jo večinoma vsi uporabili tudi na zaključnem koncertu učencev ob koncu seminarja.

Omenim naj še to, da smo lahko preizkusili kitare hrvaškega izdelovalca kitar Mladena Frankovića in Roberta de Mirande iz Italije, ki sta prav gotovo popestrila zanimivo dogajanje.

Ob koncu še zahvala organizatorjem in ob tem želja, da nadaljujejo tako, kot so začeli, saj jim gre izvrstno od »strun«.

Nasvidenje prihodnjič in uspešno novo leto 2002!

 

Boris Štih