»E.P.P.« ali  »Navodila za nakup«

 

V prejšni številki smo govorili o rasti zanimanja do stare glasbe. V šolah je pravi pouk tega predmeta skoraj nemogoč brez zelo pomembnega glasbila, ki je približno 400 let kraljeval: to je čembalo. Ta inštrument je na žalost malo prisoten na slovenskem glasbenem področju; če pa govorimo o nakupu je pa zaradi tega izbira kvalitetnega inštrumenta še težja. Da bi se torej predali v roke osebi, ki nam lahko pravilno svetuje, smo med redkimi a vedno šarmantnimi delavnicami obiskali tisto, ki nam je najbližja; v njej deluje eden izmed najboljznanih italijanskih izdelovalcev čembalov, to je mojster Giampaolo Plozner. Živi v Trbižu, oz. v Žabnicah (it. Camporosso), je tudi čembalist in organist ter zborovodja. Njegovi inštrumenti so cenjeni po celi Italiji. Najdemo jih v številnih državnih konservatorijih kot tudi pri mnogih privatnikih. Že njegova dvajsetletna dejavnost zagotavlja strokovnost in pravo pomoč ob izbiri pravega čembala.

 

Gospod Plozner, po Vaših dolgoletnih izkušnjah, kako naj se človek odloči za nakup pravega čembala?

 Obstajata dva primera: za osebo, ki želi uporabljati čembalo predvsem v komornih skupinah in potovati z njim a ne posvečati se solistični literaturi bi predlagal manjši inštrument, enomanualni, kot je lahko italijanski čembalo oz. francoski ali flamski s samo dvema osemčeveljskima registroma, ker se jih zaradi manjše dimenzije lažje prenaša okoli in hitreje uglasi pred koncerti. Seveda dodatni štiričeveljski register dopolnjuje čembalo in daje lepšo barvitost zvoka a v komornih zasedbah je lahko nepraktičen ker potrebuje več vzdrževanja in časa za uglasitev. Oseba pa, ki namerava dokončati študije čembala in se posvetiti tudi solistični karieri rabi nedvomno dvomanualni inštrument kajti, kot npr. francoski oz. flamski; samo ta daje možnost igranja skoraj vsega repertoarja, vseh šol in obdobj.

            V nekaterih državah lahko začneš študij čembala že kot otrok; za 10-12 letnega učenca pa ni primeren nakup velikega glasbila, ki zahteva svoje obvezno vzdrževanje in ki ima seveda svojo ceno …

 

V tem primeru lahko svetujemo nakup manjših inštrumentov kot sta virginal ali špinet?

            Virginal prav gotovo ne, ker ima štirioktavno klaviaturo, včasih s kratko oktavo tako, da dovoli samo izvajanje določenega repertoarja, čeprav ima zelo lep in značilen zvok. Lahko ga eventuelno nabaviš če že imaš pravi čembalo. Glede špineta pa je stvar drugačna: obstajajo nekateri modeli kot npr. angleški traverzni, ki imajo petoktavno klaviaturo zaradi katere lahko preigramo skoraj vso literaturo, razen tiste napisane prav za dvomanualni inštrument. Edini problem se nanaša na premajhno dolžino tipk, ki lahko povzroča bolj nervozen dotik. Vsekakor je bolj priporočljivo vaditi na špinet kot na klavir.

 

Omenili smo cene. Pred nekaj leti so nastali tako imenovni »kiti«, oz. zaboji z vsem gradivom za samostojno izdelavo čembala od perfektnega načrta, po vzoru npr. glasbil starih mojstrov, do v bistvu peresca. Kaj menite o tem?

            Res je, kiti so bili zelo uspešni in si z njimi prihranil veliko denarja, če si inštrument sam sestavil. Velikokrat pa se je zgodilo, da posamezniki tega niso bili sposobni in so se zatekli k mojstru; v tem primeru so nastradali, kajti vsaka izdelava potrebuje veliko ur dela in stvar ni več poceni. Predlagam, da se najprej zelo natančno ogleda načrt, preveri svoje  sposobnosti in se šele nato odloči. Če se uspe, je seveda veliko zadoščenje.

 

Ko gledamo inštrument, ki ga pravkar izdelujete (slika 1 in 2) se vprašamo  odkod bi začeli …

Najprej se odločimo, ali bo inštrument izdelan vseeno po vzoru načrtov starih mojstrov vendar predelan in ob upoštevanju morebitnih želja naročnika ali pa, da bodo nabavljeni načrti originalnih inštrumentov po katerih bo čembalo natančno izdelan. Seveda ne moremo »klonirati« inštrumenta kajti tudi materiali so dandanes drugačni. Približali pa se le bomo in ustvarili kopijo npr. Blancheta iz leta 1765, kot je ta , ki je namenjen videmskemu konservatoriju.

 

 

Govorimo torej o materialih. Bistvena je seveda izbira lesa, še posebno v današnjih časih, ko imamo drugačne klimatske razmere.

            Idealno bi bilo uporabljati tradicionalne materiale kot so smreka za resonančno ploščo, trd les (bukev, oreh, idr.) za uglaševalno desko (somiere) ali npr lipa, hrast in cipresa za zaboj. Največji problem pa je današnje centralno ogrevanje, ki posuši zrak, predvsem v zimskih mesecih. Imamo primer zelo starih čembalov, ki so se ohranili skozi stoletja, pokvarili pa v zelo kratkem času čim so bili postavljeni v neprimerno ogrevane ambiente. Zaradi tega je tvegano uporabljati masivni les. Osebno se večkrat odločim za npr. topolov furnir* (kompenzat) s prekrižanimi plastmi, ki je zelo stabilen in se zelo malo zvije ter zagotavlja boljši rezultat. Filološko gledano, ponavljam, bi morali uporabljati polni les a redno preverjati vlago v naših domovih.

 

V zadnjih letih so glasbeniki ponovno odkrili izvajanje stare glasbe z originalnimi glasbili. Nedvomno je filologija negativno vplivala na proizvajanje industrijskih inštrumentov. Kaj pravzaprav menite o teh zadnjih?

            Recimo, da čembale, ki izhajajo iz tovarne (da se razumemo, tiste z pedali) vedno manj izdelujejo; so zelo masivni, njihov zvok je daleč od obrtniškega in pogostoma ima malo alikvotov. Skratka, nastali so z namenom, da bi izboljšali stare čembale z dodajanjem vseh tehnologij, ki jih je klavir dosegel v 19. stoletju, med katerimi tudi močnejše ogrodje, ki dovoli daljšo trajnost uglasitve. Na žalost pa je zvok izgubil svojo barvitost. Uporabljamo jih predvsem za izvedbo sodobnih skladb.

 

Torej, če se odločimo za nakup, kaj nam lahko še svetujete?

            Kot smo rekli, za začetek bi bilo priporočljivo imeti kompletno klaviaturo s petimi oktavami (od Fa do Fa); ne vztrajam pri dveh manualih zaradi večjih stroškov. Po navadi ima kupec ali naročnik jasne pojme: nekateri izbirajo zvok inštrumenta po zgoščenkah; večina ljubi nežno barvitost, v tem primeru svetujem francoski čembalo. Flamskega pa predlagam tistim, ki imajo raje ne preveč izrazito barvitost na prvem manualu a ne tako nežno na drugem. Tretji ne marajo štiričeveljskega registra, zato izberejo italijanski model.

 

Luca Ferrini