KLAVIR JE PRAZNOVAL SVOJ 300. ROJSTNI DAN

 

Izdelovalci klavirjev celega sveta so pred kratkim praznovali 300. obletnico njihovega veličastnega izdelka. Leta 1700 je administrator bogatega kraljevskega zaklada sestavil spisek za svojega gospoda Ferdinanda de' Medici-ja, na katerem beremo tudi zapis:»čembalo, ki igra piano in forte«. Na podlagi tega »rojstnega lista« so direktorji velikih klavirskih tovarn kot so Steinway, Bosendorfer in podobni, z največjim veseljem lahko nazdravili v znamenje vidnih uspehov in prave revolucije v razvoju velikih tronožcev.

V Leipzigu so ob priložnosti zaigrali na najstarejšem obstoječem klavirju.

Njegov izumitelj je bil Florentinec Bartolomeo Cristofori, ki je na dvoru Dei Medici bil že znan po mnogoštevilnih poskusih gradnje najrazličnejših instrumentov s tipkami. Cristofori je pri klavirju uvedel bistveno spremembo: »pizzicato« mehaniko, kjer pritisk na tipko sproži trzanje strun, je zamenjal s kladivci, ki udarjajo po strunah in se nato odbijejo s pomočjo »izpušnega« mehanizma tudi ko je tipka še pritisnjena, dušilci pa zvok zadušijo, ko je tipka izpuščena. S pomočjo tovrstnega mehanizma je bilo prvič možno vplivati na zvočno intenziteto (dinamiko) enostavno že s pritiskom na tipko. Na tovrstnem instrumentu se je torej lahko igralo »piano« (tiho) ali »forte« (glasno) - od tega še danes v uporabi izraz »pianoforte«. (Ravno pred kratkim je Alfred Brendel zatrdil, da je omenjeni izraz originalen, ne pa obrnjen - »fortepiano«).

Kljub vsemu je Cristofori naletel na izredno skromno zanimanje ter posledično zgradil le dvajset instrumentov z novo mehaniko. Tri primerke hranijo še danes in sicer v New Yorku, Rimu ter Leipzigu.

Prav gotovo bi bili brez revolucionarne iznajdbe, na kateri temelji cela moderna klavirska industrija, tako pianisti kot skladatelji močno prikrajšani, saj je bilo iskanje umetniškega izraza vedno odvisno od možnosti, ki so jih ponujali izdelovalci instrumentov.

Vzamimo na primer Mozartovo pretežno monodično, linearno pisanje s težnjo po lomljenih akordih: razlog za to ni potreba po skrajno rokokojskem izrazu, temveč predvsem prilagajanje mehaničnim pomanjkljivostim instrumenta, ki bi pri bogatejši akordičnih notni fakturi izdal svojo neprecizno uglasitev. Spomnimo se po drugi strani Beethovna in njegovega skoraj »titanskega« užitka, ko je pri svojih precej energičnih improvizacijah celo počil strune. Njegova dolga vrsta lestvic, akordičnih arpeggiov in okraskov kakor tudi težko razumljivi crescendi in rubati na dolgih zadržanih tonih odsevajo njegovo zelo napredno razmišljanje o zvočnih možnosti, katerim tedanja klavirska industrija kljub velikemu napredku ni še bila kos. Tudi Lisztove zgodnje kompozicije dokazujejo tako tehnično kot stilno popolno odvisnost od instrumenta, ki je imel pretežno sijajno virtuozen značaj. Šele med letoma 1830 in 1840, po prihodu violinskega virtuoza Paganinija ter ob novih izraznih možnostih, ki jih je nudil izdelovalec klavirjev Sebastien Erard je Liszt razvil nov virtuozni stil.

Erard je namreč razširil obseg klaviature iz petih na sedem oktav, uvedel dvojno mehaniko in druge podrobnosti. Leta 1846 so se vrstile posodobitve pri uporabi materialov: pri ogrodju je les zamenjalo lito železo, pri kladivcih so namesto usnja uporabljali klobučevino, itd.

Leta 1859 je Henry Steinway prvič uvedel križno postavljanje strun: basovske strune pri taki postavitivi tečejo diagonalno, kar povzroči resonanco ostalih strun in je posledično barva bolj izenačena. (Ogrodje modernega klavirja prenese povprečno 20.000 kg  natezne sile, kar pomeni 82 kg na struno).

Nič čudnega, da so vse naštete podrobnosti revolucionarnega pomena, kajti spremenile so celotno zvočno zavest. Za koncertne dvorane, ki so se pojavile ob začetku meščanskega glasbenega življenja, je bil širok dinamični razpon instrumenta nenadomestljiv. Spodbudilo je tudi profesionalne virtuoze saj so se lahko neomejeno poigravali z mogočnimi oktavnimi pasažami, skoki, akordičnimi repeticijami, lestvicami, tremoli ter prefinjenimi zvočnimi niansami. V vse večjih koncertnih dvoranah je bilo potrebno prinesti čedalje več zvoka, tako so nastajali vse večji instrumenti. To je bila t.i. »zlata doba« v zgodovini klavirja.

Začetek razvoja klavirja ne pripisujemo samo eni državi: v času Cristoforija, leta 1709, je književnik Scipione Maffei objavil obsežen intervju z izdelovalcem klavirjev, kjer so bile podrobno opisane vse tehnične podrobnosti in prednosti novega instrumenta. Štirinajst let pozneje je bil članek preveden in objavljen v nemškem časopisu Critica Musica ter padel v oči izdelovalcu čembalov in orgel F. G. Silbermannu, ki je nato sprožil dinastijo gradnje klavirjev. Svoj prvi klavir je v Leipzigu predstavil koncertnemu direktorju v cerkvi sv. Tomaža in sicer samemu Johannu Sebastianu Bachu. Mojster je nov izdelek pohvalil, občudoval njegov zven vendarle tudi pokritiziral, da je v diskantu prešibek ter pretežek za izvajanje.  Silbermann je v prihodnje svoje instrumente tehnično izpopolnil ter bil s strani Bacha deležen popolnega priznanja.

Peter Fuhrmann

(prevedla Selma Chicco)